THE BODY & FULL OF HELL: ASCENDING A MOUNTAIN OF HEAVY LIGHT

Oddaja
13. 12. 2017 - 19.00

Thrill Jockey, 2017

 

Tokrat se v Tolpi bumov posvečamo drugemu sodelovanju dveh zasedb, ki naši frekvenci nikakor nista tuji. Obe obskurni in napadalni, robati in eksperimentalni, antididaktični in iskreni v svojih manevrskih preobrazbah tako ob sodelovanjih kot tudi s samostojnimi albumi. Ascending a Mountain of Heavy Light je nov zvočni zapis sodelovanja med portlandskim tandemom The Body in marylandskim kvartetom Full Of Hell, s katerim združba niti ne nadaljuje poti s predhodnika One Day You Will Ache Like I Ache, temveč svojo odklonskost predvsem mikasti v nenehne vrtoglavice ekstremnejših žanrov glasbe nasploh. Kot smo z obema bendoma že vajeni, za predvidevanja in kakršnakoli pričakovanja tukaj ni mesta, saj se ukvarjamo z dvema zasedbama, ki že na samostojnih izdajah skrbita za prevratne ideje, kaj šele ob vseh raznolikih sodelovanjih. Pod drobnogledom je torej album, za razumevanje katerega nam obstoj žanrov res ni v pomoč in s katerim agresivnost godbe poskrbi za intenzivno dezorientacijo ter sunkovita nihanja počutja.

Dvojec The Body smo v Tolpi bumov nazadnje obravnavali ob njihovem lanskem albumu No One Deserves Happiness, ob katerem smo opozarjali na njihovo hiperproduktivnost. Zatem so istega leta izdali že v uvodu omenjeno sodelovanje s Full Of Hell, letos, le tri dni po izidu tokrat obravnavanega albuma, pa so izdali še samozaložen EP album A Home On Earth. Na zadnji turneji sta The Body bojda nastopala le z elektronskimi napravami in ne v običajni kitara–bobni postavi. Lani jima je pripadel tudi set v Boiler Roomu, sicer z inštrumentarijem, ki se vse bolj nagiba tudi k igrani eksperimentalni glasbi. Za razliko od The Body je Full Of Hell letos že pripadel termin Tolpe bumov, takrat v kombinaciji z Wolfbrigade, v katerem je kolega Luka Bevk zajel njihov zadnji album Trumpeting Ecstasy. Prvi vsaj v začetkih doma v sludge in doom metalu, drugi pa v grindu in powerviolencu, se The Body in Full Of Hell očitno niso pripravljeni ustaliti v prav nobeni njim ljubi smeri glasbe. Kot kaže, v primeru nove plošče te smeri niti ne obstajajo več, če pa se že kje vse srečajo, oba benda stojita prav tam, na osrednjem križišču.

Album Ascending A Mountain Of Heavy Light je glede na predhodnika One Day You Will Ache Like I Ache veliko bolj riskanten in širok v vseh pogledih. Če se je lanski skupni dolgometražec kljub nenehnim izpadom še vedno gibal v sludgeu in grindu, se novi dobesedno razmetava po poljih elektronike, nojza in metala, če tokratni pridelek raztrosimo zares na grobo. V osmih komadih in dobre pol ure agonije različnih izbruhov se tako v štabu The Body kot Full Of Hell navlaka nabira ob zvočnem zidu, ki pogosto stoji kot temelj za manična cepljenja distorzij, freejazzovskih improvizacij, elektronskih glitchev, harsh nojza in še mnogočesa. V uvodni Light Penetrates elektronska zazankanost kopiči organskost bobnov in kitarsko distorzijo, čez kateri režejo Chipovi nepogrešljivi kriki in Dylanovo renčanje, vse skupaj pa se prelevi v zaključek z napadalno saksofonsko improvizacijo. Sinergičnost vokalov je najbolj očitna v presekih komadov, katerim podpihuje katarzične momente, kot denimo v ostudno privlačnem komadu Earth Is A Cage, začetnem štiričetrtinskem štancu, okrepčanem s sintovsko, kitarsko in vokalno zdraho. Our Love Conducted With Shields Aloft je še ena izmed pesmi, v kateri se živčnost nalaga predvsem z eksplozivnim gostujočim bobnarjem Brianom Chippendaleom iz Lightning Bolt, ki koračnice lomi čez ravne linije elektronske zvočne manipulacije. Polega Briana na albumu gostujejo še Ben Eberle iz Sandworm in obvezna gostja zadnjih albumov The Body Chrissy Wolpert iz Assembly Of Light Choir.

Ascending a Mountain Of Heavy Light ponuja zares zajetno teroriziranje skozi godbo muzikalno nepotešljivih avtorjev. Skozi samplanje, loopanje, sintovsko slojenje, saksofonske in bobnarske improvizacijske vložke se včasih celo ne sliši posamičnih dveh, še ne dolgo nazaj dokaj običajnih, okleščenih bendovskih postav. Na pladnju nam je tu ponujena surova agresija ob različnih prilogah. Smrad po industriji prinaša komad Didn't The Night End, za najbolj plesni moment poskrbi Master's Story z zametki jungla in drum'n'bassa, za klic po predhodnem albumu komad Farewell, Man, za dronovsko zaviranje pa I Did Not Want To Love You So. Še eno sodelovanje The Body in Full Of Hell, ki nam benda predstavi s še ene nove perspektive. Debata o robnih žanrih se tu ne nadaljuje zgolj s širjenjem, temveč visi že krepko čez rob, nad prepadom, ki pa je obema bendoma domač kot otroku peskovnik. Kdo bi vedel, na kakšno goro se vzpenjajo The Body in Full Of Hell z Ascending A Mountain Of Heavy Light. In kdo ve, kaj nas čaka na vrhu … 

 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.