THE CARETAKER: An Empty Bliss Beyond This World

THE CARETAKER: An Empty Bliss Beyond This World

Recenzija izdelka
6. 8. 2011 - 19.00

History Always Favours The Winners, 2011

 

Veliko misli se ima potencial utrniti ob predpostavki specifične metaforike neke muzike, toliko bolj, ko gre za konceptualni album avtorja, katerega diskurzivni interesi so poznani vsem zainteresiranim.

James Leyland Kirby se, tokrat pod psevdonimom The Caretaker, na plošči An Empty Bliss Beyond This World ponovno ukvarja s problemi spomina, bolj natančno z doživljanjem obolelega za Alzheimerjevim sindromom, ali kakim drugim aspektom, ki zadeva stanje človeka, obolelega za to degenerativno boleznijo, ki dislocira vsebine spomina, jih požira ali vsaj raz-konteksti v trenutku in povzroča stanje, ki nam navzven deluje kot popolna zmeda in izgubljenost, nezmožnost funkcioniranja, navznoter pa je popolna neznanka, večina vprašanj ostaja neodgovorjenih. Kje je Kirbyjeva skrb, tu ni popolnoma jasno. Javno je obelodanjeno, da so mu v neposreden navdih nedavni rezultati raziskav, ki so pri obolelih za Alzheimerjevim sindromom pokazale na izjemno sposobnost spominjanja uglasbenih besedil iz daljne preteklosti. Tudi glede na muziko samo se ponuja dovolj asociacij, naslov plošče in naslovi komadov so pomenljivi. In kaj zdaj s tem?

V resnici nimam velikega interesa barvati morja metafor poslušalcu, kot se zdi privlačno, ko enkrat koncept plošče v-ženeš v tok misli. Bolj se mi zdi zanimiv odnos same glasbe, kot je ponujena, do konceptualnega zastavka, kot je predstavljen. Še bolj pa se mi zdi zanimiv vidik tega odnosa, postavljen v metodološki konflikt s pomenljivostjo izsledkov konkretnih raziskav, ki so navdahnile Kirbyja v snovanje. In v tem kontekstu, kaj ima lahko povedati umetnik glede tako konkretnih stvari, kot so raziskave možganov, a spet tako abstraktnih, da je povsem jasno, da s trenutnim poznavanjem delovanja nevronskih mrež v naših glavah prav daljnosežna odkritja zelo kmalu ne bodo mogoča.

Naslov četrtega komada s plošče Libet's Delay je že zaradi poimenovanja vrste efekta za obdelovanje zvoka v naslovu zanimiv, še posebno, kadar vemo, da je velika večina modulacije zvoka na plošči tako ali drugače zastavljenih delayev, odmeva in reverba ter da gre v primeru teh efektov za tako imenovane časovne modulacije. Celo Loopi, kot verjetno najmočnejše orodje gradnje komadov na plati, so v bistvu izpeljanka delaya z daljšo in v neskončnost ponavljajočo se frekvenco. Libetov Delay pa je sicer tehnično ime za problem, ki ga je Benjamin Libet z odmevnimi poskusi zastavil v psihologiji svobodne volje. Gre za pojav, ko naj bi se določena izmerljiva električna aktivnost, povezana z neko odločitvijo v možganih, pojavila že slabe pol sekunde pred našim ozaveščenjem te odločitve. Pojav torej, ki znanstveno ni neposredno povezan s problemi Alzheimerjevega sindroma, pa očitno Kirbyja vseeno zbode dovolj. Še vsaj en naslov me tu zanima, naslov Plošče An Empty Bliss Beyond this World, ki namiguje na posebno stanje zavesti obolelega, stanje, ki ne bi smelo nujno biti mučno in v trpljenju, gotovo pa biva nekje drugje, vsaj v prenesenem pomenu drugje, v nečem drugem.

Kako zdaj vse to povezati z muzikalno materijo plošče? Osnovni izvor zvoka so stari vinili. Že vinil sam nosi znotraj glasbe kar nekaj konceptualne prtljage, povezane s fizičnimi izvori zvoka in reprodukcijo le-tega. Večina obdelovanja zvoka na plošči se ukvarja z linearnimi časovnimi manipulacijami, loopanjem, odmevi. Nekaj je prostorske razpršitve, ki je, ko se pojavi, kljub preprostosti zelo učinkovita. Vinil kot izvor zvoka je še naknadno poudarjen s plastenjem šuma vinilne plošče, v aranžmaje se prikrade kar nekaj zvokov gramofona, ki niso del zvočne materije s plošč. Klasični muzikalni material je pogosto prežet z zvoki šumov in rezultati obrabe plošč, skoraj na meji razpršitve v ozadje. Pogosto tudi kar izgine sredi fraze. Vedno pa je ujet v nek loop, ki ga prestavlja v novo, sprevrženo aranžmajsko funkcijo, po svoje zimzeleni in poznani komadi pa nikoli ne doživijo svojega običajnega življenja. Vzporedno zvočno učinkovanje dveh kulis, prasketanja plošč ter na njih prisotnih posnetkov izmenjuje vloge plasti iz ozadja in ospredja.

Vzpostavljena atmosfera in vzdušje se kar precej razlikujeta od prejšnjih Caretakerjevih podvigov, ki so posegali precej globoko v disonanco. Tisti Bliss iz naslova je zelo odprto-pomensko nakazan. Kar lepo ustreza nepojmljivosti izkušnje Alzheimerja, kot nam ta pač ne more biti znana. Zamaknjeni posnetki, ki odvisno od počutja ob poslušanju kličejo vse od ležernosti do nostalgije, vzbujajo nelagodnost verjetno samo ob prisotnosti nekih dodatnih plasti reprezentacije, povezanih s prepoznavnimi filmskimi motivi kot vizualnimi asociacijami ali čim podobnim. The Caretaker si je namreč svoj vzdevek izposodil iz Kubrickovega filma The Shining. Plošča je res lepa, mamljiva, odraža prijetnost izvorne glasbe, ki je bila namenjena plesom v zgodnjem obdobju vinilnih plošč. Vendar pa je neposredna slušna izkušnja tu gotovo le sekundarnega pomena.

Kakšen je pomen metafore ob tako večplastnemu konceptualno-zvočnemu grajenju? Gotovo zelo bistven, vendar pa bi z navajanjem naivnih povezav med zvočnim oblikovanjem in konceptualno zasnovo izdali izjemno širino Caretakerjeve vizije. Ali Leyland Kirby komentira tudi konceptualnosti mnogih umetniških podvigov, ki sami sebi dokazujejo neke vprašljive resnice? Morda. V vsakem primeru pa An Empty Bliss Beyond This World razpira razmejitve glasb, pa naj bo to z izzivanjem konceptov ambientalne glasbe, ali svojo celovito podobo, ki močno meji -, če ne že kar je - sodobna zvočna umetnost. In ta ima lahko veliko povedati, kot to dokazuje The Caretaker, s čimer pa opravičuje tudi mesto umetnosti, ko se ta ukvarja z resnimi problemi, ki jim mnogi branijo neko drugo področje.

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness