The Dacios: To The End

Recenzija izdelka
8. 12. 2021 - 19.00

Heavy Machinery Records in Flash Forward Melbourne, 2021

Danes se v Tolpi bumov selimo v toplejše kraje, v katerih sta megla in mraz v tem letnem času popolnoma nemogoča. Posvečamo se namreč avstralski zasedbi The Dacios. Skupina obstaja od leta 2005, na glasbeno sceno pa je močneje prodrla leta 2009 z albumom Monkeys Blood. Tokrat so nam v začetku oktobra postregli z novim albumom z naslovom To The End.

Res je, da se v Avstraliji Božički trenutno sprehajajo v kopalkah in da so The Dacios v rock’n’roll vodah večkrat okronani za enega izmed najbolj divjih novodobnih bendov tovrstnih žanrov, po drugi strani pa nas ob poslušanju plate To The End večkrat zmrazi. Udarnosti in ognja seveda niso izgubili, temveč so ju nadgradili in opolnomočili z nečim precej temačnim. Sama struktura pesmi in albuma mestoma gradi ravno na temačnosti, ki jo je mogoče slišati recimo v komadu Rummage. Dramaturgija in narativnost skladb nas poleg spevnega ritma odpeljeta v sfere, ki jih za The Dacios nismo vajeni. Tako se razgalijo z glasbo, vokalistka Linda J tudi z besedili, ter nam odkrito in surovo prikažejo vso paleto svojih občutij.

Ena izmed glavnih razlik in kvalitet albuma To The End v primerjavi s prejšnjimi izdajami je zagotovo tekstopisje Linde J, ki nas skozi plato popelje v katarzično izkustvo veselja, izgube, bolečine in besa. V večini primerov gre za ljubezenske zgodbe, ki jih ne zavija v celofan ali preveč romantične ideale, temveč nas sooči z vsem, kar je zanje značilno. Če gremo še globlje, zgodbe razumemo tudi kot krog življenja, ki nas bolj ali manj turbulentno vozi čez vsa ta občutja. Zanimivo je to, da nas bend kljub precejšnjemu padcu v globočine vedno znova pobere, ob tem pa nas ne prepusti obupu, temveč pokaže, da je ravno ta pot do osvoboditve. Ravno slednja nas pripelje do katarzičnega izkustva, kajti če povzamemo še grško gledališče, je bilo za doseganje katarze treba prisostvovati tragediji.

V glasbenem smislu je treba izpostaviti odlično odmerjene ritme bobnov Roberta »Popsa« Johnsona, ki skupaj s kitarama Beana in Bonnieja Mercerja tvorijo subtilno simulacijo srčnega utripa. Prav tako so izvrstno dodane tudi klaviature izpod prstov Amy Franz, ki so še najbolj dodelane v pesmi Love Song in Em. Ob vsej temačnosti pa se seveda najde tudi klasično udaren rock’n’roll komad, kot je Dark Dark Light.

To The End je album, ki zagotovo odraža tudi epidemijo in lockdown, a za razliko od večine plošč, izdanih v podobnih razmerah, The Dacios bolje oziroma bolj poglobljeno izkazujejo svoja občutja, ki neposredno z epidemijo nimajo nobene zveze, hkrati pa brez nje ne bi dosegli takšne globine. To The End nas popelje in odpelje v vse delce svoje zavesti, ki se je velikokrat izogibamo ali ne zavedamo. The Dacios so jo tokrat občutili in se je osvobodili. To The End.

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.