The Jim Jones Revue: The Savage Heart

Play It Again Sam, 2012

Zdaj, ko so The Jim Jones Revue v širši javnosti prepoznani kot najboljša rock’n’roll zasedba na svetu, s čimer citiram, kako so jih napovedali ob nastopu v oddaji na vodilni francoski komercialni televiziji, je fino spomniti se, kako previdno in brez posebnih ambicij je Jim Jones začel s to skupino, ki se je na prvem koncertu predstavila kot The Jim Jones Soul Punk Revue. Leta 2007, ravno preden je skupina imela svoj prvi nastop, sva se z Jimom pogovarjala za Night Time. Tema pogovora so bili The Black Moses, Jimova takratna skupina, katere prihodnost je bila v tistem trenutku nekako negotova, odprta. Jim je v pogovoru le bežno omenil novo skupino in jo opisal kot novi projekt, bolj kot ne kot nek stranski projekt, v katerega ne polaga veliko upov. Omenil je celo, da je k igranju vabil Rayja Hansona, njegova izvirnega glasbenega sopotnika iz Thee Hypnotics, kultne londonske hard rock & soul zasedbe, ki je bila preveč samodestruktivna in boemska, da bi lahko uveljavila svoj talent. Kitarist Ray Hanson, ki mi je pred leti povedal, da je njegov Jim Jones sposoben najboljših imitacij Elvisa Presleyja, je imel kot glasbenik redko sposobnost, da je z lahkoto preskakoval iz enega sloga igranja kitare v drugega. Podobno lastnost ima kot pevec tudi Jim Jones – obvladuje vokalne sloge, ima raznovrstno ekspresivnost, lahko se hitro in prepričljivo vživlja v različne vloge. To lastnost Jim Jones še najbolj razkaže na novem albumu The Jim Jones Revue, naslovljenem The Savage Heart, na katerem v devetih skladbah pokaže raznovrstnost, značilno za velike izvajalce rock'n'rolla.

Jim Jones, kitarist Rupert Horton, pianist Henri Herbet, basist Nick Jones in bobnar Gavin Jay na tretjem albumu razširjajo svoje glasbeno področje in s tem tudi razvojne možnosti, a pri tem ostajajo zvesti svojemu izhodišču detonacije, ki jo je povzročilo trčenje rock'n'roll klavirja Little Richarda in visokooktanskega kitarskega soul rocka MC5. The Savage Heart, ki ga je tako kot prejšnji album produciral Jim Sclavunous, bobnar, znan iz The Cramps, The Bad Seeds in Grinderman, je zbirka devetih skladb, ki so nadstandardno polne zapomljivih kitarskih rifov, glasbenih pasusov, raznoraznih trnkov, vokalnih citatov in klavirskih fraz.

To je mišičasto delo, kjer je splošna raven izvedbe višja kot splošna raven pesmi. To še ne pomeni, da na albumu ni vrhunskih pesmi, ki odlično dopolnjujemo dosedanji zelo bogat repertoar skupine. Gospelovska 7 Times Around the Sun, kjer fantje dajejo zanesljivo vokalno podporo Jimu, hud rock’n’roll Where Da Money Go in žametna in delikatna In and Out of Harm’s Way, ki se razpira kot magična perzijska preproga, sodijo v sam vrh avtorskega gradiva skupine in so pesmi, ki bodo imele dolgo življenje, večji del drugih skladb, vključno s prvim singlom It’s Gotta Be About Me, pa krasi predvsem nadvse čista in ostra izvedba, pri kateri skupina pokaže izjemno gibčnost in dinamičnost ter resnično in avtentično rock'n'roll energijo. Za The Jim Jones Revue je rock'n'roll esenca življenja in za razliko od številnih drugih to znajo tudi glasbeno predstaviti, pri tem pa aktivno soustvarjajo moderno podobo te glasbe, in to v enaki meri, kot to velja za The Jon Spencer Blues Explosion in The Black Keys.

Če ste prišli po rock'n'roll, na albumu The Savage Heart ga dobite v obilici in zraven dobite še vse, kar je v njem in okoli njega. V organski, čisti obliki. Jasno in glasno.