THE JON SPENCER BLUES EXPLOSION: Freedom Tower - No Wave Dance Party 2015

Mom + Pop, 2015

Tri leta po vrnitvenem albumu Meat and Bone, s katerim so prekinili diskografsko tišino, ki je trajala osem let, se newyorški furiozni trio The Jon Spencer Blues Explosion vrača z albumom Freedom Tower - No Wave Dance Party 2015, na katerem v konciznih štiriintridesetih minutah predstavljajo dvanajst novih pesmi, v katerih so v pikantno enolončnico prekuhali vse svoje raznovrstne glasbene vplive in strasti, vse, razen bluesa. Strupeni rifi, telepatična medigra dveh kitar, bobnarske vratolomije, vokal, ki kriči k odrešitvi, in nadvse dinamičen glasbeni izraz, ki mu lahko samo ploskamo, vse dobre sestavine The Jon Spencer Blues Explosion, tria, ki je v prvi polovici devetdesetih osvežil rock 'n' roll, so tudi na njihovem desetem studijskem albumu. Redki ga rockajo tako elastično in silovito, tako zgoščeno in organsko in tako duhovito kot The Blues Explosion.

Album odpira funkijada Funeral, v kateri Spencer fantom vzneseno zakriči, da je čas, da oddajo spoštovanje, iz česar skočijo v pesem Wax Dummy, ki je morda še najbolj dosledna do naslova albuma - No Wave Dance Party, nato pa v skladbi Do The Get Down, ki je tako obetavno napovedala album v retro moderno trčenje sloga The Beastie Boys in garažnega rocka. Do tu album zveni sveže, plesno in drugačno, toda potem se začne ponavljanje znanih vzorcev. Drugi singel Betty vs NYPD je običajen hitri Blues Explosion rock 'n' roll komad, podoben starim skladbam Burn It Off in Shakin' Rock 'n' Roll Tonight. White Jesus zbližuje garažno blues rock rifanje The Stooges in Rolling Stones, Born Bad je sicer razveseljivo rifaško divjanje, a se močno navezuje na pesmi Bellbottoms in Boot Cut. Do tu so stvari še intenzivne, toda od tu naprej sledi rahel padec koncentracije. Down and Out, fin gruvaški shuffle, nas sicer še kako drži, toda Crossroad Hop in The Ballad of Joe Buck sta v osnovi spletena iz različnih jamov, ki se ne zlepijo čisto lepo skupaj. S pesmicami, kot je Dial Up Doll, so tudi včasih zapolnjevali vrzeli med zelo dobrimi pesmimi na albumih iz prve faze benda, Bellevue Baby je še en spodoben jam, iz katerega je nastala pesem Tales of Old New York - The Rock Box v tej povprečni tretji tretjini izstopa s svojim nabritim hip hop rock 'n' rollom, toda na koncu se znova priklonijo znanemu vzorcu z običajnim, umirjenim shuffle groovom Cooking for Television, ki je zelo podoben skladbi Zimgar, s katero so zaključili prejšnji album.

Po triindvajsetih letih znojnega rockanja in rollanja so The Blues Explosion še bolj izostrili svoje vrline, ki jih najdejo v enkratni kemiji treh glasbenikov in njihovem slogu, s katerim suvereno rušijo prvine sredinskega rocka, niso pa uspeli preseči svojih dveh osnovnih šibkosti – opotekanja pri skladanju tekočih pesmi in določene emocionalne površnosti, ki preveva njihov repertoar.

Le zakaj se določeni bendi zaciklajo v lastni šabloni?