There Be Monsters: Rubikon

Recenzija izdelka
25. 6. 2022 - 19.00

Klopotec, 2022

Nad drevoredom novih domačih jazzovskih angažmajev se že dobra leta razteza lahkotna glasbeniška senca, ki, lahkotnosti navkljub, nosi unikatnost neovrgljive vrste – to je senca idejnih potez in glasbeništva Boštjana Simona. Diskografija njegovih sodelovanj in avtorskega dela je obširna in vsebinsko raznolika, polna evokativnega, mitično razštelanega, v formi razpuščenega, pa tudi za konkretne elektronske ekskurze pripravljenega jazza. Spomnimo se le zasedbe Vanilla Riot iz Simonovih dni v tujini, pa denimo benda Velkro kot njenega nedavnega logičnega derivata, sproti pa opomnimo še na Trus!, Litošt in Etceteral. Že nekaj let pa obstaja grupacija, v kateri se Simonovo idejno poslanstvo odraža v verjetno najzanimivejši, predvsem pa izrecno naravni obliki. Govorimo o bendu There Be Monsters, eni znatnejših točk avtorjevega doprinosa k domačemu jazzovskemu kanonu, enem od pronicljivejših predelov njegove raztezajoče se sence. 

Boštjan Simon There Be Monsters: The Ark
Drugi album razgrinja vplive afriških godb in nove klasike
 / 27. 10. 2019

Luigi Vitale z vibrafonom, Bojan Krhlanko za bobni, Goran Krmac s tubo, Mirko Cisilino s trobento in kakopak Boštjan Simon s saksofoni. To je trenutna postava skupine, ki je maja letos pri Klopotcu izdala svojo tretjo ploščo, naslovljeno Rubikon. Glasba There Be Monsters temelji na akustičnih glasbilih in zvočilih, kar jo že samo po sebi loči od nekaterih zgoraj navedenih projektov in njihovih tudi elektronsko razširjenih izrazov. V inštrumentalnem pogledu bend prav tako prednjači z nekoliko atipično konfiguracijo inštrumentov. To vsekakor prinaša logične zvočne posledice – v preteklih letih muziciranja je bendu uspelo izzvati posebno obširno, jazzbandovsko zvočnost, ki je svojo značajskost gradila s pomočjo mehkih in šarmantnih tonov Simonovih saksofonov ter sofisticirane aranžmajske politike z robnimi eksperimenti na eni strani in evokativno melodiko na drugi.

Že sama fraza »there be monsters« napeljuje na čuječnost posebne vrste. Prevzeta je iz starodavnih zemljevidov – z njo in podobnimi so označevali domnevno nevarna ali še neraziskana območja. Vendar tu jasno ne gre za strah na podlagi neposredne izkušnje s pošastmi, temveč vseprej zgolj za slutnjo njihovega obstoja, ki po ovinkih, torej bistveno bolj zvito, vzpodbuja k previdnosti gibanja. Ravno ta zvita previdnost, to relativno plašno stopicanje po neznanem in nedefiniranem, je temelj izraza There Be Monsters, ki se na najnovejši plošči kaže najbolj jasno in neposredno do zdaj.

Simon, Krhlanko, Murko, Krmac in italijanski vibrafonist Luigi Vitale -> musica jazz
 / 3. 9. 2017

V Rubikon bend vstopi z veličino; s tisto mistično prostorno zvočno sliko, ki smo je vajeni s prejšnjih plat. Se pa ta visokóst na Rubikonu na več mestih korenito razprši in se ponudi kot prosto plavajoč zvočen svet, ki se ga ne da obpluti, ki za prečkanje terja pustolovsko plovbo skozi in počez. Hudičevo pazljivo sicer, saj – there be monsters, ampak bend se na svežem albumu takega raziskovanja loti izredno vestno. Še zlasti na polovici in s komadi, kot sta Dado in Tinnitus, se v ospredje postavi vsebinsko razpršena zvočnost s šumskimi lestenci vibrafona in različnih zvočil ter s skoraj šamanskim rešetanjem ritma in metruma.

Tu znotraj slišimo tudi nekoliko svobodnejše ekskurze na bolj striktno improvizacijska vozlišča, ampak ključno je to, da inštrumentalni toni, še zlasti Simonov, venomer ostajajo prijetno mehki, elegantni, pazljivi in mestoma neprimerljivo evokativni. In če smo že pri evokacijah, komad Help Yourself To Tears se ponuja kar sam od sebe. Glede na Simonove zdaj že dolgoletne izkušnje v elektrofoničnih kombinacijah jazzovske godbe ni malo verjetno, da mu je tradicija bolj robnih elektronskih glasbenih praks vsaj površinsko blizu. Vodilna melodija v pričujoči skladbi namreč spomni na ambientalne širjave Richarda D. Jamesa, alias Aphex Twina, oziroma specifično na neopredeljivo in nikoli zaključeno nostalgijo, ki jo izzivajo tonska razmerja znotraj teh skladb. 

Vendar melodije v Help Yourself To Tears razločuje prvič njihova akustičnost, organskost in drugič njihova umeščenost v širšo kompozicijo. Postavljene so v odnos do hipnotičnega ritmičnega rešetanja v podlagi – temu dualizmu smo na albumu večkrat priča in po svoje gre pravzaprav za eno temeljnih potez izraza There Be Monsters. Torej zavidljiva aranžmajska nepredvidljivost in občasne, a podjetne improvizacijske piruete pod oblakom elegantno pozornega, včasih izrazito mističnega melosa. Plošča Rubikon pa se v tem oziru in v kontekstu bendove diskografije predstavlja kot najprivlačnejša reprezentacija tega strateško-glasbeniškega ustroja. Glasba na njej je preprosto omamna, kar v prvi vrsti stori s pomočjo igre z občutkom nezaključenosti in vrsto takšnih motivov, ki se človeku radi razodenejo šele v sanjah.

Rubikon je izvrsten album, do tega trenutka v vsakem primeru eden najbolj navdušujočih domačih jazzovskih prispevkov v letošnjem letu. Z njim zasedba tisto prostorskost zvoka še dodatno razprši, se še globlje, a elegantno preobrne navznoter in izkoristi oprezno raziskovanje presečišča med evokativnim, brezmejno sanjaškim in strukturno kompleksnim, hipnotično večdimenzionalnim.

 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness