They Hate Change: Finally, New

Jagjaguwar, 2022

To, da mainstream glasbena scena postaja iz dneva v dan vse bolj monotona, počasi postaja že splošno znano in tudi tema mnogih diskurzov o glasbi. Obstaja pač ustaljena forma, ki se je drži večina denarja in slave željnih glasbenih nadobudnežev, za katerimi pogosto stoji mnogoglava ekipa menedžerjev in producentov, ki skrbi za vsak umetnikov glasbeni korak. Tovrstne tematike se na albumu Finally, New loti tudi autsajderski floridski hiphop in elektro duet They Hate Change. Člana tega dua, Vonne Parks in Andre Gainey, sta album v svet poslala 13. maja pod okriljem ameriške indie založbe Jagjaguwar, ki se premierno spušča v hiphop in elektronsko glasbo.

Zgodba They Hate Change se je začela v najstniškem obdobju protagonistov dvojca. Živela sta namreč v istem bloku, spoznala pa sta se ob prepiru, ko je Parks za velike denarje skušal prodati nekaj izredno slabe trave svojemu bodočemu sodelavcu. Po vzpostavljenem premirju sta se mladca povezala predvsem zaradi obojestranske ljubezni do podtalnih, za njune kraje celo nenavadnih glasbenih zvrsti. Predvsem sta bila oba oboževalca hiphopa in rapa, in po nekaj letih sta začela glasbo ustvarjati tudi sama, leta 2015 pa sta v samozaložbi izdala svoj prvi album C H I L D I S H: The Time Travelling Show! Čeprav sta primarno oklicana za raperja, se Parks in Gainey v svojih delih močno ozirata tudi po – za njun okoliš bolj domači – elektronski glasbeni sceni. 

V osemdesetih letih prejšnjega stoletja se je v Združenem kraljestvu zgodila glasbena revolucija. Tamkajšnje zvočnike je napolnil zvok nove elektronske glasbe, predvsem raznih različic acid housa, drum'n'bassa in drugih garažnih žanrov. Ti so se kot požar razširili po celotnem svetu, eden od krajev, v katerih so bili najbolj ponotranjeni, pa je prav duetu They Hate Change rodna Tampa Bay na Floridi. Duo je elemente elektronskih žanrov močno vzljubil, kar se jasno sliši tudi na njuni novi plati. Ob nekaj bolj klasičnih hiphop podlagah s pridihom floridskega ležernega zvoka v stilu Khiinega My Neck, My Back se namreč večina plate giblje v valovih popularnih britanskih elektronskih žanrov. Ti so najbolj slišni v izteku plate, v samoproduciranem komadu Perm in v skladbah X-Ray Specs in From The Floor, pri katerih je sodeloval še producent Nick León. León si je pot na evropsko dance sceno utrl že dolgo tega, sodeloval pa je tudi pri zgodnjih delih raperja Denzla Curryja. Ta zmes žanrov, ki bi jo lahko označili za nekakšen trip hop poskus, se na albumu odlično obnese tudi zaradi izvrstne zvočne produkcije. Na plati občasno slišimo kakšne skoraj lo-fijevske retro melodije, vendar te glasbi ne odvzamejo kvalitete zvoka, kar lahko zasledimo na mnogih drugih ploščah. Tudi sicer malo starejše oblike žanrov, kot sta acid house in drum'n'bass, so na plati dobro vključene in v svet moderne hiperaktivne glasbe prinesejo prepotrebno osvežitev.

Samoproducirane podlage seveda raperja začinita s prav tako samospisanimi liričnimi spevi. Album nosi naslov Finally, New, s tem poimenovanjem in besedili pa avtorja nakažeta, kako inovativna in seveda končno nova ali Finally, New je njuna glasba. Lotita se tematike monotonosti v hiphopu in skušata pokazati, da sama ne spadata v večino sledilcev ene ustaljene forme ustvarjanja v njunem domačem žanru, vendar argumente kar hitro podreta sama. Svoj hiphopovski album sicer lepo začinita z raznimi elektronskimi žanri, kar štejeta tudi za eno glavnih točk svojega boja proti mainstreamu. Komadi, ki jih slišimo na plati, še zdaleč niso originalni, slišali smo jih že mnogokrat poprej.

Spomnimo se recimo angleške scene, s katere They Hate Change srkata inspiracijo. Tam se že nekaj let prepeva komad Ladbroke Grove AJ Tracyja, ki prav tako meša elemente drum'n'bassa in hiphopa, s sicer malo modernejšim prizvokom. Prav tako niso preveč nove dvojčeve ideje za besedila. Dissanje mlajših generacij raperjev in njihovih stilov rapa, razkazovanja bogastva in laži, kot to počneta na komadu Blatant Localism, je sicer zabavno in dostikrat nujno slišati, vendar so to izrekli že razni J. Coli in drugi. Prav tako besedilo komada Blatant Localism deluje rahlo neiskreno, ko duo dva komada kasneje govori o svojih novih avtomobilih, razkošju in znova o originalnosti. Prav tako si na komadu From The Floor ne preveč originalno izposodita verz Ricka Rossa – »I'm not a star, somebody lied« iz njegovega komada John, ki ga je pripravil v sodelovanju z Lil Waynom.

Kljub morda malo zgrešenim osrednjim argumentom plate ti slednje za poslušalce prav nič ne pokvarijo. Gre za izdelek, ki bi ga v celoti morda lahko opisali kot nekaj originalnega za današnje čase, kljub pomanjkljivostim. Plošči Finally, New je vredno prisluhniti že zaradi izvrstnih hiphoperskih, drum'n'bassovskih in house podlag v kombinaciji z zelo kompatibilnimi raperskimi vložki, ki se jih tudi po nekaj poslušanjih ne naveličamo.