TOXSICK: Ovce na balkonu

TOXSICK: Ovce na balkonu

Recenzija izdelka
28. 6. 2012 - 19.00

Al Kajla, 2012

 

Ruški rimoklepač Toxsick se od večine domačih raperjev po marsičem zelo razlikuje. Prva vidnejša razlika je, da je odraščal s paleto precej širše glasbe, ne zgolj hiphopa,  druga pa ta, da prihaja iz zelo specifičnega, ruralnega okolja. Nadalje gre iskati razlike v samem tematskem naboru, saj ga rapanje o klasičnih raperskih temah - pohanju jointov, pohajkovanju po mestu, žurih, hvalisanju samega sebe, rapanju  o rapu samem in podobnih stvareh - sploh ne zanimajo.

Na sceni bolj aktivno deluje nekaj več kot 5 let, čeravno se z rapom ukvarja že precej dlje. Večina interne raperske publike se ga spominja iz simpatičnega, zajebantskega raperskega trojca Pat, a njegov solistični material nosi veliko manj zajebantsko in precej bolj depresivno, temačno noto.

Njegov prvenec „Ovce na balkonu“ povečini s poslušalcem komunicira iz močnega introspektivnega podstata, o ljudeh in družbi govori preko metafor, skoraj nikoli pa tematike ne zapopade zelo direktno, temveč se besedila gibljejo okrog občasne abstraktnosti ter večplastnosti in so dodobra premišljena. „Ovce na balkonu“ ponazarjajo človeško „ovca“ mentaliteto, kjer se ljudje odmikamo od primarnega okolja, da bi imeli to, o čemer nas uči in k čemur nas spodbuja večina. Preko tranzicije ovc iz esencialnega v urbano okolje Toxsick riše probleme sodobne družbe na samosvoj, filozofski način, z močno obarvanostjo  nekakšne  psihološke, socialno-družbene kritike. Kritiko družbe vodi preko depresivne, temačne besedilne estetike, kjer se ukvarja tako z globalnimi, domačimi kot osebnimi problemi, večkrat izraženimi preko močne osebne zmedenosti ter razdvojenosti.

Besedila stojijo trdno na tleh, poslušalca treznejo, z bogatim besednim zakladom pa se ukvarja s problemi sodobnih bolezni današnje družbe. Dotika se tako religije, angažiranosti družbe, globalnih in domačih političnih problemov, mentalitete nekritičnega sledenja splošno uveljavljenih doktrin družbe, preobremenjevanja z zunanjem videzom, problemov sodobnih psiholoških bolezni, političnih in ostalih profiterjev, egoizmom, stereotipnim dojemanjem vsakdana, domačijske patetike, materializmom družbe, uniformiranosti posameznikov in družbe, obračunava z oportunizmom in poziva k razmisleku o aktualnih stvareh. Mnogokrat postavi vprašanja in zrcalo družbi, album pa projicira malce bolj poglobljena razmišljanja in poskuša poslušalca spodbuditi k razmisleku in prebujanju (za)vesti.

Toxsickov prvenec družbo obravnava zelo sociološko, k treznemu premisleku postavlja tendence posameznikov, ki bi bili radi več od nas, iščejo srečo na napačnem mestu, interpretacijo pa prepušča poslušalcem samim, pravzaprav jih kar malce izziva.  Vse to počne z globokim, basovskim glasom in dokaj enoličnim tokom besed, ki se ga do konca albuma kar malce naveličamo, sploh če vemo, da je na flowu Toxsick zmožen pokazati več. Glasovno torej ne operira s tako širokim naborom različnih glasov, kot smo bili od njega vajeni doslej.

Album precej navzdol vleče inštrumentalni del. Podlage je, z izjemo dveh Šuljovih beatov, klepal kar sam Toxsick, česar pa očitno ni vešč. Gibajo se iz polja temačnega hiphopa v polje sodobnih elektronskih štiričetrtinskih ritmičnih žanrov, kot sta recimo drum n bass in dubstep, tudi sicer pa precej izstopa iz klasične raperske uniformiranosti, kar sicer ne bi bilo slabo, če bi bili tehnično in idejno beati narejeni boljše, bolj žmohtno. Sicer njihova etiketa dobro sledi rapanemu materialu, a žal tudi s ščepcem eksperimentalnosti in elektronskosti ne ujame besedilnega nivoja.

Gostje na albumu so postavljeni precej premišljeno in izvirajo iz prijateljskega kroga. Dve gostovanji sta tako plod sodelovanja z ljubljansko ekipo, imenovano Badale, enega je zaplodil z dolgoletnim odrskim soborcem in bendovskim kameradom Palijom, eno gostovanje pa v spoken word maniri precej dobro oddela Tia.

Plošča „Ovce na balkonu“ ponuja metaforične zgodbe, naslonjene na močno, trdno in stabilno zaslombo. Je polna referenc, socialnih in socioloških momentov, angažiranosti, aktivističnega duha in ponuja vpogled v depresijo vsakdana.   Besedilno je sicer presežna in kohezivna, a precej konceptualno enoplastna, umanjka ji ščepec klasičnega Toxsickovega humorja, močnih „pančlajnov“, mestoma pa tudi odločnejše artikulacije. Pravo vrednost dobi ob večkratnem poslušanju, stilsko pa je globoko nad nivojem velike večine domačih raperskih izdelkov. Škoda je le, da za verbalnim nivojem tako zelo zaostajajo podlage, ki užitek ob poslušanju precej nevtralizirajo.

 

Toxsick - Jezn Jezus
Leto izdaje: 
Institucije: 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentarji

...globoko nad nivojem? Jizah kix

Stilsko je vsekakor nad nivojem in to tut piše, ne zdej neki iz konteksta jemat

 

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness