UHO ZA OKO: STRUP ZA PODGANE

ŠOP Records, 2019

Strup za podgane običajno najdemo v obliki vabe, ki se ji glodalci ne morejo upreti. Za takšne vabe pravijo, da so učinkovite tudi takrat, ko imajo glodalci v svojem okolju dovolj hrane in postanejo pogoltni – in se zato vabi res nikakor ne morejo upreti. Strup za podgane zasedbe Uho za oko deluje nekoliko drugače. V svet želi vstopiti konfrontalno, ne kot zamaskirano dete, in povedati želi eno ali dve družbeno-politični misli o svetu, v katerem protagonistka zasedbe - ex Veronika N. Štefanec, zdaj Nika Denar, biva.

Uho za Oko, v nadaljevanju U.z.O., je zasedba, ki deluje že od daljnega leta 2013, oziroma od še nekoliko prej, ko je Veronika spoznala Tomota, DJ-ja iz ekipe Hellectro. Ona je pisala poezijo, on se je ukvarjal z ustvarjanjem glasbe in živela sta srečno do konca svojih dni. Ne, sej ne ... Sicer je res, da se je zgodba U.z.O. začela približno kot orisano, pa vendar se je zgodilo še veliko drugega. Lahko bi torej rekli, da je bil projekt v začetku predvsem spoken word eksperiment, kar je zasedba v letu 2016 potrdila s svojo prvo zdajo v obliki albuma Uho za Oko, ki je izšel v samozaložbi. Leta 2016 je zasedba izdala tudi EP z naslovom Ill (Tik Tak) pri ruski založbi Synth-Me. Za oba pretekla izdelka zdaj že lahko rečemo, da sta precej drugačna od tega, ki mu bomo sodili danes. Bodisi, ker je Strup za podgane vedno že v obliki nekakšne vabe, bodisi, ker se svet pač neprestano spreminja. S časom se je namreč veliko spremenilo tudi v sami postavi benda, Tomo je skupino zapustil, Veroniki, zdaj Niki, pa se je v skupini pridružilo nekaj novih ljudi, trenutno so na Bandcampu poleg nje kot člani zasedbe zabeleženi še bobnar Simon Saš Bezek, tudi eden izmed bobnarjev zasedbe KALU & The Gradient, basist Klemen Švikart in Brigita Gračner na klaviaturah, sicer članica zasedbe Akami.

Mogoče nič od tega ni zares pomembno, saj je res tudi, da je novo ploščo Veronika, zdaj Nika, posnela zgolj s Simonom Bezkom, s katerim je posnela skladbe Spetroscopy, The Vow in Scarecrow, in z Erikom Schoujem, ki je sodeloval pri nastanku hitiča Chiron. Postaja torej jasneje, da gre v primeru zasedbe U.z.O. še najprej za osebni projekt Veronike N. Štefanec, zdaj Nike Denar. In ko smo temu prišli do dna, se lahko posvetimo tudi samemu albumu.

Strup za podgane je plošča, ki končno pove zgodbo U.z.O.. To sicer ne pomeni, da prejšnji izdelki te zgodbe niso podajali, gotovo so jo vsak na svoj način, a ne tako precizno kot novi album. Prvi dobrodošli spremembi nas pričakata v oblikah in postavitvi skladb, v uporabi dramaturškega trikotnika, ki preseže zgolj nizanje podobno zvenečih skladb eno za drugo. Zgodi se torej, da se poslušalec kar naenkrat po sprehodu po ravnini celo nekoliko zadihan znajde na gričku. Biti zadihan je dobrodošla sprememba, kot je dobrodošlo tudi prerojeno zvočno okolje, kakršnega predstavlja nova plošča. Strup za podgane sestoji iz osmih skladb, prav vsaka izmed teh, morda zgolj z izjemami Intra in Outra, se ponaša s po svoje zapomnljivima tokom in vzdušjem, od prvega komada, recitiranega v slovenščini Kdaj drugič pa spet ne, do hitiča Chiron ali skladbe Scarecrow, ki avtorico tokratne recenzije še najmočneje spomni na skladbo Glass House ameriške izvajalke Carle Bozulich.

Glasba zasedbe U.z.O. se končno, če ni bilo tako že prej, nahaja na željenem presečišču temačnih, darkwave in industrialnih godb. Kljub dejstvu, da je plata v veliki meri posneta v lastnem angažmaju z lo-fi produkcijo, je v komadih mogoče slišati veliko detajlov, ki ploščo naredijo zapomnljivo in edinstveno. Izpostavimo lahko na primer zvok prižiganja vžigalnikov v skladbi Spectroscopy, ki je dobro umeščen in skladbi zagotovi prav posebno sočnost, če se smemo tako izraziti.

Strup za podgane se torej izkaže kot uspešen album, ki ga zlepa ne bomo odložili na polico, vedno znova nas nagovori in vsakič znova ga še enkrat zavrtimo. Vendar pa, pogosteje kot ga vrtimo, bolj jasno postane, da četudi se mu uspe v primerjavi s predhodnimi U.z.O. izdajami zvočno približati poslušalcu, v sami vsebini vseeno še ni vse izpiljeno. Besedila niso tako močna, kot bi si želeli, sploh glede na to, da je očitno, da album želi biti političen oziroma da se zanima za lastno političnost. Na trenutke upor zveni samemu sebi namen, ko v nedogled ponavlja ene in iste antikapitalistične parole. Saj s temi se že strinjamo, a želimo si novih.

No, vseeno pa ne bodimo prekomerno kritični, Strup za podgane kljub pripomnjenemu predstavlja enega zanimivejših letošnjih domačih albumov. Na svojevrsten način se v njem zrcali duh časa, ki v nobenem primeru ne izpade rožnato, prej deluje brezizhodno. Tesnobno zvočno okolje je dovolj povedno, Strup za podgane pa je tu spet v vlogi nekakšne vabe - za nas, glodalce sveta, da bi se približali odsevnim trakovom življenja, pogledali strupu v oči in ga naposled zaužili ali ne zaužili. V vsakem primeru nas to soočenje požene v akcijo, kar preprosto nekaj šteje.

Plošča Strup za podgane je izšla pri založbi ŠOP, kar je samo po sebi tudi svojevrstna poved, ŠOP namreč gosti celo vrsto zanimivih pustolovcev, ki bodo nekoč beležili pomembno mesto na časovnem traku tukajšnje muzike.