Ulla: Tumbling Towards A Wall

Experiences Ltd., 2020

Tokratna ambientalna plošča v Tolpi bumov torej terja še en, verjetno že vnaprej spodleteli poskus glasbene recenzije. Evo poskus! Ta večer nam bo prostore in ušesne votline polnila plošča Tumbling Towards A Wall filadefijske glasbenice Ulle Straus. Ulla je očitno v procesu hiperaktivne produkcije, zgolj lani je namreč ponudila vsaj tri izdaje - dve plošči 11 items ter Plafond 4, na katerih je sodelovala z drugimi glasbeniki, in solo album The Big Room. A Ullina kariera je, če štejemo le izdaje, danes stara komaj štiri leta. Ulla, ki se je najprej podpisovala kot Ulla Anona, nato kot Ulla Straus, trenutno pa le kot Ulla, je v teh nekaj letih diskografskih zaznamkov sicer ostala precej anon(imn)a; z izjemo nekajvrstičnih, nekonkretnih pripisov k albumom o hate-watchanju ameriške televizije Fox in tipkanju v chatroome vse do jutra je namreč o njej kot glasbenici na voljo precej malo kakršnih koli informacij.

Zaradi določene anonimnosti avtorice je bilo torej vsaj pogojno vznemirljivo odkritje, povezano z njenimi preteklimi izdajami Chat ter 11 Items ... Obe sta namreč izšli pri založbi West Mineral Ltd., ki jo je ustanovil Brian Leeds oziroma Huerco S. ali Pendant ali pač en DJ, ki mu tesnoba ne dovoli več v klube in zato doma dela ambientalno muziko. Ha! Z letošnjo novo ploščo pa je Ulla, za katero sicer težko trdimo, da je iz takšnega ali drugačnega razloga opustila potencialno DJ kariero, krstila novonastalo založbo Experiences Ltd.   

Na Tumbling Towards A Wall slišimo veliko balafonsko, organsko zvenečih sintetičnih zvokov v pingpongu ob podlago šuma fizičnih nosilcev, morda terenskih posnetkov in seveda dolgih tonov sintetizatorjev zvoka. En ton je enako en komad oziroma je z vsemi nadplastenimi sloji ena kompozicija, ki tudi ob vstopu s fejdinom vznikne kot že narejena in ti kot poslušalec vanjo zgolj padeš, nisi priča postajanju, prej zgolj sliki, posnetku, enemu zornemu kotu. Morebitne ozadnje logike, mehanizmi teh skladb ali celo povezan vtis njihove zveznosti ter zato celovitosti ostanejo skriti, nikoli se zares ne končujejo in ne končajo, z utopitvijo nazaj v tišino pustijo le vtis fizičnega oddaljevanja. Sicer vsi posamezni komadi ne delujejo točno tako kot opisano, določeni vtisi postajanja vznikajo že zaradi izgube središča, ki ga ti ambientalni kosi brez oprijemljivih elementov poslušalcu izmaknejo. Izmaknejo središča, začetke, vrhove in konce. Poleg takšnih breztežnostnih blodenj pa tako v preteklih kot v novih muzikah Ulle Straus slišimo tudi akustične inštrumente, kitare, godala, klavir in saksofon, ki vzorca ne rušijo, vanj ne posegajo, temveč se mu podredijo. 

V glasbi z Ullinih zgodnejših plošč Append, Floor ali Seed v.1 je bilo še prisotno dromljajoče vztrajanje v eni in isti frazi, brez nalaganja tekstur zaradi nalaganja tekstur. Morda se nekaj skriva v enakih in istih ponovitvah, ki gradijo komade brez sidrišč in jasnih robov. Nekateri segmenti plošče Tumbling Towards A Wall pa vseeno odstopijo od norme gole razsrediščenosti, in ker si pač ne moremo pomagati, še vedno iščemo oprijemljive točke ... 

Najprej kompozicija Something I Can’t Show, ki v prostor zabije oglašanje čričkov, murnov in kobilic in bi jo lahko, morda po nesreči, zamenjali za terenski posnetek ali nekaj, kar prihaja skozi odprto okno, ki gleda na polje v mesecu maju. Izstopata tudi Stunned Suddenly, v kateri se razveselimo sestavljenih posnetkov glasu v ponavljajočem se vzorcu, ali še zadnji tak kos vzorčenja v zaključni I Think My Tears Have Become Good s klavirjem in zatiki nosilca, ki ob vseprisotnem šumu še toliko jasneje izstopijo iz ozadja. Ulla torej z novo ploščo plava med kompozicijami, ravnimi v dinamiki, ter kompozicijami, kratkimi glede na naravo skladbe, kompozicijami, ki terjajo razvlečenost, stanje, prosti tek, spodmaknjeno središče ...