UMDHLEBI: Praising the Industrial Collapse / Nazovi me na tjelefon

Recenzija izdelka
29. 3. 2015 - 19.00

Samozaložba, 2015

 

V nocojšnji Tolpi bumov obravnavamo dve sveži izdaji še enega domačega samonikleža, solističnega black-drone-noise projekta Umdhlebi. Za tem imenom se skriva Luka Bevk, dolgoletni DIY aktivist, organizator koncertov, glasbeni novinar, vokalist obalnih počrnjenih crust metalcev Human Host Body ter pač vsesplošna in dolgoletna prisotnost v tukajšnjem undergroundu. Sedaj si z dvema samozaloženima kasetnima izdajama utira pot tudi po območjih dromljajočega noisa, black-drone grmenja ter zamazanih krikov, ki jih Umdhlebi uporablja za plasiranje svoje vizije industrijskega kolapsa in anarho-primitivističnih anticivilizacijskih formulacij. A o tem nekoliko več kasneje.

Umdhlebi se zadeve loti s tistim mindsetom, ki h gradnji pristopa počasi, aditivno in s prizadevanjem za mehka prehajanja, veliko vlogo pa ima tudi »looperska« mentaliteta, ki je na srečo večino časa dovolj zamolkla in izgubljena v šumu dogajanja, pa tudi snemalnega medija – v tem primeru telefona, snemalke ali radijskega studia – da ne postane redundantna. V srži obeh izdaj pa Umdhlebi razkriva svojo dobrodošlo pozicijo »outsiderja«, ki v tak pristop pogleduje iz svoje zakoreninjenosti v splošni hardcore angažiranosti, specifični afiniteti do določenih kitarskih glasb, kot so black metal in ekstremnejši drone-sludge, ter bolj ali manj transparentni »uporabi« zvočenja za slikanje specifičnih doživljajskih ozračij, atmosfer ter podajanje stališč, sporočil in informacij, ki ne želijo biti zakrinkane, temveč treščiti po poslušalcu in ga potopiti v motrenje globinskih in nepomirljivih dilem. 

Dilem, ki so seveda ključni del Umdhlebijeve vsebinske agende, ki se vsaj pri teh dveh kasetah, in na »Praising The Industrial Collapse« specifično, napaja v enem najpogosteje citiranih esejev znotraj anarho-primitivističnih krogov, »Industrial Society And Its Future«. Avtor slednjega je Theodore Kaczynski, širši javnosti bolj poznan kot Unabomber, akter številnih protiindustrijsko in ekoteroristično navdahnjenih bombnih napadov, v katerih je bilo ubitih in ranjenih več ljudi, na višku mednarodne panike pa mu je uspelo tudi izsiliti objavo omenjenega eseja v New York Timesu. Kontradikcije te zgodbe še zdaleč niso razrešene, Kaczynski pa ostaja kontroverzna inspiracija zaradi posluževanja ekstremnih sredstev v odzivu na sistematsko represijo večine populacije in industrijsko uničevanje planeta. Umdhlebi sledi liniji marsikaterih današnjih anticivilizacijsko naravnanih umetnikov, ki povratni udarec in gnev trenutni družbeno-politično-paradigmatski konfiguraciji servirajo z njenimi lastnimi, masovno produciranimi sredstvi ter tehnološko-zvočnimi odpadki. 

Pri vsem tem pa Umdhlebi ne gre čisto do »konca«, saj tudi konec ni samoumeven in ga je na nek način treba konceptualizirati, temveč v svoji trenutni preobleki ohranja ekspresivne dinamike glasb, iz katerih izhaja. To pa njegovemu hrupu, ki zanimivo ostaja precej mehak, zamolkel in razbarvan, daje dobrodošel in prepoznaven karakter, ki premore tudi določeno »naivno« in veščinsko povsem nepretenciozno kvaliteto. Slišano na kasetah »Nazovi Me Na Tjelefon« in »Praising The Industrial Collapse« gre povečini povsem mimo kakršnihkoli trenutnih estetskih diktatov elektronskega oz. elektro-akustičnega zvočenja in produkcije ter se kvečjemu spopada s plovbo skozi lastna orodja ter predvsem z artikulacijo otipljive doživljajske krajine, v katero vdirajo žalobna in razjarjena black metal struženja, glomazni doom akordi ter redko odmerjeni kriki, potopljeni v lo-fi šum. In tudi kot tak je Umdhlebi več kot dobrodošel aktivni dodatek domačemu podtalnemu kánonu.

 

Leto izdaje: 
Avtorji: 
Institucije: 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.