Uniform: Wake in Fright

Uniform: Wake in Fright

Oddaja
23. 2. 2017 - 19.00

Sacred Bones, 2017

 

Vloga glavnih protagonistov četrtkove Tolpe bumov pripada newyorškem hardcore noise industrial dvojcu Uniform, ki ga sestavljata vokalist Michael Berdan, nekdanji frontman hardcore punksov Drunkdriver, ter kitarist in producent Ben Greenberg, ki ga poznamo iz projektov Pygmy Shrews, Little Women, Zs, Hubble in The Men, katerih album Devil's Music smo nedavno predstavili tudi na Radiu Študent. Po debiju Perfect World iz leta 2015, na katerem sta nas fanta seznanila s svojo vizijo agresivnega in rezkega, včasih bolj, včasih manj bobniče parajočega post punka, izhajajočega iz eksperimentalnih zvočnih premis industriala in hardcora 80. let, Uniform zdaj predstavljata nadaljevanje z naslovom Wake in Fright.

Še en bend v dolgi vrsti preporodovcev eksperimentalnih glasbenih scen 80. let, boste rekli. Kar do neke mere tudi drži, z razliko, da sta Uniform za oblikovanje svoje zvočne slike opustila klasično bendovsko formo in se naslonila na danes vse bolj pogosto navezo sodelovanja vokalista in producenta. Zvočno zgoščenost bendovskega instrumentarija je Greenberg nadomestil s predprogramirano ritmično matrico, ustvarjeno iz razgibane zvočne knjižnice, ki obsega vse od vzorčenih eksplozij in rafalskih strelov pa do izsekov akcijskih filmov, terenskih in drugih posnetkov iz človeškega vsakdana. Človeško meso in znoj je torej nadomestil s shematičnim udrihanjem inventivno prilagojenih ritem mašin. Greenberg z njimi prehaja od silovitih hardcorovskih ritmik v uverturi Tabloid k minimalističnim pulzom dronovske odvisniške izpovedi komada Habit. V albumskem presežku The Lost bend preseneti in postreže z nekakšnim citatom novega vala – natančneje britanskih New Order. Zavoljo njegove ritmične udarnosti gre kljub prevevajočem občutku weltschmerza (veltšmerca) omeniti, da se fanta tu plašno, vendar zagotovo spogledujeta tudi s plesiščem. A vendar zasanjana novovalovska melanholija v komadu The Light at the End (Cause) mesto kmalu odstopi blast beatom v slogu Dava Lombarda, ki pa se že po nekaj taktih razpršijo v kitarsko dromljanje in nazadnje sintovsko zvočno kuliso šumov, pršenj in frekvenčnih nihanj. 

V štiklih The Killing of America ter Bootlicker se bend ponovno vrne h koreninam Velikega jabolka, in sicer idiomu zmetaliziranega newyorškega hardcora poznih 90. let. V sklepnemu delu albuma pa fanta nekoliko upočasnita utrip in se v komadu Night of Fear približata zamorjenemu, počasi gomazečemu sludge metalu albuma No One Deserves Happiness stanovskih kolegov The Body. Epilog The Light at the End (Effect) poslušalca prepusti repetitivnem doomerskem riffu, ki je obenem bremenilen in osvobajajoč, sicer pa komad gravitira okoli monologa iz leta 1990 izdanega filma The Reflecting Skin, zgodbe o fantiču, ki družinske travme in pritiske okolja obvlada skozi filtre domišljije in ideje o obstoju vampirjev.

Prav riffi, najsi bodo še tako zamazani in nedefinirani, predstavljajo drugi temeljni gradnik zvoka Uniform. Toda Greenbergova odločitev, da svoje kitarske linije skozi številne efekte obloži s pršečo, umazano patino, se ne izkaže nujno kot najboljša estetska izbira. Resda gre tu za zavestno dejanje, ki v sebi bržkone skriva željo po iskanju zvočnega ekvivalenta težko opredeljivih čustev besa, razočaranja, obupa in trmoglavosti, toda izmuzljivost kitarskih linij lahko hitro izgubi pozornost poslušalca. Fatalistična vizija sveta — naj mimogrede omenimo, da je album po naključju izšel ravno na dan inavguracije novega predsednika ZDA — je tako utelešena v kovinskem, lahko bi rekli bojiščnem zvenu ritem mašin, v zamazanih, z dlanjo dušenih kitarskih riffih, iznakaženih dromljanjih in atonalnih solažah v slogu Kerryja Kinga. V glasbenem izrazu dvojca Uniform vloga nosilnega konceptualnega izhodišča pač pripada ideji kakofonije.  

Tretji  ključni element pa so seveda Berdanovi vokalni vložki, ki poslušalca zalagajo z njegovo verzificirano samorefleksijo, ki se predstavlja kot boj s svojimi demoni, z odvisnostmi in navadami, zaradi katerih se v življenju pogosto znajdemo v primežu inercije in duhomorne, rutinizirane repetitivnosti. Strah, obžalovanje ter dvom v sebe in svet, ki človeka bodisi prerodijo bodisi pahnejo v prerani grob. Gre torej za poskus kritičnega odziva na vplive globalno-političnih premikov drugega desetletja 21. stoletja na strukturo človeške psihe, na naravo odnosa do sebe in drugih ter poskus dosega vsaj načelne katarze — vizija torej, ki je globoko zakoreninjena v etosu post punka. Slog Berdanove vokalne artikulacije še najbolj spominja na stilsko sorodni domači dvojec It's Everyone Else ter britanski dvojec Sleaford Mods. Toda če se slednja tematsko opirata predvsem na angleško delavsko okolje in družbeno kritiko, pa se Uniform raje lotevata mapiranja univerzalnih odklonskih psiholoških stanj.

V času kraljevanja načela relativnosti na vseh nivojih, od postfaktičnega političnega ozračja do konstantnega prevpraševanja splošnih vrednot v medosebnih odnosih, se zdi vsebinska zasnova albuma Wake in Fright morda nekoliko preveč ambiciozna. Kljub temu pa nam - če izvzamemo nekatere že omenjene vprašljive estetske izbire - zvočna enovitost in časovna strnjenost plošče tukaj nudita dovolj prepričljivo izhodišče za nadaljnje brskanje po podpodju kolektivnega in lastnega duha. 

 

Avtorji: 
Institucije: 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness