UVB: AN INQUISITE TASTE

Recenzija izdelka
30. 7. 2021 - 19.00

Body Theory, 2021

Recikláža – teh. ponovna uporaba že uporabljenih, odpadnih snovi v proizvodnem procesu. Danes že kar absolutno ozaveščena nuja, dokler pojma odpadna snov ne zamenjamo s pojmom glasbene ideje. Čeravno je slednje verjetno neizmuzljivo dejstvo, je vendarle mera ponovno uporabljenih osnovnih glasbenih idej v določenih žanrskih sklopih kakopak različna. Žal lahko po dobrih trideset letih obstoja techna zanj rečemo, da se je ta dandanes že precej neokusno zaciklal, nikakršne usluge pa k izboljšanju situacije ne pridoda sama popularizacija žanra. Laična publika bo tako v negotovem festivalskem poletju 2021 divjala ob vsaki priložnosti, kjer bodo glavni business techno akterji nonšalantno stresali material skoraj na las podoben tistemu, ki se ga je poslušalo kakih petnajst let nazaj, obenem pa tega predstavljali kot presežnega, celo izvirnega. Kot vselej, pa se vsak tak trend nekje tudi konča in ko balonček poči, v ospredje ponovno stopijo akterji, ki se hajpa niso poslužili ali pa so celo – neverjetno – žanrski krajini pridodali kaj svežega.

Tisti izkušeni techno fotri, ki še niso zapadli v krizo poznih srednjih let, dobro vedo, kje jim je mesto, in se jim trendovskih iger preprosto ni treba posluževati, mladež pa je tista, ki z novoizdanim materialom kliče po pozornosti. Med to gotovo sodi tudi francoski producent Sébastien Michel aka UVB, pa čeprav je na sceno planil že leta 2014 s svojim singlom What I've Learned, izdanim za nizozemsko založbo MORD. Nihče, še najmanj pa sam, ni pričakoval, da bo komad Mixtion, ki se je na singlu znašel celo kot digitalni bonus, postal absolutna himna in obvezno orožje v arzenalu techno prvakov, kot so to denimo Luke Slater, Marcel Dettmann, DVS1 in tako naprej.

Mladi Francoz seveda ni spal na lovorikah, zato je samo leto dni po prvi izdaji že postregel z dolgometražnim prvencem Life. In čeprav se je na založbi MORD takrat že precej udomačil, je zanj naslednji korak predstavljala lastna založba in s to popolna avtonomija. Svojo novo matico Body Theory je UVB tedaj izkoristil za preobražen in izpiljen zvok, ki je prvič nakazal na Michelovo zanimanje za udarnejše industrialne in polomljene viže, nekako v stilu zgodnjega Reeka oziroma materiala na založbah Mental Disorder ali pa Emergence. Zaključeno celoto mišičastega techna je tako predstavljal njegov drugi album Testosterone, obenem pa je postregel še s kako bolj raziskovalno izdajo pod psevdonimom Elements Of Joy.

Tekom let se je UVB izkazal za nespornega prvaka ritmične dinamike. Njegov zvok v zadnjem času krasijo precizni tolkalski elementi, hkrati pa je zanj postala značilna tudi raba kitarskih vložkov, ki jih Michele seveda ustrezno sempla in zvočno obdela. Tako pričara nadvse zanimiv žanrski hibrid, predvsem pa svež pristop k produkciji, ki bi se z lahkoto znašel kar na britanski založbi Downwards. UVB sam šaljivo pravi, da gre za industrialen funk, in lahko se celo strinjamo – industrialen techno namreč nikoli ni bil slišati tako veselo in pompozno kot na njegovem novem in tretjem albumu, imenovanem An Inquisite Taste

V največji meri takšno vzdušje pričarajo prav preproste melodične zanke, ki nikoli ne skrenejo v progresiven kič in so hkrati vedno podkrepljene z udarno bas linijo. Omenimo, da je UVB svoje albume vedno predstavil kot konceptualno delo, za katerega preko vseh viž velja določen zvočni podpis in tudi tokrat je tako. Prav vseh osem komadov je namreč sproduciranih z rabo relativno majhne banke zvočnih semplov, ki so pri vsakem izmed štiklov seveda drugače zmanipulirani, a dolgometražcu zagotavljajo zvočno uniformnost, kakršno si želi producent. Če bi mu morda zato lahko očitali preveliko enoumje, je po drugi strani to pač način, na katerega Michele snuje svoje albume, zato te avtorjeve odločitve ne prevprašujmo.

Album An Inquisite Taste je poživljajoče ceremonialno delo. Pri vsakemu izmed komadov posameznik dobi občutek, kot da se nad njim razpira nebo, in vsak izmed njih je potencialno orožje za zaključke najbolj epskih žurov. Neskočna ekstaza se vseeno konča pri izredno skromnih štiriintridesetih minutah, kar nas pusti malenkost lačne. Slednje v kombinaciji s precej enotno zvočno sliko pomeni, da dolgometražec v svoji long play obliki morda ni najmočnejše delo UVBja. Je pa zato toliko bolj osvežujoče, predvsem, ker UVB reciklira zgolj odpadne snovi, ne pa tudi glasbe.

Leto izdaje: 
Avtorji: 
Institucije: 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.