VULVATHRONE: WHOREIFICATION

VULVATHRONE: WHOREIFICATION

Recenzija izdelka
18. 3. 2020 - 19.00

Nice To Eat You Records, 2019

 

Resda so bili prekmurski death metalci Vulvathrone zadnjih deset let ves čas aktivni na koncertnih odrih, igrali so namreč tako v Sloveniji kot tudi drugod po po Evropi, a kake studijske aktivnosti v tem času ni bilo zaslediti. Tako je bilo torej dobrih 10 let. Toliko je namreč minilo od izida bendove predzadnje plošče Passion of Perversity. In čeprav je šef oziroma edini član izvorne postave benda, kitarist Her Man, vztrajal pri tem, da Vulvathrone ne bi vrgli puške v koruzo, in je vedno našel postavo, ki je z njim in vokalistom Dr. Ekom bend zastopala vsaj v živo, je studijsko delovanje v omenjenem zadnjem obdobju ostajalo zgolj na stopnji mokrih sanj. Vendar se tudi takšne sanje včasih uresničijo, kot nas nauči vsak še tako cenen porno film. In čeprav je minil lep čas, preden so Vulvathrone dovolj utrdili bendovsko postavo, ki jo zdaj dopolnjujeta še bobnar Simon Škrlec in basist Bassturbator, smo končno dočakali dan, ko se je zapolnila zevajoča luknja med prejšnjimi izdajami in novim studijskim poglavjem benda. OK, ta dan se je res zgodil že decembra lani, a nič ne dé – svet je torej končno dobil novo ploščo prekmurskih, s porniči obsedenih deathgrinderjev, naslovljeno Whoreification.

Naj sicer zdaj takoj razčistimo eno dejstvo – Vulvathrone svojemu imenu primerno igrajo ekstremno glasbo. In niso ekstremni le v zvenu, ekstremni so tudi v besedilih. Ta so bila vedno napisana dobro, kar v žanrih pornogrinda oziroma pornogora ni kar nekaj samoumevnega, oba sta namreč znana po besedilih na prvo žogo. Predstavljajte si, če že ni druge primernejše primerjave, da besedila Vulvathrone delujejo kot porno film, v katerem igra Sasha Grey in ne kar nekdo čisto x. In logično je, da dotična besedila lahko izpadejo žaljivo – čeprav jih boste težko zares razumeli, oba vokala namreč krulita ali kričita, besedila v CD-ju priloženi knjižici pa niso izpisana v celoti, zgolj v fragmentih, kar je nekaj, kar Vulvathrone furajo že od samega začetka pred slabimi dvajset leti. Čeprav se na prvo žogo zdi, da so Prekmurci besedilno žaljivi predvsem v svojem odnosu do žensk, pa temu zares ni tako - Vulvathrone, v drugem komadu z nove plate, ki so ga poimenovali kar po sebi, pravijo, v prostem prevodu: “Smo Vulvathrone in hočemo pofukati tudi tebe.” Nikjer torej ni določeno, ali žugajo specifično ženski ali moškemu. Težko jim boste torej rekli seksisti. No, vsaj na podlagi tega verza res ne, boste pa s številnimi drugimi verjetno spremenili mnenje. Vendar – treba je vedeti – in to je res pomemben disclaimer: kaj za vraga pa ste pričakovali od benda, ki se imenuje Vulvathrone in se predstavlja s ploščo Whoreification?

OK, zdaj pa morebitne žalitve na stran, album Whoreification pač predstavlja Vulvathrone v najboljši luči. Najprej je treba pohvaliti komponento, ki jim je iskreno nagajala že od zgodnjega demota Proto Bukkake dalje – zvok. Zvok je po vseh teh letih razločen, jasen in močan. Vsekakor omogoča, da se, končno, prvič v zgodovini dejansko sliši, kaj Vulvathrone igrajo. Starejši posnetki – promo album Proto Bukkake, pa dolgometražni prvenec Bukkake ali drugi album Passion of Perversity – so vedno kazali potencial, a zvočni zmazek je pogosto povzročil, da niste vedeli, kaj se dogaja z bobni, kaj za vraga s kitarami, le vokali so nekako prišli na svoje. Na plošči Whoreification pa so stvari končno našle svoje mesto. Pa začnimo.

Na Whoreification se končno sliši, kaj za vraga se dogaja s sedemstrunko  ... Kitarski rifi najbolj spomnijo na Misery Index, kar pomeni, da v veliki meri uspešno kombinirajo rušilnost in melodičnost, pogosto pa tudi tehničarski aspekt. Zarolajte si intro komad We Always Cum, Too Fast, ki je očiten poklon Misery Index komadu We Always Come in Peace, nato si zarolajte posamezne segmente pesmi a la Rise and Shine ter Miserere, vmes pa pazite na norije komadov Hitting Deep ali Ass Destroyer 69. Rifi so jasni, dobro strukturirani in zlahka zapomnljivi. Morda je njihova edina pomanjkljivost občasna neizvirnost, saj večkrat spominjajo prav na prvi rif, ki odpre ploščo. A v celoti se končno sliši, da je kitara bendovo res močno orožje, ki ga podkrepi tudi dovolj subtilen, a vseeno močan Bassturbatorjev petstrunski fingering napad. Že s tega vidika je plošča Whoreification čisti death metal orgazem.

A le dobri riffi še ne naredijo dobre plošče. V death metalu pač ne moremo mimo bobna. In kaj je z bobni na novi plošči ustvaril manijakalni Octopussy – v Sloveniji trenutno eden najbolj interesantnih bobnarjev, ki operira z ogromnim naborom ritmov? Kar ponuja na albumu Whoreification, ni nekaj vsakdanjega – po eni strani je hiter in vzdržljiv, po drugi strani pa ponudi cel kup interesantnih detajlov, zaradi katerih je vsako poslušanje plošče novo doživetje. Edina moteča stvar v primeru bobnov je njihov zvok – v moderni metal produkciji so bobni pogosto preglasni ali potisnjeni v ospredje, tukaj pa so celo precej v ozadju, kar deluje prav fajn. Vendar je zares moteč njihov zven – več kot očitno delujejo, kot bi ne bili zaigrani, temveč naklikani. In pri vseh bobnarskih semplih, ki jih danes najdete povsod naokoli in ki spremenijo vsak še tako elektronski boben v nekaj, kar bo od umetnega računalniškega bobna ločilo samo zelo trenirano uho, so se Vulvathrone odločili za to, da njihov boben zvočno spominja skoraj na tisto, kar so nekoč počeli newyorški death metalci Mortician. Ta poteza recenzentu te plošče ni niti najmanj jasna. So morda vsi bobni na plošči naklikani? So zaigrani? So zaigrani po delih in nato sestavljeni? Čudna so pota zasedbe, a na srečo čez nekaj časa na to navadiš. In kasneje občuduješ, kaj vse se dogaja s činelami, ritmi, bas pedali in podobnim ...

Čeprav v živo pogosto ne deluje tako kompetenten, ker mu zmanjkuje moči in surovosti, je Dr. Ek na plošči res dober vokalist. Svetlejša barva kruleža in občasni kriki, ki jih dodaja kitarist Her Man, precej izstopajo v primerjavi z večino trenutnih svetovnih kruljačev, ki zvenijo, kot bi se svoje obrti vsi učili s pomočjo istega YouTube videa. Že v prvem komadu kaže surovost in jasnost, v ostalih pa tudi ni nič slabše, kvečjemu je boljše. Besedilno pa je tu vse, kar gre pričakovati s strani Vulvathrone – pesem ali dve o S&M seksu, vsaj ena himna azijskim porničem - ironično ima pesem, ki govori o seksu z Japonko, intro iz češkega porniča! -, spet je tu nova verzija večnega hita Bitch, Suck My Tich!, ostalo pa so bolj ali manj variacije vsega, kar lahko preberete v naslovih posnetkov na PornHubu. Novost je hvalnica bendu, skladba Vulvathrone, ki po krajšem intru zares odpre ploščo. Whoreification bomo v nadaljevanju današnje Tolpe bumov poslušali v celoti.

 

Vulvathrone - Whoreification (official video)

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.