Wet Kiss: She's So Cool

Recenzija izdelka
21. 6. 2022 - 19.00

DERO Arcade, 2022

Z obrobja Melbourna bleščice in cigaretni dim prinašajo glasbeni sceni dokaj neznano skupino Wet Kiss in njihovo novo izdajo She’s So Cool. Eksperimentalni, spolno fluidni pankerji so se prvič pojavili leta 2020 z debitantskim albumom No Drama in Exile, na katerem pa je trenutna zasedba še delovala v dveh ločenih projektih. Šele z uradno priključitvijo bobnarja Daniela Warda se je Wet Kiss dokončno formiral v skupino vokalistke in tekstopiske Brenne O, basista Bena Sandy-Smithersa, vokalista in kitarista Alda Thomasa in Ruby Stoney

Avantgardistično dramatični album She’s So Cool je nastal pod okriljem dobrega prijatelja glavne vokalistke Jacka Mannixa, ki je vodja antikulturne založbe, ta stremi k promoviranju umetnosti na robu umetnosti – točno k temu, po čemer drhteče roke izteguje sama plošča. V kaotični mešanici glamuroznosti in panka, industrijskega razbijanja in klasičnega roka se pesmi pretakajo iz neposlušljivosti v tihe sramežljive speve o ljubezni in samoti. Vseskozi izdajo in skupino neločljivo spremlja dekadentni duh preteklosti. V starem skladišču predmestja so med smetmi in prahom ustvarili studio, v katerem so potekali začetki snemanja albuma, vendar se bendova vizija muzeja izgubljenih ostankov roka ni najbolje skladala s hitro gentrifikacijo obmestne soseske. Nenehna opozorila policistov, slab ugled in grožnje mestne občine so snemalni proces prestavili v višjo prestavo, hitenje in vladni pritisk pa sta na končnem izdelku pustila opazne posledice.

Začetki albuma so razpuščeni, disonančno tolčenje po kitari in klavirju zastavi ozračje celotne plošče, njene melodije pa se sicer že z drugo pesmijo, Jerk, nekoliko umirijo – v skoraj svemirkovsko zvočno ozadje. Prehajanja med ekstremnima poloma miru in eklektičnega kaosa so konstanta, ki se kaže tako v melodiji kot v sami asociativni prozi Brenne O in subtilno izraža okolje, v katerem skupina zadnja leta živi in se poskuša udejanjiti. Pijani in megleni vokali spremljajo prvo polovico plate, s svojim popolnim pomanjkanjem estetike pa na žalost ne pritegnejo zanimanja, temveč pesmi, kot sta Through in Like a Flower, postavljajo na eksperimentalni rob neposlušnosti.

Napake skupina spolira v drugem delu, na primer Hello I Love You ujame ravnovesje med skladnim, urejenim igranjem, ki se ujema z besedilom in propadom strukture v čisti noise. Ta nikakor ne zmoti in pokaže, na kaj je skupina morda ciljala že v prvi polovici. Nekoliko spremenjena atmosfera nam prinese nedvomni komercialni vrhunec plošče s premierno skladbo Sister Duress, ki postreže z elementi elektronske glasbe. Zadnja pesem Honey Walks Away morda še najočitneje izpostavi glavno težavo skupine. Ker je tako preprosta, v primerjavi z drugimi zveni kot basic rok komad z beatlovsko zasnovo, v njej zmotijo edino vokali, pri čemer je petje sinhronizirano z melodijo oziroma vsaj poskuša biti, hkrati pa je pomanjkanje posluha boleče očitno, kar postavlja skupino v neprijetno situacijo. 

Določene skladbe tako v principu delujejo, kot če bi bil Kurt Cobain najšibkejši člen Nirvane. Kljub temu je Brenna O začetnica projekta in medijsko najdejavnejša članica, ki je dala tudi pobudo, da sta z bobnarjem Wardom zapustila zatohlo mestece na obrobju Melbourna in se preselila v Berlin. Tja želita počasi premestiti celoten bend in si v okolju, ki je veliko bolj tolerantno do eksperimentiranja in alternative, še bolje, takšne vrline v glasbi spodbuja, najti prijatelje v industriji ter vzpostaviti zvesto poslušalstvo, to je zasedbi menedžer v Avstraliji onemogočal.

Z nepredvidljivimi začetki v času karantene in pandemije COVID-19 je skupina že v samih zametkih bila bitko za uveljavljanje na sceni, težave pa je menedžer še poglobil – z obveznim vsakodnevnim igranjem v isti beznici, bend je bil tudi brez prave svobode pri izbiri koncertnih prizorišč. Zasedba se s svojimi beatniško propadlimi filozofskimi in moralnimi koncepti ni zmenila za denar, konec koncev je pank življenjski slog, ki ima raje kot denar poplačilo v uličnem ogledu, tega pa si v takšnih okoliščinah nobena skupina zares ne more pridobiti.

Wet Kiss je relativno sveža skupina na glasbenem obzorju, ki je v samo dveh letih ustvarjanja vzpostavila izvirne prvine. Kljub očitnim pomanjkljivostim z novo plato She’s So Cool kažejo veliko potenciala za razvoj in stvaritev še neslišanega v glasbenem svetu, hkrati pa na oder prinašajo neironično ljubezen do dekadence, v sozvočju blišča in bede nagovarjajo pomembne teme in morda celo nezavedno izpostavljajo problematike skupnosti LGBTQ+, ki je hkrati tudi njihovo demografsko najboljše možno občinstvo. 

Leto izdaje: 
Avtorji: 
Institucije: 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness