White Wine: Killer Brilliance

Altin Village & Mine Records, 2017

Nocoj se v Tolpi bumov bodemo s ploščo zasedbe, ki v tekočem tednu prihaja na koncert v Kino Šiška. Gre za relativno mlad projekt Joeja Hagua, glasbenika iz Portlanda v Oregonu ZDA, ki ste ga v preteklosti poslušalci morda že poznali predvsem po dolgoletnem projektu 31Knots.

White Wine torej deluje kot trio in današnja, Killer Billiance, je njihova druga plošča po Who Cares What That Laser Says?, deluje pa kot precej kompleksna, aranžmajsko razvejana afera, resnično skoraj ljubezenska, v veliki meri iracionalna afera s po eni strani pisanjem vokalnih pesmi, po drugi pa s plastenjem in sploh zelo večsmernim razprostiranjem inštrumentalnih delov, vezanih na relativno nepovezan konglomerat vplivov, od očitnih industrialnih muzik, post punka, bolj ali manj aktualnega indieja s kar nekaj tudi ameriškega vpliva, raznih sodobnih cepljenj bendovskih muzik in elektronike. Plošča zato bolj kot na ravni inštrumentalne ali žanrske koherence in smiselnosti precej dobro deluje kot dramaturški lok, kot serija pesmi prebitih s številnimi dramatičnimi, zvočno izstopajočimi inštrumentalnimi vsadki, ki premorejo veliko skoraj baročnega patosa.

Za bend White Wine se zdi, da poskuša delovati kot novodobna intriga, ki prenaša pravzaprav starejšo vsebino. V njihovi glasbi je veliko koščkov, ki jim ni zares najti mesta znotraj pahljače sodobnih strogo žanrskih muzik. Vsekakor je kot tak potencialno zelo zanimiv predvsem za publike, ki si želijo površinskega preseganja tradicionalnih rockerskih formatov, veliko dlje pa ta muzika kljub precejšnji domišljenosti v inštrumentalnem plastenju niti ne more seči ...

Ne glede na to je Killer Brilliance zanimivo sestavljena plošča, ki s prepletanjem vokalnih pesmi, dobro zamišljenih izvenstandardnih instrumentalnih, elektronskih ali recimo pihalskih fines ter veliko patosa pravzaprav veliko ponudi, in bo gotovo zanimiva za koncertohodce, ki si želijo nekaj drugačnega v formatu precej klasičnih rokerskih muzik. Morda najnenavadneje v celotnem kompletu je ravno tisto globoko zrcaljenje močnega patosa, ki ga je težko zares prijeti. Po večini pravil bi moralo iti za več dramatične temačnosti in nostalgije, vendar se ji bend nekako spretno, težko razložljivo izmuzne, in na momente deluje kot res dobro podmazana sodobno rockerska groove mašina, vendar vtis celotnega albuma to idejo žal ob izzvenu tudi potlači ...