Wiegedood: There's Always Blood at the End of the Road

Century Media, 2022

Wiegedood v nizozemščini pomeni smrt v zibelki, kar je tudi v slovenščini drugo ime za sindrom nenadne smrti dojenčka, kot se uradno reče nenadni in nepojasnjeni smrti otroka. Po drugi strani pa ime Wiegedood že od leta 2014 povezujemo z belgijsko glasbeno zasedbo, članico skupnosti Church of Ra. Ime zasedbe ni naključno. Podobno kot pri izdajah Mass I - VI benda Amenra so tudi Wiegedood ustvarili serialko, ki se ukvarja s človeškim žalovanjem. Gre za trilogijo plošč z naslovom De Doden Hebben Het Goed I - III, ki jih je zasedba nanizala v letih od 2015 do 2018.

Glasba / Tolpa bumov

AMENRA: MASS VI

I see distance in your eyes

Sara Šabjan

 / 19. 12. 2017

Church of Ra je skupnost, ki se je oblikovala okrog kultne zasedbe Amenra. Če na hitro ponovimo: gre za belgijsko zasedbo, ki je bila najprej osnovana kot hardcore projekt, kasneje pa je začela nekoliko spreminjati svoje ideje o načinu muziciranja in podobno kot zasedbi Neurosis in Converge pred njo razširila svoj zvok onkraj prvotnega žanrskega okvira. Sami so svojo muziko opisali kot glasbo, ki se ukvarja z bistvom človeških čustev, in za to napisali šest maš. Pri tem se je zgodilo, da so se leta 2005 ob izidu plošče Mass III podobno misleči glasbeniki začeli povezovati v nekoliko večjo skupnost, ki so jo poimenovali Church of Ra, lahko pa bi ji rekli tudi Cerkev travme. Glasbeniki so hkrati nastopali v več zasedbah, nastalo je mnogo novih stranskih projektov, med njimi pa so bolj znani Oathbreaker, The Black Heart Rebellion, Treha Sektori in Wiegedood.

Zasedbo Wiegedood tvorijo bobnar Wim Coppers in kitarist Gilles Demolder, ki sta nastopala tudi z zasedbo Oathbreaker, ter kitarist in vokalist Levy Seynaeve, nekdanji basist zasedbe Amenra. To je black metal odvod Church of Ra, najbolj znan po svoji trilogiji De Doden Hebben Het Goed, ki je nastajala med letoma 2015 in 2018. Trilogija govori o izgubi ljubljene osebe in je konceptualno sorodna seriji Maše zasedbe Amenra, s poudarkom na repeticiji in ritualu, da bi poslušalcu olajšali padec v trans in morebitno samorefleksijo. Ploščo odlikujejo nekoliko upočasnjene, a instrumentalno tehnično dovršene kitare, ki se spretno in dinamično prepletajo okrog stabilnega in počasnega ritma ter razorožujočega in uničujočega vokala. De Doden Hebben Het Goed v slovenščini pomeni Mrtvi so dobro, s čimer je zasedba skušala omiliti žalovanje oziroma s prioritiziranjem stanja preminule osebe hotela vsaj pogasiti egoistični vidik žalovanja.

V mesecih pred pojavom koronavirusa se je zasedba počasi poslavljala od svoje težke in srce parajoče trilogije, saj je bilo vse tri plošče moč slišati na evropski turneji leta 2019, na kateri je dokazala, da njena glasba v živo zveni še siloviteje in intenzivneje kot na vinilu. Tri leta zatem, januarja 2022, so Wiegedood izdali album z naslovom There’s Always Blood At The End Of The Road, ki žalost iz trilogije De Doden Hebben Het Goed nadomesti s polnopravno jezo. Nova plošča obenem zveni in ne zveni kot Wiegedood in čeravno njeni člani ostajajo isti, se spremeni mnogo drugih komponent. Žalost nadomestijo z jezo, počasen ritem zamenjajo za eksplozivnega, instrumentalno izvajanje glasbe dopolnijo z različnimi obdelanimi posnetki in sama glasba je tokrat v primerjavi s preteklo precej bolj dinamična. V osnovi je to še vedno black metal projekt, a zasedba Wiegedood šele s to izdajo stopi na prizorišče sodobnega metala, ki postane takšen z mešanjem različnih glasbenih stilov.

Album There’s Always Blood At The End Of The Road je dolg štiriinštirideset minut, kar je glede na eksplozivnost in silovitost plošče veliko kljub vmesni zvočni pomiritvi in upočasnitvi. Sam začetek s FN SCAR 16 je eden intenzivnejših delov, ki se ne poleže do konca četrte skladbe Until It Is Not. Dinamika se konkretno spremeni v skladbi Now Will Always Be, ki se po postrockovsko stopnjuje od začetka do konca komada in prav po šolsko postane najdaljši štikl plošče. Sledijo še štiri skladbe, nato Wade, nekakšen eksperimentalen akustični dodatek, ter ponovno silovit zaključek plošče na krilih skladb Nuages, Theft And Begging in Carousel.

Zadnji album zasedbe čudovito uprizarja spremembo počutja, saj tehnična plat izjemno dobro opiše vsebinsko. Pretekla tolažba, da so mrtvi dobro, je bila pravzaprav precej pozitivno žalovanje, medtem ko sveža preusmeritev vodi na polje nekoliko bolj negativnega, saj so občutki jeze velikokrat povezani z občutki nemoči. Navsezadnje lahko posameznik sovraži ves svet, vendar sam ni izvzet iz njega in lahko sovraži kvečjemu samega sebe. A človek in njegova usoda sta taka, da se v morju čustev utapljata, dokler se enkrat dokončno ne utopita. Zasedba Wiegedood tako dodobra izpopolni svojo diskografijo, ki se v jedru ukvarja s čustvovanjem. Sicer ni slišati veliko durovskih melodij, vendar tudi življenje ni samo iz samorogov in mavric.