WOOLEN MEN: POST

Oddaja
12. 9. 2018 - 19.00

 

Plošče za Tolpe bumov v glasbeni redakciji izbiramo na različne načine. Recenzenti ponavadi kar sami predlagamo albume, ki po našem okusu tako ali drugače izstopajo. Hkrati nam urednik redno dodeljuje nove izdelke zasedb, ki koncertirajo v bližini, da si lahko z vami poslušalci skupaj ustvarimo vsaj približno predstavo o tem, kar bomo izkusili pred odrom. Včasih pa se gremo tudi malce nepotizma in v poslušanje ponudimo ploščo benda, ki ga je založil ali pa v kakšno od ljubljanskih dvoran pripeljal kateri od naših prijateljev ali sodelavcev.

V tokratni Tolpi smo življenje zajeli z veliko žlico in izpolnili vse naštete kriterije. Zasedba Woolen Men iz Portlanda je namreč na začetku meseca izdala odlično novo ploščo z imenom Post, hkrati pa se v soboto oglasi tudi v metelkovski Gromki. Seveda sta tako šefe kot eden od organizatorjev dogodka, ki ga poslušalci dotične postaje poznate kot voditelja oddaje Dimni signali, namignila, da bi bilo smotrno nov izdelek Volnenih pokriti v eminentnem terminu, in beseda je tofu postala.

Takšen uvod v oceno sveže plate sestavi le nekdo, ki je napisal že toliko recenzij, da pri kakovostnih, a ne ravno revolucionarnih ploščah kitarske glasbe v bistvu nima nekih blazno pomenljivih uvidov, zato ne bodite jezni, če sem vam bo dozdevalo, da ste naslednje odstavke že brali ali slišali.

Trio z ameriškega severozahoda ustvarja že okroglih deset let, med tem časom pa je relativno ozki sferi poslušalcev predstavil že kar nekaj dolgometražnih in malih plošč. Alex, Raf in Lawton so se na njih strumno zavezali načelom etike DIY in sledenju lastne zvočne smeri. Tudi na novi plošči, na kateri sicer vlada malo čistejši in dostopnejši zvok, so ostali zvesti svoji preteklosti, saj so Post posneli sami, zvočno pa ostali prijetno neopredeljivi. Jasno, lahko rečemo, da je glasba zasedbe Woolen Men zgrajena okrog ogrodja post punka, vendar pa naslov novega albuma ne namiguje le na ta žanr, temveč tudi na premik naprej, onkraj. Oglatost in živčnost prejšnje plošče Temporary Monument sta zdaj pogosto na stranskem tiru, v ospredju pa so bolj ležerni, slackerski trenutki, ki se nemalokrat preobrazijo tudi v zelo spevne refrene, najbolj očitno v otvoritveni pesmi Brick Horizon in odlični Shadowline.

V komadih zasedbe Woolen Men se torej še vedno da slišati kar nekaj motorik ritmov in prominentnih basovskih linij, vendar pa se na splošno bolj kot s postpunkovsko ortodoksijo, ki jo časti cela kopica novih kitarskih bandov, spogledujejo s samozavestnim, nepretencioznim, rahlo eksistencialističnim, a vseeno prizemljenim newyorškim zvokom. Včasih ga je s kolegi gojil Lou Reed, v zadnjem času pa so naša ušesa in srca z njim osvajali predvsem Parquet Courts. Kar zanimivo je, da neodvisni rock iz Portlanda, mesta, ki je tako močno zaznamovalo popkulturo 21. stoletja, nima nekega prepoznavnega zvoka. Ne le, da v tem pogledu zaostaja za velikani New Yorkom, Los Angelesom in San Franciscom, zdi se, da ga po levi in desni prehitevajo še vsaj Philadelphia in nekaj drugih mest z vzhodne obale ZDA.

Post je torej plošča, zaradi katere boste 15. septembra z veseljem prišli v Gromko. Ali pa plošča, zaradi katere vam bo 16. septembra nadvse žal, da niste prišli v Gromko. Izbira je vaša.

 

 

 

Avtorji: 

facebook twitter rss

Prazen radio ne stoji pokonci! Podpri RŠ in omogoči produkcijo alternativnih, kritičnih in neodvisnih vsebin.

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.