Zlatko Kaučič Trio: December Soul

Not Two, 2013

Med mnogimi in raznolikimi projekti oziroma zasedbami, v katerih je zadnje čase nastopal naš izjemni tolkalec Zlatko Kaučič, najbrž prevladujejo tisti, ki bolj kot ne temeljijo na eksperimentu in improvizaciji – kar še posebej velja za tiste, ki jih je Kaučič tudi sam vodil. V tem kontekstu poskrbi njegov zadnji album December Soul za prijetno spremembo. Trio, v katerem igrata še odlični pianist Stefano Battaglia in kontrabasist Paolino Dalla Porta, je pri nas nastopil že pred tremi leti, nato je leto kasneje odšel tudi v studio, da je lahko letos, še dve leti kasneje, album končno tudi izšel.

V osnovi je December Soul album klasičnega klavirskega tria, ki mu glavno barvo daje prav klavir, četudi so vsi inštrumentalisti seveda bolj ali manj izenačeni. Kaučič, ki, tako je slišati, vsaj delno sedi tudi za običajno bobnarsko baterijo, tokrat ni tako v ospredju, a je vseeno bistveni vezni člen tria. Kot vodja zasedbe je prispeval šest od devetih skladb, pri čemer bi preostale tri, pod katerimi so podpisani vsi trije glasbeniki in imajo tudi enoten naslov, bržkone smeli razumeti bolj kot skupinske improvizacije.

Zvočno tkivo tega po značaju zelo enovitega albuma je nežno in prepustno, zaznamovano z rahlimi zvočnimi potezami, ki se medsebojno privlačijo in premišljeno prepletajo. Tekstura je zato prijetna in precej zračna, odprta za drobne občutene in nevsiljive zvočne vzorce, prepuščene sprotnim domislim posameznega glasbenika. Kot je značilno še za kateri drugi klavirski trio – denimo glasbenikov, kot so Bobo Stenson, Ketil Bjørnstad ali Tord Gustavsen –, ustvarjajo Kaučič, Battaglia in dalla Porta navdihnjeno eterično zvočnost, ki je posledica počasnega, umirjenega raziskovanja posameznih motivov. Predvsem v šestih Kaučičevih skladbah, znotraj katerih se posamezni motivi vedno znova vračajo in nato spet prelivajo v samostojne pasaže, se valovanje prožne zvočne gmote na ključnih mestih spretno upočasni, kot izvzeto iz časa.

Kaučičeve skladbe, temelječe na spokojni čustveni dramaturgiji, sestavljajo pomensko polne melodije in nevsiljive harmonije, ki jim navdihnjeni trio vliva življenje. Za glavne barve nedvomno skrbi Bataglia, vendar se vsi trije glasbeniki okoli danih vsebinskih izhodišč gibljejo zelo svobodno. Tako posamezne melodije vijugajo in v brazdi za sabo puščajo bogate zvočne odtenke. Nekatere izmed Kaučičevih skladb delujejo tudi izrazito spevno, kot pesmi, zaznamovane z osebnim interpretiranjem širšega izročila, znotraj katerega pišejo Kaučičeve melodije svoje lastne doživljajske zgodbe. Spet nekatere druge skladbe triu pripravijo modalno ogrodje za daljše suspenze, v katerih se razvijajo spontani ornamenti in odkloni.

Kot celota je December Soul torej nežen in umirjeni refleksiji predan album, ki mu tri bolj improvizirane, a še zmeraj osredotočene skladbe zagotavljajo raznolikost. Na njem se Kaučič predstavi kot spreten skladatelj in nevsiljiv tolkalec, ki zna s skrbno izbranimi in osredotočenimi poudarki poskrbeti za potrebno vsebinsko napetost.