ZU: Cortar Todo

Recenzija izdelka
28. 5. 2015 - 19.00

Ipecac, 2015

 

Hrupne, grozeče in kaotično urejene disonance, izmikajoče se razumskemu primežu in okovom definicij, raje udrihajo v drobovje ter pojejo ode in budnice spečim strahovom in neizrekljivim čustvom iz podtalja. Ta neukrotljiva troglava zverina, spočeta v nenavadnem zavezništvu tulečega bariton saksofona, bobnov in distorziranega basa, sliši na ime Zu. Iz daljšega spanca se razkačena na površje vrača z albumom Cortar Todo.

Da je v zadnjih nekaj letih trio poniknil z glasbene scene, nas ne bi smelo pretirano razburiti. Bend je skoraj vse od svojega nastanka vsako leto izdal najmanj eno ploščo in držal mazohistični tempo približno stopetdesetih koncertov letno - da kopice stranskih projektov in skupin, med katerimi se najdejo tudi hibridi, kot sta cybercore in afro-grind, niti ne omenjamo. Za začasen oddih so se člani odločili kmalu po končanih turnejah, ki so sledile albumu Carboniferous, izdanem dvatisočdevetega leta. Najverjetneje je bil to čas njihove najširše razpoznavnosti, saj so prav takrat pristopili k založbi Ipecac, katere soustanovitelj je Mike Patton. Člani so se raztepli po svetu; basist Massimo Pupillo po kotičkih Amazonije in Himalaje, saksofonist Luca Mai in bobnar Jacopo Battaglia pa sta se posvetila lastnim, prej zapostavljenim projektom. Slednji je kmalu, zavoljo le-teh, naznanil, da se od skupine tudi poslavlja.

Prihajajoč povratek je trio Zu napovedal lani z EP-jem 'Goodnight, Civilization' in krajšo turnejo, med katero so nas v sklopu cikla Defonija obiskali tudi v Ljubljani. Bobnarski stolček po novem zaseda Gabe Serbian, ki je poleg kopice drugih bendov, član legendarnih The Locust. Ob novici je pred izdajo EP-ja zagotovo marsikdo zastrigel z ušesi in miril neučakanost. Sprememba v glasbenem izrazju je tako na kratkometražcu kot na nocojšnjem albumu očitna, kar je ob prihodu tako specifične glasbene osebnosti, kot je Gabe, povsem pričakovano. Poleg tega pa ni le prevetritev postave razlog za odmik od preteklega dela, saj je že na albumu Carboniferous opazen prehod k bolj rigidnim zgradbam pesmi in tendenci k bolj poenostavljeni izvedbi. Predvsem se je porazgubilo – večji del improvizirano - saksofonistovo freejazzovsko okrasje in bobnarjevi manični izpadi ter nedoumljivi metrični vzorci. Če se nakoliko poigramo z žanrskim predalčkanjem, bi lahko albume pred tem umestili v nekakšen hrupni, svobodnjaški avant-jazz rockovski šmorn, novo delo pa se od te svobodne forme odmika k bolj težkozvenečim žanrom.

Album nas po kratkem sprehodu po terenskem posnetku neke naravne zvočne krajine udari s težkimi udarci, kitarskimi gmotami in atonalnimi kriki saksofona, ki se stopnjujejo in razvijajo v slogu sludge metala, preden se nenapovedano razgradijo in prekinejo pričakovan razplet. Silovitost se vrne z drugim komadom in ko pričnejo bobneti membrane bas bobna, zares opazimo spremembo, ki jo je prinesel novi član. Sicer je za tako tipično metalsko usmerjen zvok v veliki meri odgovoren producent, ki se počuti domače predvsem v težkozvenečih napevih, a so navkljub temu razlike med detajlno bogatim jazzerskim pristopom Battaglie in hardcorovskih rešetiranjem Serbiana očitne. V nadaljevanju nas zadane grobo in odrezavo pajdašenje četrtinskega ritma in triol, ki se ob pomoči cvilečih saksofonskih krikov nekoliko razvije, vendar ne daleč izven že začrtanih okvirov. Nenavadni, predvsem lihi ritemski vzorci, se v celotnem albumu zelo redko pojavijo v primerjavi s starejšimi deli. V nadaljevanju se vzdušje v daljšem, s počasnim dronovskim hrumenjem namazanim, komadom nekoliko umiri. Podobni mirnejši deli komadov so prisotni tudi v nadaljevanju in ustvarjajo pomemben kontrast hitrejšim, kar daje celotnemu albumu svojo dinamiko, preden se ta zlije nazaj na začetno izhodišče – v zvoke narave.

Dolga leta kaljenja svojega znanja na odrih in v sodelovanjih z obsežno in pestro paleto glasbenikov sta se preostala člana skupine Zu dovolj izšolala, da sta trdneje in resneje pristopila k skladanju. Pesmi so nekoliko bolj dinamične – deli naraščajoče napetosti in točke preloma, kjer inštrumenti družno in sinergijsko pospešijo ali pa razpadejo v agresivne kakofonije, ustvarjajo določena nihanja in napetosti. Nepovezanosti fragmentiranih delov, pri katerih se rdeča nit skladbe popolnoma izgubi, je sicer malo, a nanje pogosto skorajda nič ne napeljuje in izgledajo kot lahek izhod iz začrtane poti skladbe. Nekoliko manj je dopolnjevanja in sodelovanja inštrumentov pri tvorbi rifov in več ustvarjanja razlivajoče se atmosferične podlage, ki pa ostaja v ozadju in prepušča prostor drugim članom.

Namen, da svojo glasbo oklestijo, jo poenostavijo in strožje začrtajo, je članom definitivno uspel. Vprašanje je, ali bodo na sedanji zvočni osnovi uspeli ne le zgraditi, ampak predvsem še dlje razvijati svoje ideje, da se bodo lahko dvignili nad morje podobnih težkozvenečih skupin.

 

Leto izdaje: 
Avtorji: 
Institucije: 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentarji

ZU!

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.