ZVOČNA RAZGLEDNICA: HANA UMA ZAGMAJSTER

ZVOČNA RAZGLEDNICA: HANA UMA ZAGMAJSTER

Kulturna ali glasbena novica
Hana Uma

Karantenija, 00.00.0000

Zvočna razglednica... Za začetek me je begala že sama beseda razgled, saj sem le tega tradicionalno povezovala z nekim trenutkom v življenju, ki v določenih okoliščinah postane tako zelo pomemben del našega bivanja, da naj bi ga bilo več kot vredno ovekovečiti kot nekakšno predhodno verzijo screenshota in ga seveda - podeliti z drugimi. Hm, kaj za vraga naj bi torej pomenila razglednica, ki jo bom ''poslala'' kot spomin na moj čas preživet v karanteni...

Kak mesec in pol nazaj, ko smo se šele začeli spoprijemati z dejstvom, da je večino doletela kriza s kakršno se v življenju še nismo soočili in smo postali najprej žrtve virusa oziroma sistema, mnogi pa ob soočenju z novim načinom doživljanja časa in prostora - tudi samih sebe, sem se v prvi fazi posledično izogibala vsaki nenujni komunikaciji. Ker so moje misli nepovezano lebdele v zraku kot nekakšne težko premostljive opeke in mi v kombinaciji s perpetuum mobile dovajanjem informacij direktno preko wifija eksponentno višale raven kortizola in sem se poleg tega počutila, kot da okoli mene - tudi zaradi lastnega raztresanja bad vajba po prostoru -, umirajo še sobne rastline, me je pomirilo le branje poezije in poslušanje določene glasbe. Jasno, mnogi so se počutili zelo podobno, marsikdo tudi slabše, v človeškost tistih, ki ob vsem tem niso občutili niti kančka tesnobe, pa žal dvomim.

Ko sem se torej počasi privajala na novo začasno realnost in bila zopet zmožna razvozlati smisel sintagmatskih stavkov, sem poprijela po nekem Žižkovem tekstu, v katerem govori o tistem, kar naj bi poročilo o travmatičnem dogodku naredilo verodostojno. Po njegovem mnenju je potrebno popraviti Adorna, ki meni da je pisanje poezije po Auschwitzu barbarsko, ker je prej proza tista, ki po takšnem dogodku ni več mogoča. Če bi bile žrtve - kakršnekoli oblike nasilja namreč - sposobne na znanstven in faktičen način poročati o svojem doživljanju bolečine, bi se s tem diskvalificirale. Poetična evokacija, ki jo zaznamuje zmedenost in nekonsistentnost, torej postane tisto, kar je tokrat bolj na mestu. Tam, kjer besede dokončno odpovedo, pa se začne glasba, zato tale zvočna razglednica do neke mere vendarle je smiselna. Bo pa tako kot vsaka ura preživeta v karanteni nekoliko nekonsistentna in kolažasta, v določenih instancah torej blagodejna, spet v drugih pa bolj podobna negovanju rane z varikino.

Za začetek delim tale Leonardev komad, ki je v mojem vsakdanjiku zavzel mesto nekakšne karantenske himne:

Leonard Cohen – You Want It Darker

Seveda pa zganjam tudi jugonostalgijo, zato me je posledično v nekem obdobju tega obdobja vsako jutro iz postelje vrgla želja po najbolj seksi bas liniji v zgodovini Jugoslavije...

Tereza Kesovija – Što je ostalo od ljubavi

Zana – Ti si neko staro lice

Za nek tak brezbrižen lounge vajb priporočam spodnja dva linka:

The Other People Place - Lifestyles Of The Laptop Cafe

Raulito Wolf im Sysiphos

Pred kratkim pa sem izbrskala tudi tole mojstrsko zvočno poezijo, ki je – po mojem skromnem mnenju - v določenem trenutku čudovito povzela esktrem dogajanja znotraj in zunaj nas. Avtor se je navdihoval tudi iz knjige The Conspiracy Against The Human Race, a vendar se splača pripomniti, da gre za radikalen odmik od tipov teorij zarot, kakršnim se na primer iz srca nasmejemo v dimenziji Društvo ozaveščanja Slovenije. In, hja, če imajo nihanja med evforijo in apatijo, ki so v tem času še toliko izrazitejša, kakšen smisel in so nasprotja res le dve plati istega kovanca, potem je smiselno sočustvovati s Pessoo, ki je v eni izmed svojih pesmi zapisal, da se je smejal kot nekdo, ki je veliko jokal. S tem pa v iskanju ravnotežja tudi obsesivna motnja zbiranja in deljenja memejev s prijatelji, pridobi novo razsežnost... Skratka, delim del besedila iz skladbe I Have a Special Plan For This World, čeprav priporočam, da si preberete celega:

... I first learned the facts from a lunatic
In a dark and quiet room that smelled of stale time and space
There are no people
Nothing at all like that
The human phenomenon is but the sum of densely coiled layers of illusion
Each of which winds itself upon the supreme insanity
That there are persons of any kind
When all there can be is mindless mirrors
Laughing and screaming as they parade about
In an endless dream

But when I asked the lunatic what it was that saw itself within these mirrors
As they marched endlessly in stale time and space
He only rocked and smiled
Then he laughed and screamed

And in his black and empty eyes
I saw for a moment, as in a mirror
A formless shade of divinity
In flight from its stale infinity
Of time and space and the worst of all
Of this world's dreams
My special plan for the laughter
And the screams
...

Current 93 – I have a special plan for this world

Nekakšno povezavo sem našla tudi z Mingusovim albumom The Clown, ki govori o žalostnem klovnu, čigar edina želja je ta, da bi nasmejal ljudi...

Charles Mingus – The Clown

Za še malo poetičnega ''razvedrila'' priporočam tudi interpretacijo Tarkovskyjeve pesmi, ki jo je na svojo krasno plato async vključil Ryuichi Sakamoto. Je pa ravno tako krasen tudi komad full moon. Valda je pa genialna cela plata.

Ryuichi Sakamoto – Life, life

Kadar pa besede v glasbi dokončno odpovedo, se rada vrnem v dobre stare odvode elektronske glasbe. Te stvaritve so mi precej epske:

Ceephax Acid Crew – Prelude in 303 major

Amish Boy – Laika Test Project

Korridor – Eventually We Will See The Beginning Again

Efdemin – New Atlantis

 

Spodnji komad pa nekako oriše trenutna dogajanja v povezavi z internetno greznico:

Woodpacking Mantis – Another Cyberpunk NeuroStim For Post-Orwellian Neurotism

 

Za konec pa bi rada obudila spomin na enega najbolj fascinantnih performansev v zgodovini konceptualnega glasbenega ustvarjanja. Ko me je namreč doletela nekašna nostalgija po koncertih in sem posledično razmišljala o načinih izvedbe koncerta v stilu družbenega distanciranja, sem se spomnila na Stockhausenov helikopterski kvartet. Muzikologinja Imke Misch lepo povzame razsežnost tega veličastnega projekta, ko zapiše, da gre za večdimenzionalni kompozicijski dogodek, ki ni vezan samo na eno samo linearno pripoved, saj se fizična ločitev med izvajalci in občinstvom preseže z uporabo avdio-vizualne opreme, s katero se šele s prenosom preko zaslonov in zvočnikov, dogodek združi v celoto. No, pa smo spet pri live-streamingu, razen, če slovensko vojsko prosimo za posojo helikopterjev... Pa še na razgledu pridobimo.

Karlheinz Stockhausen – Helicopter Quartet

Let's rock,

Hana Uma

 

*priloga: RAZVEDRILO

Akula – Kislotnyi DJ (VDJParri)

Tragic Error – Tanzen

Milan petrovič - part 2

Vaporwave – Red sun in the sky
 

 

facebook twitter rss

 

RŠ praznuje 51 let! Če bi radi spodbujali kakovostne radijske vsebine tudi v postabrahamski dobi, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness