ZVOČNA RAZGLEDNICA: TAJA LESJAK ŠILAK

ZVOČNA RAZGLEDNICA: TAJA LESJAK ŠILAK

Kulturna ali glasbena novica

Živjo,

najprej bi bilo verjetno smiselno zaželeti en prijazen pozdrav vsem za ekrani, ki s(m)o se znašli v isti zagati karantene in njenih posledic. Verjetno ni smiselno poudarjati, da dnevi niso najboljši. Lahko pa koga potrepljam po ramah z besedami, ki sledijo, in izbranimi zadevami. Meni kar rešujejo lajf.

Nihanja v tem obdobju se mi dogajajo konstantno, od občutka popolne svobode pa vse tja do preklinjanja, da je tretje nadstropje, kjer se nahaja moj karantenski brlog, vendarle prenizko in bi po nekem srečnem naključju postala še tetraplegik. Ne glede na to, kje točno se začnejo moje misli, torej od prve k drugi ali od druge k prvi, je glasba zagotovo tisto, kar mi osmišlja moj vsakdan, je moja uteha in moja edina družba.

Sprva sem se lotila svoje male zakladnice vinilov, kjer sem ugotovila, da se vračam k svojim koreninam, torej v zlato dobo slovenske, ali bolje rečeno jugoslovanske, popevke. Nekaj v samih melodijah in erosu, ki ga oddajajo, me napolni z nekakšnim optimizmom in upanjem. Seveda pa hkrati tudi z žalostjo in nostalgijo. Izmed vseh zakladov, sem se odločila, da se omejim na dva izbora, ki se mi prepevata v zadnjih dnevih. Za več njih pa en hiter klik na predzadnjo zvočno razglednico.

Ko sem že ravno pri zlati dobi popevke in šlagerjev, vam predlagam še branje tegale teksta, ki je bil objavljen pred nekaj dnevi. Eden najbolj znanih piscev popevke, Gregor Strniša, bi letos praznoval 90 let. Pa samo pomislite, da je sovražil pisanje popevk, ker so se mu zdele komercialne in v tej miselnosti je nastal Orion ... 

Sredi zvezd in popevk Gregorja Strniše - ob njegovi devetdesetletnici >>

Kadar pa se sama vračam h glasbenim koreninam, zame to zagotovo pomeni blues. Prepričana sem, da so ravno v tem tudi tiste korenine, ki jih celo življenje, predvsem pa v tem času, išče vsak pri sebi. V resnici – samega sebe. Zdi se mi, da še najbolje opiše trenutno stanje, ki ga občutimo/-jo po celem svetu. Takole se mi je pred kakšnim tednom pela tale pesem:

Jebiga, te poti ne mora prehodit nihče drug kot mi sami. In, če sem točno ob tem komadu spoznala nekaj, je to dejstvo, da je to čas, ko se bomo morali sprijaznit s svojimi demoni. Tako ali drugače. In ko sem to dejstvo sprejela za takšno, kot je, sem se lahko prepustila bluesu tudi ob jutranjih urah s čikom, kavo in soncem na mojem oknu. Potem se mi je za vsaj delček sekunde zdelo življenje malo bolj smiselno.

In tako hengamo moji demoni (s katerimi se vedno bolj razumemo), jaz in Gospod Blues. Ko smo ravno že pri slednjem, me je prav prijetno razveselila objava našega Gospoda Bluesa, Samuela Bluesa, ki je skupaj z Aleksandro izdal priredbo komada Summer Wine, z naslovom Metin čaj.

In tako se velikokrat ujamem v črne misli, ki pretijo na vse delavce v kulturi (in seveda še na marsikoga), ki smo ostali brez dohodkov. Kaj bomo, kako bomo, do mislih o oblasti raje ne zavijem, ker bi to lahko postal prej političen manifest kot pa zvočna razglednica, zatorej nadaljujem z mislijo, da me ravno ob teh mislih, ko otopelo scrollam po socialnih omrežjih, vedno znova preseneti inovativnost mojih kolegov umetnikov z najrazličnejših področji. Tako sta se v skupni samoizolaciji v Španiji znašla dva člana skupine The Cavemen, Nick & Jack, ki sta na svojem Instagram profilu sprva začela objavljati tekmovanja, v katerih je vsak od njiju napisal pesem v stilu, ki si jo je izbralo ljudstvo za telefonskimi aparati, jo zaigral, odpel in na koncu smo lahko glasovali, kdo je zadevo napravil boljše. Stvar je dobila tako dober odziv, da sta si fanta ustvarila svoj Bandcamp profil, kamor redno objavljata tudi (precej kvalitetno) posnete komade z omenjenega tekmovanja. Moram priznati, da gredo nekateri res hitro v uho in da sta me fanta predvsem navdušila s svojim multi glasbenim znanjem.

S celega albuma, je zame tale zmagovalen. Hold on little girl.

Če sem že ravno uporabila pojem »multi glasbeno«, je tukaj zagotovo še ena svetla izjema naše scene, ki me je več kot prijetno presenetila in se redno vrti na mojem karantenskem sporedu. Gre namreč za izdajo Haiku Garden s koncerta na Izštekanih.

In točno tako kot se je spustil mrak, medtem ko pišem tele pozdrave, tako z njim pridejo na plan že prej omenjeni demončki, s katerimi počasi, a vztrajno postajamo prijatelji. Ob tem sklepanju staro-novih poznanstev se pogosto ujamem v levi roki s knjigo 1,2,3...4 Nika Novaka, v desni s cigaretom, na tleh s pivom in v glavi s komadom, ki se začne takole: On nights like this I drink... In potem prebiram njegovo spoprijateljevanje s svojimi demoni iz knjige in iz zvočnikov glasbo. Priporočam to terapijo, precej ceneje kot katerakoli druga, pa še deluje! V kolikor pa koga zanima kaj več o tej izdaji, si lahko preberete tukaj >> 

Potem se moja glava hitro znajde še pri meni (enem izmed) najljubših, Leonardu Cohenu, za katerega bi vam rekla, da mu dajte priložnost s plato Death of a Ladie's Man. Kritiki so to ploščo raztrgali, nikoli ni zares doživela nekega vrhunca, meni pa je ena izmed njegovih najljubših.

Noč se je dokončno spustila in s tem zaključek mojega pisanja. Ponovila se bom, tako kot se ponavljamo vsi, želim vam, da ostanete zdravi, da najdete svoje korenine in da vam čas samoizolacije mine v čim bolj prijetnem duhu. Ne pozabite, da je poleg glasbe vedno dobrodošla tudi poezija. Sama veliko prebiram Josipa Ostija, ki nekako zaobjame vse napisane občutke.

Za konec pa vam spustim še platko, h kateri se vedno znova vračam v težkih (včasih tudi manj težkih :) ) situacijah... in to je Van Morrisonov Astral Weeks.

And let's hope we can be born again...

 

Taja

Ljubljana, 7. 4. 2020

 

facebook twitter rss

 

RŠ praznuje 51 let! Če bi radi spodbujali kakovostne radijske vsebine tudi v postabrahamski dobi, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness