ART-AREA 201: MANJA VADLA/ MARIJA MOJCA PUNGERČAR/ KIPARSTVO DANES

ART-AREA 201: MANJA VADLA/ MARIJA MOJCA PUNGERČAR/ KIPARSTVO DANES

Oddaja

V tokratni ediciji lahko prisluhnete:

- pogovoru z Manjo Vadla ob razstavi 'Pandora' v Galeriji Equrna (Jasna Jernejšek)

- razmišljanju o filmu 'Čas za sprehod' Marije Mojce Pungerčar (Miha Colner)

- recenziji razstave Kiparstvo danes: Nova renesansa in transhumanizem (Miha Kelemina)

 

Pozdravljeni v 201. ediciji oddaje Art-Area, oddaje, ki predstavlja in komentira dogajanje na prizorišču sodobnih vizualnih in sorodnih umetnosti. Tokrat bomo prisluhnili razmišljanju ob najnovejšem filmu Marije Mojce Pungerčar "Čas za sprehod", ki ga je spisal Miha Colner. V nadaljevanju bomo prisluhnili intervjuju s celjsko umetnico Manjo Vadla, ki ga je pripravila Jasna Jernejšek. Nazadnje se bomo podali v Celje v Center za sodobne umetnosti Celje, kjer se je Miha Kelemina sprehodil po razstavi Kiparstvo danes: Nova renesansa in transhumanizem.

 

DRUŽBENA EMPATIJA NA PREIZKUŠNJI

Pred tednom dni je bil v Slovenski kinoteki premierno predvajan dokumentarni film Mojce Pungerčar 'Čas za sprehod', ki pripoveduje nenavadno zgodbo iz ljubljanskega predmestja. Dan po premieri se je film preselil v projekcijski prostor Muzeja za sodobno umetnost v Ljubljani, kjer si ga je mogo
e v prihodnjem mesecu dni tudi ogledati. Kakovost okolja kinodvorane je seveda neprimerno boljša od nekoliko sterilne in ne dovolj aktustične muzejske predvajalnice, ki jo obkrožajo odbojni betonski zidovi, a je ogled kljub temu nemoten in prijeten. Skozi zgoščeno strukturo dokumentarec v slabih 45 minutah obelodani marginalno zgodbo o ljudeh, ki sta jih povezali odgovornost in skupna skrb za osirotelega psa.

Da bi postavili omenjeno tematiko v širši kontekst umetniške prakse avtorice filma, se je treba najprej nekoliko ozreti v preteklost. Mojca Pungerčar je na domači likovni sceni prisotna od začetka 80. let, njena izraznost pa se je skozi 90. leta vse bolj osredotočala na pereče socialne tematike. Med letoma 2001 in 2004 je tako izvajala relacijsko zastavljen projekt 'Pred domačim pragom', v sklopu katerega je na najrazličnejše načine dokumentirala dogajanje in zlasti spreminjanje okolja v soseski Grba. To je eden tistih predelov na robu mesta, kamor se v lastniška stanovanja priseljujejo zlasti mlade družine višjega srednjega sloja.

Pungerčarjeva je različne situacije in fenomene beležila skozi fotografijo in video ter na način kratkih komentarjev, ki odražajo oblico subtilnega humorja. Izsledki, ki so nastajali kot stranski produkt avtoričinih opravil, pričajo o nenehnem spreminjanju okolice kot neizbežnem dejstvu. Beleženje je kmalu postalo obsesija s polnim delovnim časom. V središče zanimanja je postavila nekatere skrajno neopazne situacije kot na primer kopanje jarka za kanalizacijo ali nasuvanje zemlje na travnik ob sprehajalni poti. Na drugi strani je ovekovečila nekatere manj efemerne pojave, ki pričajo o širših posledicah spremenjenih družbenih odnosov in mikroekonomije soseske.

To so neizbežne in sledljive spremembe položaja kioska, ki je bil nato dokončno umaknjen. To je spreminjanje lastništva lokalne trgovine, gradnja novega stanovanjskega naselja in postavljanje ograje na zasebnem vrtu. Ob pomoči takšne nenasilne raziskave je uspela izluščiti več kot zgolj suhoparna dejstva o premikih znotraj neke skupnosti. Ustvarila je univerzalno zgodbo o ideoloških težnjah trenutnih političnih in kapitalskih elit zahodnega sveta, podvrženega zelo sorodnim fenomenom: gentrifikaciji okolja in razslojevanju družbe, ki se močno odraža prav v bivanjskem okolju posameznika.

Zanimanje za tematike družbenega statusa, načinov kolektivnega delovanja in sobivanja deloma izhaja iz osebne izkušnje avtorice, ki živi in deluje kot prekarna delavka. Je ena izmed tistih, ki so se v prestolnico preselili iz periferije, kjer so prisiljeni v nenehne selitve iz enega najemniškega stanovanja v drugo. Prav ta družbena skupina se je po temeljnih političnih in ekonomskih spremembah v začetku 90. let neizmerno povečala. Koncentracija kapitala pač ne predvideva razpršitve lastnine.

Tako so zabeleženi fenomeni zgolj nastavki, ki se nanašajo na širše razumevanje sodobne urbanizacije in vseh njenih družbenih implikacij. Menjava imena in znamke lokalne prodajalne priča o času zgoščevanja kapitala. Večja korporacija je preprosto kupila manjšo. Nova večstanovanjska stavba je zrasla na travniku, ki je prej služil kot javni prostor, s tem pa je prikazan model profitnega poslovanja, ki mora na minimalni površini ustvariti kar se da velik donos. Gradnja ograje okoli zasebnega vrtička pritličnega stanovanja je odlična metafora novega principa urbanizma, ki ukinja velike skupne prostore in uvaja majhne zasebne kotičke. Omenjene spremembe pa neizbežno uvajajo nove družbene odnose.

Polnjenje praznih kotičkov mesta z novimi gradnjami kot enega od vsepristonih globalnih trendov zaradi racionalizacije prostora globoko spreminja standarde udobnega življenja. Tipičen primer tovrstne gentrifikacije je usoda naselja Haygate Estate v Londonu, nekdanje soseske državnih stanovanj, tako imenovanega »public housinga«, ki je že nekaj let predvideno za rušenje. Skoraj prazno naselje brani le nekaj posameznikov, ki so v preteklih desetletjih odkupili stanovanja. Načrt revitalizacije je dokaj simptomatičen: na istem mestu želi investitor zgraditi dvakratno število stanovanj, kljub temu da je uradni namen projekta izboljšanje življenjskega standarda.

Mojca Pungerčar tako predvsem preizprašuje mogoče alternativne pristope v odgovor pretiranemu individualizmu in uvaja taktike, ki po neformalnih poteh omogočajo kolektivno delovanje z namenom izboljševanja kakovosti življenja. O tem govori tudi novi film, ki je nastajal polnih pet let v istem predelu mesta – v Rožni dolini. 'Čas za sprehod' prikaže, kako je splet okoliščin povezal prebivalce soseske oziroma ulice v skupni skrbi za osirotelega psa. Kljub temu da sta v središču pripovedi dva psa, dokumentarec govori predvsem o ljudeh in njihovi empatiji. Skozi pogovore se tako razkrivajo različna ozadja, težnje in nazori sogovornikov.

Zgodba se začne s Pikijem, psom, ki se je po smrti svojega lastnika zatekel v vratarnico Biotehniške fakultete v Rožni dolini. Zanj je brez vnaprejšnjega konsenza začela skrbeti širša skupnost – vratarji, uslužbenci fakultete, sosedje in naključni sprehajalci. Tako je pes v nasprotju z navadami in stereotipi postal kolektivna last, kar je pravzaprav po pripovedih sodeč živali omogočilo neizmerno svobodo in samostojnost. Piko je v okolici Biotehniške fakultete preživel polnih 13 let.

Pripoved se nadaljuje s smrtjo Pika in prihodom mladičke Mandi iz zavetišča. Situacija med njegovimi skrbniki se je v tem času nekoliko spremenila, mreža je postala ohlapnejša, a pes je zato našel nove taktike svobodnjaškega življenja. Z razkrivanjem nekaterih detajlov se dokumentarna zgodba sestavi šele ob samem koncu, ko postajajo izjave sodelujočih vse bolj osebne in iskrene. Ena od sogovornic je v nasprotju s svojim početjem izjavila, da bi moral pes vselej imeti enega samega gospodarja. Gospod, ki vsakodnevno hrani psa na dogovorjenem mestu, se izkaže za aktivista, ki hrani mnoštvo živali.

Film tako bolj kot samega psa prikazuje ljudi različnih družbenih slojev, prepričanj in ozadij. Govori o splošni empatiji do živih bitij, živali ali ljudi, o angažmaju posameznikov, ki za svoje delo ne zahtevajo materialnega povračila. Govori o testiranju preostanka kolektivnega duha v svetu, ki pospešeno promovira individualizem. In ravno individualizem in pohlep, pogosto argumentirana kot eminentni človeški lastnosti, ki onemogočata ideje o gmotni enakosti, sta v filmu postavljena pod vprašaj.

Na drugi strani je avtorica na paleto postavila vprašanje socialne politike v Sloveniji in Evropi. Metaforo potepuškega psa je namreč mogoče zlahka aplicirati na ljudi. S prevlado neoliberalnega sistema je uveden princip, ki posedovanje lastnega bivališča dojema kot luksuz, za katerega je zaželena celo doživljenjska zadolžitev, namesto da ga prepozna kot osnovno človekovo pravico. Na ulicah Ljubljane je vse več brezdomcev, medtem ko neuradni podatki kažejo, da je v mestu kar 15.000 praznih stanovanj.

Učinek filma v odnosu do vseh omenjenih dejstev se kaže zlasti v tem, da je tovrstno darežljivost izjemno težko zaslediti. Tako je mogoče 'Čas za sprehod' brati kot idealistični model mogočega delovanja v širši družbi, kot prototip socialne empatije, ki se izgublja pod pritiskom dominantnih vrednot: tekmovalnosti, konkurenčnosti in materializma.

Mojca Pungerčar je na način pletenja mreže medosebnih odnosov sogovornikov uspela z značilno senzibilnostjo in vztrajnostjo prikazati stanje duha nekega mikrookolja. Na všečen in lahko sledljiv način poudarja pomen delovanja skupnosti in nakazuje pristope za alternativne taktike preživetja. Ob vsem tem pa je film neizmerno humoren in zabaven. Tako je avtorica v času, ko substanca umetniških del neredko kritično in cinično secira razmere v družbi, uspela ustvariti film, iz katerega veje pozitivni duh in kjer prednjačijo primeri dobrih praks.

Miha Colner

 

INTERVJU Z MANJO VADLA

Pred kratkim se je v Galeriji Equrna zaključila večmedijska razstava celjske umetnice Manje Vadla z naslovom »Pandora«. Avtorica je osrednji del galerije naselila z lastnim mikrokozmosom v obliki instalacije, ki je vključevala slike, fotografije, videe, projekcije, pohištvo in številne osebne predmete. Vsi ti objekti predstavljajo sooblikovalce umetničinega življenja in razmišljanja, v središču katerega pa so vendarle vedno ljudje – umetničini moški in ženske, ki so ali še vedno tako ali drugače vplivajo nanjo. Vsakemu od objektov je odmerjen določen prostor; drug od drugega so objekti ločeni in hkrati povezani z mrežo barvnih lepilnih trakov na tleh. Vsi objekti skupaj sestavljajo zgoščeno vizualno pripoved, ki se odkrito spogleduje s trashem in kičem.

 

O tem, kakšen pomen imajo zanjo vsi ti predmeti; o moških in ženskah v njenem življenju; o njenem umetniškem ustvarjanju in kaj želi z njim doseči; o Pandorini resnici, besedah in še čem sva se z umetnico pogovarjali v »dnevni sobi« v »ženskem« delu instalacije. Sedeli sva na belo-zeleni zofi iz Ikee in pili kavo; vino in rakijo, ki sta bili prav tako del instalacije, so obiskovalci namreč spili in prav to je tudi bil njun namen. Nekdo je instalacijo oplemenitil s svojima izdelkoma. Interakcija gledalcev, ki jo je umetnica želela doseči, je tako bila, vsaj za del razstave, vidna in izkazana.

 

//////////////////////////////////////////////////////////////////
Intervju z Manjo Vadla je v prispevku.
//////////////////////////////////////////////////////////////////

Jasna Jernejšek

 

KIPARSTVO DANES: NOVA RENESANSA IN TRANSHUMANIZEM

V Centru sodobnih umetnosti Celje je še vedno na ogled tretja edicija razstave Kiparstvo danes s podnaslovom Nova renesansa in transhumanizem. Tokratna postavitev predstavlja umetnostno produkcijo, ki je na presečišču znanosti in umetnosti.

Povezovanje umetnikov in znanstvenikov vnaša v obe polji nove ideje in rešitve. Te so včasih drzne, spet drugič pa gre zgolj za estetsko predstavitev ne res prelomnih znanstvenih raziskav, ki so zanimive zgolj za galerijsko publiko, neseznanjeno z znanstveno govorico. Zveza med znanostjo in umetnostjo napoveduje probleme neslutenih razsežnosti, ki nas čakajo v bližnji prihodnosti, za današnjo dobo spektakla pa so zapakirani v estetske reprezentacije.

Pojem nova renesansa iz naslova namiguje na dobo nagle rasti tehnologije in prepleta znanosti in umetnosti. Ti sta bili, podobno kot danes, prvič zares neločljivo vpeti v isto gonilno silo razvoja v obdobju renesanse. Transhumanizem na drugi strani je gibanje, ki korenini v želji po izboljšanju in izpopolnjenju človeka s pomočjo obstoječih tehnologij, genskega inženiringa in s še neobstoječimi tehnologijami. V tej točki se stika z utopičnimi umetniškimi projekti, ki so pogosto zaletavi, mnogokrat pa drzneje kot sama znanost začrtajo nove smeri ali slepe ulice razvoja.

Razumski odmik od religije je v človeku in družbi ustvaril območje praznine, ki jo je po sodobnem razumevanju sposobna zasesti zgolj znanost. Za kar je nekoč jamčil Bog, zdaj jamči znanost. Zakaj je vera v znanost tako močna, da verjamemo, da nas ne vodi v slepo ulico? Bodo transhumana bitja, kot jih predlagata umetnici na pričujoči razstavi, ustvarjena iz bojazni pred izumrtjem, res rešila človeštvo ali bodo nemara celo kriva za njegovo dokončno izginotje?

Po izgonu transcendence in vere iz umetnosti se je sprostil prostor – svobodno polje pa je zapolnila politika. V danem primeru gre za estetizacijo znanosti, toda kaj ko je navajanje znanosti velikokrat le pretveza. Pri estetiziranju znanosti gre v resnici za estetizacijo politike in kapitala skozi manipulacijo z vizualnimi reprezentacijami, kar lahko v primeru Maya JogHurta razumemo tudi kot kritiko tega početja. Umetnost bi morala braniti svoj namišljeni prostor svobode in ne bi smela popustiti politiki. Ravno s pajdašenjem s tehnologijami pa v svoje avtonomno polje dovoljuje vstop velikim finančnim politikam. Družbeno koristni projekti so lahko v osnovi dobronamerni. Postavlja se le vprašanje, v katerem delu produkcije in distribucije na novo izumljenih dobrin se bo prilepil zaslužkarski parazit.

Izbor del so pripravili Tomaž Brejc, Jiři Kočica, Polona Tratnik in Irena Čerčnik. Že tretje leto zapored se je sicer pripetilo, da je bilo v izbor del umeščeno tudi umetniško delo kustosa razstave, kar sicer ni običajna praksa in ponavadi zbije verodostojnost izbora.

V petih sobah je razstavljenih pet projektov, ki jih povezuje predvsem znanstveni pristop k obravnavi tematik. Sporočilnost se glede na posamezne projekte razlikuje. Zadnje čase medijsko močno izpostavljen projekt Dragana Živadinova, Mihe Turšiča in Dunje Zupančič 14::VERTIKALIZACIJA::MG si prizadeva za kulturalizacijo vesolja in s kulturo »napada« druga ekspanzijska, militantna in komercialna stremljenja po vesolju. Projekt SINUNI na drugi strani gradi na trajnostnem razvoju in izboljševanju življenjskih pogojev lokalnih skupnosti na Arktiki.

Dva nekoliko bolj "laboratorijska" projekta, to sta Možnost kolonizacije človeških molekul Maje Smrekar in K človeški spori: Spomini na algo Robertine Šebjanič in Špele Petrič, se utopično ukvarjata s preživetvenim nagonom človeka. Projekti, ki se osredotočajo na preživetveno strategijo, so izrazito antropocentrični. Z vprašanjem zaslužkarstva na račun genskega inženiringa prevprašujejo bioetiko. Postavljajo pa tudi vprašanja anatomopolitike in biopolitike, ne nazadnje tudi vprašanje lastništva lastnega telesa. Tovrstni projekti nastajajo iz antropologije strahu, ki je do določene mere povod za takšne raziskave. Kljub utopničnosti pa se je treba zavedati, da bodo ta vprašanja v prihodnosti imela svojo pravno osnovo in bodo del korporativnega kapitalizma. Umetniško predstavljena stremljenja in bojazni prinašajo tudi zavedanje, da je skoraj vsako znanstveno dognanje le prazen kalup, ki čaka na kapital in bo nekoč izrazito dobičkonosen.

Človeški DNK je eden redkih nekoloniziranih biotehniških materialov in bi lahko kmalu postal tudi tržno blago. Maja Smrekar na razstavi predstavlja linijo prehrambnih izdelkov Maya JogHurt. Gre za izdelek, obogaten z umetničinim encimom, ki ga je umetnica proizvedla za potrebe razstave v Galeriji Kapelica in naknadno razstavila tudi v Celju. Projekt odpira vprašanja o neslutenih dobičkih genskega inženiringa v primeru finančnih naložb v človeški DNK.

Z genskim zapisom v teoriji se poigrata tudi Robertina Šebjanič in Špela Petrič, ki v galeriji predstavljata utopični projekt – stvaritev transvrste, humalge. Novonastali organizem alge bi ustvaril hemosporo, iz katere bi nastal človek, s spolnim občevanjem pa bi se v njem razvile ciste, ki bi se iz telesa sprostile ob razkroju po smrti. Gre za novo vrsto, ki se ne bo mogla razmnoževati z ljudmi, v DNK pa bo imela navodila za ustvarjanje človeka. Seveda le v primeru, če se uresniči kateri od scenarijev, ki se ga človeštvo najbolj boji. Preživetvena strategija – v tem primeru lepo zapakirana - pa je v resnici tako močna, da bi nas lahko močno presenetila. Če bi se v določenih okoliščinah dejansko znašli v situaciji golega preživetja, bi preživetvena strategija lahko ušla čez vse meje našega razumevanja in nam pokazala, kako malo se v resnici poznamo. Preživetje lahko marsikoga oropa dostojanstva in kar bo ostalo, bo naposled žival – človek. Morda pa je čas, da človeštvo plača za svoje napake. Če bo izumrlo, bo izumrlo, ker si to zasluži.

Če človeški biotop, ki se utaplja v lastnih strupih, nekoč ne bo več navajen preživeti tako, da odpadke preprosto pošlje na drug kontinent, se bodo preživeli v tem temnem, preživetvenem scenariju lahko preživetja učili od gliv. Te namreč zaznajo lokacijo hranil in usmerijo micelij neposredno nanje, neustreznim stvarem pa se izognejo. Projekt Nomadologija Polone Tratnik in sodelavcev je estetizacija koncepta rizoma, in, kot zapiše avtorica, v območju umetnosti vzpostavljen živ biološki sistem filozofskega koncepta.

Preigravanje z biotehnologijo pa seveda še ne pomeni, da tekmujemo z Bogom, kot je umetnica zapisala ob neki drugi priložnosti. Obiskovalci galerije se namreč zavedamo, na katerih ravneh poteka mistifikacija. Umevanje svojega poslanstva v smislu nadaljevanja božjega dela je zato morda rahlo naduto ali prenagljeno. Nemara pa se motimo in bomo v prihodnje učili, da so slovenski umetniki osmi dan nadaljevali tam, kjer je Bog sedmi dan lenaril.

Miha Kelemina

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.