Fascinacija izgubljenega časa

V 313. ediciji oddaje Art-area se bomo posvetili fenomenu sodobne fascinacije na zapuščenimi ter propadlimi spomeniki 20. stoletja. Tokrat motivacija pri izboru teme ne izvira iz tega, da tematika v ostalih medijih in virih ne bi bila obravnavana, temveč z ravno nasprotnega pola, njene že večdesetletne vseprisotnosti. Vstopne točke v sodobno umetniško, teoretsko in zgodovinsko obravnavo modernistične dediščine Socialistične federativne republike Jugoslavije kot tudi širše brutalomanije bodo kljub temu dogodki, ki so se zgodili nedavno. Najprej bomo zajadrali prek meja Triglava in Vardarja ter pristali v bližnji Bolgariji na razstavi Martina Atanasova: How to Forget Your Past Fast, ki je bila konec oktobra predstavljena v prostorih galerije KO-OP v Sofiji. Nadaljevali bomo v lokalnih vodah na razstavi Jasmine Cibic: Fundus prizadevanja, ki bo še do 8. februarja prihodnje leto na ogled v prostorih Muzeja sodobne umetnosti Metelkova. V trenutnih razmerah sicer lahko dostopamo le do spletne dokumentacije performativne otvoritve All That Power Melts into Noise, katere zvok bomo slišali tekom oddaje skupaj z izjavami sogovornikov, ki so prispevali svoje misli o obravnavani tematiki. Oddajo bomo zaključili z nekaterimi izmed premislekov, ki jih je Muzej tranzitornih umetnosti, krajše MoTA, nedavno izdal v knjigi Nonument. Izdajo knjige in s tem tudi zaključek več let trajajoče raziskave pod okriljem projekta Maps je 28. oktobra pospremil spletni simpozij v prostorih Kina Šiška.

 

Leta 2012 je bolgarski umetnik Nikola Mihov izdal knjigo Forget Your Past, ki je vsebovala črnobele fotografije spomenikov na območju Bolgarije, postavljenih v času vladavine komunističnega režima. Avtor je brez dodatnih komentarjev, razen naslova, dokumentiral stanje, v katerem jih je našel. Naslov je bil pravzaprav prepis grafita, ki ga je Mihov opazil zapisanega na propadlem objektu Bolgarske komunistične stranke na enem izmed vrhov gorovja Stara planina, na Buzludži. Knjiga je doživela uspeh, bila večkrat nagrajena ter v letu 2015 izšla ponovno, opremljena z besedilom in arhivskimi posnetki fotografiranih spomenikov. Mihov je istega leta približno trideset izvodov podaril sodobnim umetnikom in umetnicam, večinoma bolgarskim, z željo, da na podlagi knjige ustvarijo novo delo. Projekt ReForget Your Past je luč sveta je ugledal v skupinski razstavi ob tridesetletnici padca komunističnega režima v Bolgariji novembra 2019 v Contemporary Space Gallery v Varni.

Proces ustvarjanja je komentiral eden izmed sodelujočih umetnikov mlajše generacije Martin Atanasov, ki je svoj projekt in avtorsko knjigo How To Forget Your Past Fast predstavil na samostojni razstavi oktobra letos v galeriji KO-OP v Sofiji.

Izjava Martin Atanasov

Atanasov je v svojem delu uporabil tehniko fotomontaže ter na črnobele spomenike nalepil izrezane podobe glasbene subkulture čalga. Čalga, znana tudi pod imenom manele, se je v Bolgariji pojavila v obdobju poznih osemdesetih v obliki cenenih kopij turbofolk hitov na bolšjakih ter se na skrivaj igrala na porokah. Po padcu sistema je doživela razcvet, dobila svoje klube in lasten TV-kanal ter tako postala neizogibni del identitete generacije devetdesetih let. Ob predvajanju čalge na otvoritvi razstave se po besedah avtorja niso spominjali imen izvajalk in izvajalcev, temveč lastnih zgodb, povezanih z obdobjem življenja, ko je bila ta glasba povsod okoli njih.

Izjava Martin Atanasov

Gesta kolažiranja, prvotno avantgardna tehnika, ki pa je postala modus operandi človeka internetne dobe, se pravzaprav igra s so-postavljanjem več nezdružljivih prostor-časov. Računa na šok dekontekstualizacije prvotnih družbenih in kulturnih realnosti uporabljenega materiala. Medtem ko se je Atanasov na tak način naslavljal del svoje identitete ter vzpostavil dialog s tistimi, ki si jo z njim delijo, je bil prvotni razlog, da je Nikola Mihov fotografiral spomenike, občutek nostalgičnosti, ki jo je po večletnem življenju v tujini občutil do prostora, kjer je odraščal. Na kakšen način nostalgija operira znotraj kategorij prostor-časa, razloži doc. dr. Nika Grabar, arhitektka, raziskovalka in pridružena urednica knjige Nonument.

Izjava Nika Grabar

Nereflektirano nostalgijo, kot jo razlaga Svetlana Boym, ki s seboj prinese fascinacijo nad preteklostjo, ta pa postane ideološko gonilo sedanjosti, lahko ponazorimo z uporabo kulise monumentalnih in propadlih spomenikov v popkulturi in komercialni sferi. Poleg raznoraznih nedolžnih videospotov zadnjega desetletja, med drugim tudi pesmi, ki jo slišite v ozadju, je eden izmed največkrat navajanih kontroverznih primerov komodifikacije snemanje oglasa za sončna očala na spominskem obeležju koncentracijskega taborišča Jasenovac. Simptom nereflektir ane nostalgije so navsezadnje tudi skupine na družbenih omrežjih, ki izkazujejo fascinacijo nad brutalističnimi zgradbami, arhitekturo vzhodnega bloka ter modernističnimi spomeniki na območju bivše socialistične republike Jugoslavije. Grabar nadaljuje misel o povezavi med nostalgijo, fascinacijo ter resnico.
Izjava Nika Grabar

V prostoru fascinacije nad modernistično arhitekturo komunističnih in socialističnih sistemov je posebno mesto posvečeno monumentalnim spomenikom na območju bivše Jugoslavije. Zanje se je uveljavila skovanka mednarodnega hešteg jezika, #spomeniks. Kombinacija domače besede tega področja in angleška končnica za množino je ustvarila mednarodno uporabljen globaliziran hibrid. Ta je postal osnova za množico knjig, zemljevidov in zbirk podatkov, ki izvajajo popis in inventuro ikoničnih spomenikov. Opis, ki jim pritiče pod tovrstno oznako, je vedno enak – predstavlja se jih kot nerazumljive. Videz, ki naj bi bil obdajajočemu okolju tuj, se estetizira z znanstvenofantastično retoriko. Njihova domnevna lepota je označena s pridevnikom “bizarno” – in domnevni simbolizem je “izvenzemeljski”.

Vsesplošni porast zanimanja za socialistično dediščino v vseh sferah, ne le v popularni in medijski, temveč tudi v akademski in raziskovalni ob istem času, umesti Sanja Horvatinčić, umetnostna zgodovinarka in raziskovalka dediščine spomeniških praks bivše države.
Izjava Sanja Horvatinčić

Arhitektura socialistične Jugoslavije med letoma 1948 in 1980 se je v letu 2018 zapisala v hegemonističen zgodovinski kanon z razstavo Toward a Concrete Utopia v Muzeju moderne umetnosti MoMA v New Yorku. Obrazstavni katalog se prične s serijo fotografij izbranih zgradb in spomenikov v današnjem stanju, njihov avtor pa je švicarski fotograf. Ena izmed ikoničnih podob razstave je postala fotografija zasneženega spomenika v Sutjeski, kjer ni nobenega znaka o kakršnikoli prisotnosti življenja ali ljudi. Bel in zapuščen deluje kot poosebitev zahodnega mita o mrkem in sivem Balkanu – in razkriva več o fotografovem pogledu nanj in o tistih, ki so to fotografijo izbrali, kot pa o spomeniku samem. Hkrati pa s svojo estetiko deluje v območju fascinacije in potrjuje fotografiranje jugoslovanskega modernizma kot tarčo, ki jo vedno zadaneš, ne glede na to, kdaj pritisneš na sprožilec.

Z gostujočim kustosom newyorške razstave in arhitekturnim zgodovinarjem Vladimirjem Kulićem smo se najprej posvetili kontekstu spomenikov iz pogleda pozornosti, ki so jo prejemali v zadnjem desetletju.
Izjava Vladimir Kulić

O političnem potencialu spomenikov govori tudi Bojana Videkanić, performativna umetnica in raziskovalka v Kanadi, ki je Jugoslavijo kot vojna begunka zapustila leta 1995:
Izjava Bojana Videkanić

Pravi čas za razstavo o socialistični arhitekturi ne more biti naključen. Kaj je po njegovem videnju pripomoglo k njej, nadaljuje Kulić:
Izjava Vladimir Kulić

Kot raziskovalka, ki je sodelovala pri pripravi razstave, svoje videnje procesa in končnega rezultata predstavi Horvatinčić:
Izjava Sanja Horvatinčić

 

Razstava, ki se je zgodila v newyorški MoMI, je bila osnovana na podlagi raziskav, ki so jih na prostoru bivše Jugoslavije že opravili raziskovalci in raziskovalke ter ključne institucije. Najpomembnejša za vzpostavitev mreže sodelavcev je bila razstava Nedokončane modernizacije, ki se je otvorila leta 2012 v Umetnostni galeriji Maribor ter kasneje prepotovala območje celotne Jugoslavije. Ta razstava je bila tudi razlog, da se je leta 2015 sploh vedelo, kje se je material za newyorško razstavo sploh lahko pričel iskati. Na eksploatacijo znanja domačih avtorjev opozori Grabar:

Izjava Nika Grabar

 

V državah nekdanje Jugoslavije je razstava na velikem Zahodu odzvanjala bolj v obliki nekritičnih medijskih povzemanj. Znanje, ki ga je prikazovala, je vsakdanjemu balkanskemu človeku v resnici brez lastne samoiniciativnosti nedostopno, kot posledica njegovega nepoučevanja v šolskem in študijskem programu. Jugoslovanski modernizem je namreč del potlačene zgodovine, ki se ne poučuje na arhitekturnih fakultetah bivše Jugoslavije oziroma je prisoten le v obliki občasnih seminarjev, organiziranih na lastno iniciativo profesorjev in raziskovalcev. Prav takšne vrste delo je bilo za potrebe kanonične razstave, kot je poudarila Grabar, apropriirano, ljudje, ki so ga posedovali, pa so bili obravnavani kot kure, ki sedijo na zlatih jajcih. Zlata jajca oziroma arhivski material pa je nato skoraj ostal skladiščen v MoMI, in to na njeno lastno pobudo – navsezadnje so zavarovalnine za njihovo pot še vedno vredne več kot objekti sami.

Potrebo po več dogodkih – in ne le eni ikonični predstavitvi ali postavitvi – si z Grabar deli tudi Beti Žerovc, raziskovalka in umetnostna zgodovinarka.

Izjava Beti Žerovc

 

Ne glede na zahodno priznanje je jugoslovanski modernizem še vedno obskurno področje, nekakšna investicija, ki lahko leži v arhivih, dokler mu vrednost ne zraste dovolj. Arhivi, ki so obrnjeni navznoter, delujejo v procesu akumulacije, ki je eksplicitno kapitalistični mehanizem. Usmeritev arhiva navzven bi pomenila kulturno politiko, kot jo omenja Žerovc, ki niza dogodek na dogodek, saj je lahko mnoštvo dogodkov edini način, kako arhiv, ki deluje kot oblastni mehanizem, razlastniniti. Razstava v MoMI, ki je bila izpeljana kot edinstven dogodek z medijsko bolj povzemajočim kot kritičnim odmevom, je namenjen prisvajanju še enega izmed eksotičnih artefaktov kulturno koloniziranega ozemlja in ne njegovemu udomačevanju v kraju, kjer je bil predstavljen, in med njegovimi prebivalci.

 

----

Posnetek performansa, ki je otvoril razstavo Jasmine Cibic, All That Power Melts into Noise

----

 

 

Izjava Jasmina Cibic

Politična tvorba druge Jugoslavije je svojo identiteto izgradila na komemoraciji narodnoosvobodilnega boja, v skladu z antifašističnimi načeli, ki so bila skupna začetna točka izgradnje povojne Evrope. Polje komemoracije je v svojem bistvu vedno konzervativno umetniško izražanje, temelječe na tradiciji komemorativnih praks neke kulture in specifik njenega prostor-časa. Razhod Jugoslavije s Sovjetsko zvezo leta 1948 in opustitev uradne umetniške paradigme socialističnega realizma sta umetnikom omogočila večjo umetniško svobodo. Identiteta neuvrščene države in njena vizualna komunikacija sta se morali namreč iz političnih razlogov odmakniti od vzhodne paradigme in vzpostaviti sistem reprezentacije, ki bi ustrezal tudi njeni multinacionalnosti in postal združevalni faktor.

Zaradi naracije o neprebojnem zidu med Zahodom in Vzhodom, ki vztraja kot dediščina hladne vojne, je dostikrat – nalašč – spregledano dejstvo, da je bil zid v realnosti polprepustna membrana. In če na primeru Jugoslavije takšno mišljenje razširimo od švercanja kavbojk preko italijanske meje na delovanje umetniškega sistema, nam arhivi takratnega medijskega poročanja pokažejo obiske predstavnikov še danes najvplivnejših in ključnih institucij, pa tudi gostovanje razstav kanoniziranih umetnikov zahodne moderne umetnosti. Kar se ob soočenju zahodnega umetniškega sistema s socialističnimi vrednotami kolektivnosti in samoupravljanja izkaže, je to, da individualni umetnik, kot predstavnik vrednot kapitalizma, v socializmu nima prostora, v katerem bi se lahko njegov genij – ki izhaja iz predpostavk buržoaznosti – izpostavil in občudoval oziroma prodal. Kot obrazloži Žerovc, v bivši Jugoslaviji ni bilo umetniškega trga.

Izjava Beti Žerovc

 

Kanon, ki se je vzpostavljal znotraj takratne Jugoslavije, je možno razložiti s strani uradnih tekmovanj. Kontekst njihovega delovanja obrazloži Horvatinčić:

Izjava Sanja Horvatinčić

 

Primerjava med trgom in tekmovanji je zanimiva tudi zaradi podobnega odpora, ki jih je generacija mlajših umetnic in umetnikov gojila proti njim.
Izjava Sanja Horvatinčić

 

S padcem socializma in vzpostavitvijo zahodnega sistema pa se vseeno kaže, da je od umetnikov iz območja propadlih režimov zahtevan določen tip dela in obnašanja. Svoja opažanja pripoveduje Jasmina Cibic:

Izjava Jasmina Cibic

 

Z retoriko manka se vzpostavlja pozicija drugosti. Nezmožnost artikuliranja izven drugosti je vzpostavljena preko retorike manka, ta pa je zakoreninjena v kolonialne in imperialistične diskurze orientalizma, ki so tako globoko zasidrani v jezik sam, da z vsako omembo tvegamo zdrs v njihovo že utrjeno gaz. Poimenovanje sveta je tako praksa, s katero si človek svet udomačuje in prisvaja. Proces udomačevanja bi v bioloških terminih lahko primerjali s simbiozo, medtem ko prisvajanje potemtakem deluje po principu invazije. Poimenovanje propadajoče arhitekturne in spomeniške dediščine 20. stoletja stremi k njihovemu prisvajanju ali udomačevanju, k njihovemu rušenju ali uporabi. O procesu poimenovanja Nonumentov, Nika Grabar:

Izjava Nika Grabar

 

Eno oko gleda v preteklost, medtem ko drugo vidi z njo pogojeno prihodnost. Izkušnja sedanjosti, ki domnevno vpliva na proces poimenovanja, pa je zaznamovana s svojo mitološko začasnostjo. Hiperprodukcija začasnih misli, ki končajo na virtualnih simpozijih in knjigah ter so pogojene s časovno omejenimi projektnimi sredstvi, je lahko nevarna, v kolikor si prisvaja diskurz, ki ga proizvaja.

Izjava Nika Grabar