Prostori o prostorih

Prostori o prostorih

Oddaja
9. 11. 2016 - 20.00

Pozdravljeni v 279. izdaji oddaje Art-Area, oddaje, v kateri dvakrat mesečno predstavljamo in komentiramo dogajanje na prizorišču sodobnih vizualnih umetnosti. V tokratni oddaji se bomo osredotočili na spremenjeno razstavo ‘Nizkoproračunske utopije - reciklirano prvič’ in na občasno razstavo Davida Maljkovića, poimenovano Again and Again. Poleg njiju bomo skušali razmisliti tudi o kontekstu dveh manjših razstavah: vizualno didaktični študiji ‘Spomenik urbanim vstajam Gala Kirna in Niloufar Taleri’ ter razstavi ‘Pionirji računalniške umetnosti’. Prav tako bomo omenili nekatere projekte, kot jih je od nedavnega moč videti v Muzeju za sodobno umetnost Metelkova.

V sklepnem delu oddaje se bomo na hitro osredotočili še na dve razstavi, najprej na razstavo ‘Novi prostori nove podobe: Osemdeseta skozi prizmo prostorov, dogodkov in diskurzov, 1. del’. Omenili pa bomo tudi razstavo ‘Centri grafike: Na presečišču znanja vedenja in sodelovanja’. Osrednji motiv oddaje bo v prvi vrsti premislek o dozdevnem preporodu Muzeja za sodobno umetnost Metelkova. Ta se je s konceptualno in vsebinsko preureditvijo stalne razstave in s fizično preureditvijo pritličja z vhodom spremenil v precej drugačen muzej, kjer so občasne razstave in projekti v dialogu s stalno razstavo. Muzej pa se do neke mere končno spremeni v to, kar bi moral biti: v referenčno točko, okrog katere se umeščajo posamezni akterji in predvsem prostori.      

Tokratna oddaja bo torej bolj empirične sorte. Osredotočili se bomo na aktualne razstave. Morda se zdi, da je pri oddaji, namenjeni aktualni umetnosti, to samoumevno, vendar temu še zdaleč ni tako. V prejšnjih oddajah smo se namreč poglobljeno ukvarjali s premenami likovne kritike. Ena izmed ugotovitev je bila tudi ta, da likovna kritika izginja iz javnih občil. Ta na eni strani izginja oziroma se spreminja v doživljajski spis, v drugi skrajnosti se do absurda specializira in teoretizira. Teoretizira do te mere, da umetnost, se pravi razstave in razstavljajoči, bolj nastopa v vlogi nujnega zla kot pa dejanskega predmeta zanimanja.

A tu je še en fenomen. V prvi vrsti skorajda izginotje umetnostne kritike, v drugi pa inflacija razstav, razstavnih prostorov in spremnih tekstov. Teh je sedaj več kot kadarkoli, na stotine katalogov in še več razstav, a kritik je, kot ugotavlja Maja Breznik, bore malo.   

Poskus tokratne oddaje zatorej ne bo kritika niti teoretsko osmišljanje, ampak si bomo na prgišču novembrskih razstav skušali ustvariti kontekst. To bo motiv današnje oddaje: razmisliti o skupnem v mnogoterem in nadalje o razstavah in prostorih. Najprej poudarek, da se je zgodil precej redek moment - v Ljubljani bo hkrati moč videti kar nekaj precej zanimivih, pomenljivih in začuda prav nič pompoznih razstav. Bežno jih bomo predstavili, istočasno pa poskusili ugotoviti, kako se povezujejo. Vse to in morda še kaj več že čez nekaj minut. Na nekem radiu na neki frekvenci cela tri.

 

Prvi del: Nizkoproračunske utopije

Nizkoproračunske utopije je preoblikovani koncept stalne razstave, tvori torej teoretski okvir, znotraj katerega muzej razstavlja, se osmišlja in premika svojo stalno zbirko. Pred tem jsta bila koncepta sedanjost in prisotnost, s katerima se je skozi Agambena skušalo artikulirati različne modele časovnosti znotraj sodobnosti. Zbirki sta sicer dve: Art East 2000+ in Stalna zbirka sodobne slovenske umetnosti. Pri prvi gre za moment zgodovinjenja vzhodnoevropske »sodobne« umetnosti”, ki kljub bogatemu ustvarjanju ni imela institucionalnega zaledja. Zbirka Art-east je prvi tak poskus »institucionalizacije«. Druga pa je zbirka sodobne slovenske umetnosti. Obe seveda deloma sovpadata.

Zbirki sta nastajali vrsto let pred vzpostavitvijo muzeja. Že od ustanovitve na koncept zbirke leti vrsta očitkov, da gre za popularno zgodovinjenje nekaterih umetniških skupin, ki ustvarjajo podlago za lastno pozicioniranje znotraj svetovnega reda. Kar seveda samo po sebi ni nič narobe, a zdi se, da očitek bolj leti na domnevno ekskluzivnost, saj se velik del sodobnih umetnikov z muzejem in zbirko bodisi ne identificira bodisi se ne more. Pod kritiko je tudi moment vzhodnosti, saj zbirka eksplicitno umešča Jugoslavijo znotraj varšavskih režimov. Tudi vsebinsko sta zbirki vendarle precej ekskluzivni, osredotočata se na ozek krog prakse nekaterih umetnikov, s poudarkom na tistih, ki padejo v narativ »vzhodnoevropske« sodobne umetnosti. Zbirki sta razstavljeni pod enotnim konceptom, ki znotraj sebe dopušča variacije, torej spreminjanje razstave.

Variacija kot koncept in združeni zbirki so v prvi vrsti rezultat manka finančnih sredstev, ki bi omogočala vzporedne kanone. Tako ArtEast 2000+, sama po sebi precej zanimiv in v nekem obdobju pomemben nišni projekt, sedaj postane nosilka osrednje sodobnoumetniške postavitve. Projekt ArtEast map umetniškega kolektiva Irwin, ki tvori izhodšče zbirke, je tako postal državna strategija na področju umetnosti.

Naloga krovnega koncepta je torej najti način, kako zbrano razstaviti, se pravi pokazati in aktualizirati, deloma pa tudi združiti ali pa vsaj najti povezave v naracijah. Zdi se, da prekomerna teoretizacija na eni strani odvrne velik del občinstva in tudi same teoretike. Za prve je snov prezahtevna, za druge preveč naivna. Po sedanjosti in prisotnosti je nastopil koncept utopije in utopične zavesti. Premisa je predvsem muzej kot heterotopija, se pravi kot totalna ustanova, a v tem primeru totalno odprta ustanova.

Citiramo: »[A] drugače od drugih heterotopičnih ustanov, kot so na primer zapori, vojašnice in psihiatrične bolnišnice, ki se razlikujejo od zunanje realnosti in so od nje izolirane s specifičnimi pravili, lahko muzej aktivno posega v zunanji svet in v partnerstvu z drugimi akterji zunaj institucije predlaga tudi njegove spremembe.« 

Pri obeh konceptih je poudarek na ponavljanju, s podtonom na finančni in siceršnji podhranjenosti muzeja, predvsem pa je bil pri obeh konceptih prisoten moment grajenja zbirke kot orodja. Tokrat se sicer ne bomo mudili pri nedvomno pomembnih vprašanjih, denimo o smiselnosti in uspešnosti konceptualizacije in aktualizacije. Ne bomo se torej ukvarjali s teoretskimi kapricami, z razmerjem teorije in prakse, ampak se bomo vrgli v stvar samo: Če sta muzej in zbirka orodje, se moramo vprašati, kakšno orodje sta? Oziroma za koga? Ne skrbite, ne bomo si razbijali glave s tem, kako lahko muzej predlaga družbene spremembe. Sicer pa je na pročelju kar nekaj grafitov, ki to že počnejo namesto nas.

Zdenka Badovinac je sicer definirala zbirko ArtEast 2000+ kot orodje z vrsto namembnosti. Najprej kot orodje dialoga s svetom, potem samodefinicije, dekonstrukcije ekspertnosti, v zadnji letošnji instanci pa se zbirka definira kot »orodje v borbi s skupnim sovražnikom«. A to orodje je bilo pripravljeno za razstavo Slovnica svobode: 5 lekcij, ki je bila lansko leto v Moskvi. Pred »skupnim sovražnikom« sta tu bili še instanci »orodja za definicije pogojev sodobne umetnosti« in »pogoji sodobne umetnosti in sodobnosti«. Zadnja instanca pa je instanca »muzeja kot orodja vzdrževanja utopične zavesti«.

V prejšnjih šestih instancah so se skozi zbirko in z muzejem vsem na očeh ukvarjali predvsem sami s seboj. Šele sedaj sta prišli instanci, obrnjeni navzven. Za Ruse: »Borba s skupnim sovražnikom«; za nas: »Vzdrževanje utopične zavesti«. Nas bo zanimalo, kako razstavljena zbirka kot »orodje« deluje v kontekstu tekočega razstavnega programa. Torej kako aktualnemu umetniškemu izrazu in tudi širše, recimo temu umetnostni zgodovini, kot orodje omogoča umeščanje. Povedano na kratko: zanima nas, kako se ob bok zbirke s prej orisano zgodovino umešča aktualna produkcija?

Če je naslov Nizkoproračunske utopije za nekatere satiričen, za druge pa že malo ciničen, je vendarle uspel razbremeniti razstavo. Sicer gre za podobno teoretsko osnovo, le koncept ponavljanja je nadomestil reciklažo. Teoretsko naj bi šlo za spremembo naperjenosti, vendar obiskovalec tega na prvi pogled niti ne opazi. Spet gre za bolj ali manj podobna dela z nekaj dodanimi gosti, razstavljenimi v podobni maniri. A za našo naracijo je pomembno, da razstava deluje precej bolj sproščeno, deluje precej neposiljeno, in kar je še najbolj pomembno, izvrstno se vklaplja z razširjenimi vsebinami, ki jih bomo omenili v naslednjem delu.

Morda je malo večja lahkotnost koncepta povzročila večjo kompatibilnost. Morda so se kustosi le navadili na sicer precej neposrečeno zasnovo prostora, ki je sam, podobno kot zbirki, razpet med socialistično vojašnico in »sodobnim« delom. Morda je na delu tudi splošna popularnost konceptov utopije in posledično lažje umeščanje del znotraj tega spektra.

Kakorkoli, Nizkoproračunske utopije prinašajo osveženi Muzej za sodobno umetnost. Stalni zbirki sta tako obogateni za vrsto atraktivnih projektov, od zanimivih inštalacij Walterja Benjamina z naslovoma Made in China in Moderni kanon, kjer na videoposnetkih komentira gradnjo zahodnega kanona, do stenske poslikave Staša Kleindensta z naslovom Muzej Trenutka. Prav tako so na razstavi atraktivnejša dela iz zbirke, denimo famozni Ritem nič Marine Abramović, Miroslav Balka, poseben odsek je namenjen tudi Novim tendencam iz Zagreba. O sodelovanju z Zagrebom in dialogih, ki ga gradi nova postavitev razstave, pa bomo spregovorili po kratkem premoru.   

 

Drugi del- Nizkoproračunski spremljevalni program

Ponovno pozdravljeni na valovih Radia Študent v oddaji Art-Area, kjer govorimo o aktualnih razstavah v Muzeju za sodobno umetnost Metelkova. Nova postavitev torej temelji na »vzdrževanju utopične zavesti«, deklarirano nizkoproračunsko. Če poskusimo misliti naslov necinično, si lahko predstavljamo, da sedaj Muzej sodobne umetnosti svežo produkcijo umešča v odnos do svojega razstavnega programa. Saj to je do neke mere počel že prej, ampak v manjšem obsegu, kjer so bili avtorji docela ločeni.

V drugem nadstropju je bila tako kot po navadi začasna razstava, celo prvo nadstropje je bilo sestavljeno iz stalne zbirke. V pritličju pa so bile zopet razstave v vakuumu. Najprej različnih ustvarjalcev, potem pa še serija razstav »mladih« umetnikov z naslovom Prepih. Naša opazka pa je, da se pod novim konceptom občasne razstave spuščajo v dialog z razstaviščem. Utopična zavest se najbolj materializira v opazki o prostorih in selektivnem pripuščanju vsebin, in ne toliko v megalomanskem iskanju novih konceptov, presežkov in narativov.

Tako je na ogled denimo občasna razstava Pionirji računalniške umetnosti, ki jo je pripravila Ida Hiršenfelder. Razstava je študijsko lucidna, informativna in tudi vizualno zelo zanimiva. Proper umetnostnozgodovinska študija, ki sledi naraciji od konceptualnih začetkov, zgodnje uporabe digitalne podobe, kinetičnih grafik pa vse do umetne inteligence. S stalno razstavo stopa v trojni dialog. Najprej se poveže z muzejem skozi prizmo koncepta utopije in z avtorji, ki v manjši meri sovpadajo. In že prej omenjena razstava Nove tendence, ki bolj specifično umesti dogajanje v Zagreb, ki je sooblikoval začetke računalniške umetnosti.

Razstava pa se z aktualno sceno poveže tudi materialno. Na razstavi je rekonstrukcija dela Edwarda Zajca, ki je nastala v produkciji Ksevta. S tem razstava artikulira naracije in prizadevanja drugih prostorov, poleg prej omenjenega Ksevta tudi Kapelice in Aksiome, ki peljejo dalje plamenico, začrtano na razstavi. Tako pridemo do muzejsko historične zasnove zelo aktualnega sodobnega dogajanja.  

V pritličju je na ogled razstava Kako misliti spomenike urbanim vstajam Gala Kirna in Nioulfarje Tajeri. Razstava je spet lucidno analitična, in sicer s tem, da je teoretska na pravi način - govorimo seveda o prizmi vizualne umetnosti. Gre za teoretsko študijo, avtorja pod drobnogled vzameta fenomen urbanih nemirov na primerih Anglije, Francije in ZDA. Razstava je študijska in nepretenciozna. Panoji s kratkim tekstom in spremljevalnim videom ali dokumentarcem. Vsaka država je predstavljena z dvema izbranima primeroma urbanih nemirov. Če smo prej bentili nad prekomerno in nepotrebno teoretizacijo, jo moramo tu pozdraviti. Razstava je študijska, obiskovalci lahko s seboj vzamejo članke različnih teoretikov, ki preučujejo določene države, na koncu pa je tudi študija samih avtorjev, ki je prav tako na voljo obiskovalcem.

Po eni strani je razstava zanimiva formulacija fenomena bralnih seminarjev, ki so se razmahnili tako na področju umetnosti kot drugje. Če bi si dovolili špekulirati, je to tudi neka izpeljava arta Jožeta Baršija, ki je v času svoje pregledne razstave dodelil prostor takrat še obstoječi Delavsko-punkerski univerzi. Razstava je tako prej omenjen fenomen teoretizacije umetnosti, kar privede do konsekvence, ko umetniško delo izgine, ostane le še teorija.

Pritličje muzeja je preurejeno. Ni več interaktivne DIY kavarne in čitalnice Mojce Pungečar, ampak je tam sedaj knjigarna Depo. Tudi vhod je premaknjen, ne vstopa se več skozi poslikavo Dana Perjovschija, ampak skozi prostor, kjer jo do nedavnega bila knjigarna. Zdaj je tam prostor še za en projekt, ki vstopa v dialog z razstavo. V predverju je prostor komentarjev. Komentarji so stenske poslikave, povečini ilustracije, ki komentirajo neko aktualno temo. Trenutno je na ogled Komentar številka 5, »utopični spomenik ljudem, ki zaradi političnih in ekonomskih razlogov bežijo v velika zahodna mesta, kjer se težko prilagodijo ali asimilirajo«.

Komentarji so tako sveža dopolnitev. Vsebinsko jih ne bomo komentirali, ampak prijetna osvežitev je, da je Muzej našel kontekst, kako umeščati karikaturo, to bolj tradicionalno, a še vedno aktualno umetnostno formo. Prav tako so komentarji postavljeni v dialog s poslikavo Romuna Dana Perjovschija z naslovom Včasih smo sanjali o denarju, sedaj sanjamo o svobodi, ki je že od odprtja muzeja del muzejskih vrat, ki so po novem zaprta.

Poanta je torej ta, da se muzej sedaj aktivno poskuša umestiti in predvsem prilagoditi svojemu razstavnemu in produkcijskemu okolju. To se najbolj kaže v opiranju na druge prostore, v odnosu do katerih je lahko bodisi kot slonokoščeni svetilnik bodisi kot katalizator in kronist razstavnih strategij v vsej svoji heterogenosti. S tem že napeljujemo na sklepni del, ko bomo obravnavali razstavo o umetnosti osemdesetih v Moderni galeriji.

A pred tem moramo omeniti še občasno razstavo Again and Again hrvaškega umetnika Davida Maljkovića. Tudi tokrat gre za sodelovanje s prostorom, podobno kot pri Novi tendenci in še pri nekaterih delih je razstava rezultat “dogovora” z zagrebškim Muzejem za sodobno umetnost. Takšnih sodelovanj je bilo v preteklosti kar nekaj, naj omenimo samo razstavo Vlaste Delimar. Seveda gre sodelovanje tudi v obratni smeri, recimo razstava Tadeja Pogačarja, ki je bila po Ljubljani lani na ogled tudi v Zagrebu. Potem so tu še projekti zagrebške kustoške skupine What why and for whom, na kratko WHW, ki so v preteklosti že kurirali razstavo Draga umetnost. Plod istega kustoškega dvojca je tudi pričujoča razstava. Besedilo pravi, da naj bi se razstava v Zagrebu ukvarjala z institucionalnim prepletom, tu pa z institucijo samo … se pravi z muzejem. To sicer pravi tekst, vidimo pa tega bolj malo. Razstava je bolj kot ne preplet različnih prebliskov, na prvi pogled se zdi, da bi se stilsko precej bolj podala v dekor alternativne Metelkove. Kup inštalacij, pri čemer razstava izpade kot skladišče umetnika, ki ima preveč materiala. Morda je to neke vrste institucionalna kritika, morda je to samo krinka za prazno zasičenost. Kot rečeno, kritika posamezne razstave ni cilj današnje oddaje.  

Razstavo vendarle lahko umestimo v paradigmo muzeja in vzdrževanja “utopične zavesti”. Ta se tu pojavi predvsem v obliki dobrih medsosedskih odnosov. Naša naracija se vendarle vrti okoli možnosti nove paradigme, razstavljene s poudarkom na drugih prostorih in institucijah in muzeju kot središču, a ne avtoriteti. Približujemo se sklepnemu delu oddaje, ko bomo v tej luči po kratkem glasbenem premoru skušali misliti tudi razstavo Novi prostori, nove podobe v Moderni galeriji.

Pozdravljeni ponovno v oddaji Art-Area. Vračamo se k osmišljanju aktualnih razstav v Moderni galeriji in Muzeju za sodobno umetnost. V sklepnem delu se bomo bežno posvetili razstavi Novi prostori, nove podobe: Osemdeseta skozi prizmo dogodkov, razstav in diskurzov – 1. del. Razstava je pač namenjena predstavitvi umetnosti osemdesetih let prejšnjega stoletja. Razstava ne temelji toliko na muzejskosti v smislu selekcije in vrednotenja, vzdrži se vehementne teze in se raje osredotoči na vmesno instanco, na prostore in posamezne dogodke, ki so bistveno vplivali na takratno dogajanje. Ali bolje rečeno, dogodki, ki so se izkazali za vplivne.

Tako je na razstavi prgišče še zdaj aktualnih razstavišč, denimo Galerija Škuc in Equrna, razstavljena so dela, ki so najbolj zaznamovala delovanje galerij. Potem je tu kup dogodkov, od Forma Vivie, ki je predstavljena v obliki videodokumentov, do Bienala Malih plastik v Murski Soboti in še bi lahko naštevali. Prav tako je na razstavi širši aspekt, ki je vplival na vizualno kulturo, denimo potujoča razstava o Plečniku in dizajnerski Bio.

Zakaj je temu tako, lahko spet samo ugibamo. Osemdeseta so pereče obdobje, sodbe še niso izrečene, pozicije še niso izčrtane. Tudi na stalni postavitvi Moderne galerije, razstavi Kontiunitete in prelomi, je slikarski del predstavljen v obliki labirinta slogov različnih ustvarjalcev brez nekega ključa. Labirint je seveda za kontinuiteto, medtem ko se avantgardni prelomi končajo z monolitnimi NSK. Tudi pri retrospektivi slednje se je pokazala neprimerno večja vehementnost kot pri pričujoči razstavi. Pri NSK je bila predstavljena naracija dogodka z velikim D kot dogodek, ki je spremenil paradigmo obdobja.

Kakorkoli, na razstavi Nove podobe, novi prostori ni nikakršnega zanosa. Zgodovina ima vrednost, ker je bila prej, nas to zanima, ker smo kasneje. Pogledamo, kaj je bilo najbolj smotrno, da se pokaže, katera mesta so bila takrat aktualna. Saj to je ta Dogodek v ozkem pomenu arta: da muzej izgubi privilegirano funkcijo. A to je interna reč, za nas je pomembno, da je razstava zanimiva. Tako lahko vidimo neobremenjeno in predvsem nevsiljivo izrisano kulturno krajino. Razstavljenih je nekaj impozantnih del, predvsem pa s to razstavo prizorišča, ki v veliki meri še zdaj soustvarjajo umetnostno krajino, dobijo neko potrditev.

Približujemo se koncu današnje oddaje. Še enkrat poudarimo, da se trenutno precej splača na ogled v osrednjedržavno razstavišče. Ljubitelji kiparstva še dodatno pridejo na svoj račun. Poleg omenjenih je v kleti Moderne galerije v ciklu Iz umetnikovega ateljeja tudi razstava Luja Vodopivca. Da strnemo poanto, se preselimo na drug konec Parka Tivoli. V Mednarodnem grafičnem in likovnem centru je namreč na ogled razstava Centri grafike: Na presečišču znanja vedenja in sodelovanja. Premisa je podobna. MGLC je v sodelovanju z ustanovama The Print Center iz Philadelphie  ter beograjskim Centrom za grafiku i vizuelna istraživanja Akademije u Beogradu.

Kolikor je razstava skromna v konceptu, ki ne pove nič več, kot da že vrsto let sodelujejo in imajo radi grafiko, je razstava obiskovalcu prijazna in prav poživljajoča. Zato se moramo pri poskusu sklepa vprašati, ali gre morda za nov premik v razstavnih strategijah ali gre le za slučajen preblisk? In to po vseh letih razstav, ki prevprašujejo umetnost, razstavne strategije, kuratorski smoter in njegovo bistvo, vseh razstav, ki naj bi rešile svet ali pa pokazale, kako je ta slab in po drugi strani umetnost zelo pomembna. A kar lahko izvlečemo iz omenjenih razstav je, da je vehementen koncept lahko včasih zadušljiv tako za institucijo kot za samo razstavo, pa tudi to, kako lahko umetnost stoji sama zase, pri čemer ne gre toliko za iskanje ali povzdigovanje, ampak prej za prerazporeditev že obstoječega. Moment s prostoroma, kot se kažeta predvsem v Moderni galeriji in MGLC-ju, ki sta najmanj razdelala koncept “vzdrževanja utopičnosti”, pa se je tam tudi najbolj udejanjil. Poudariti pa moramo tudi moment povezovanja prostorov in medinstitucionalnega ali pa vsaj medprostorskega sodelovanja, ki bi očitno moral biti osrednji fokus osrednjih razstavišč. Producentov je namreč preveč, kronistov pa premalo.

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness