Svetlobna okupacija

Svetlobna okupacija

Oddaja
28. 12. 2016 - 20.00

//BRECELJ//

Pozdravljeni v novoletni izdaji oddaje Art-Area, nadaljujemo z oddajo, namenjeno novoletnim lučkam, s katerimi Mestna občina Ljubljana proslavlja svoj svetli konec leta. Ob tej priložnosti smo se prvotno namenili zbrati venček izjav s strani umetnikov, teoretikov in kulturnih producentov. S tem smo mislili osmisliti morda najbolj vidni, najverjetneje pa v lokalnem javnem prostoru tudi najdražji vizualni projekt. Že sama obširnost ga, poleg medijske odmevnosti, ki ga dosledno označuje za umetniško delo, naredi vrednega vsaj omembe, če ne že kritične razčlembe.

Naš prvotni namen je torej bil, da bi malce novoletno satirično odprli razpravo o bizarni naraciji samih lučk, ki čedalje bolj pridobiva na “vsebini”. Po drugi strani pa smo s perspektive “institucije umetnosti” želeli vzpodbuditi razpravo o naravi vizualne kulture v njenem najbolj množičnem “ljudskem” aspektu. Se pravi v novoletnem duhu skušati zbližati pola, ki sta si precej narazen. Zbližanje bi mogoče lahko ustvarilo kakšen konstruktiven moment. Denimo misliti neko možno smer, kamor bi se lahko premaknila dominantna vizualna kultura tudi ob zgledu bolj marginalnih, a toliko bolj senzibilnih smernic svetlobne umetnosti, ki je v zadnjih desetih letih v Ljubljani precej zacvetela.  

To ne bi smelo biti pretežko, navsezadnje ima slehernik nekakšen komentar ali mnenje o smislu novoletnih okraskov. Pravzaprav je to skoraj edini čas v letu, ko so vsakdanji pogovori o razemrju med estetski ter javnim. Pa tudi Zmago Modic, katerega sloves, vpliv in tudi zloglasnost je eno izmed stalnih godrnjanj na umetniški sceni. Avtor svetlobnih instalacij je vseprisotna figura, kot “kronist” Festivala Ljubljana je tudi beležil nedavni koncert Laibachov, njegova slikarska šola pa je za marsikaterega študenta tudi pripravljalnica za akademijo.   

Če se o novoletnih lučkah izreka slehernik, smo si mislili, da bi bilo zanimivo, kako bi se o tem izrekali strokovnjaki. A med delom se je odprlo vprašanje o smotrnosti našega podjetja. Čemu sploh govoriti o novoletnih lučkah v kontekstu oddaje, namenjene sodobni umetnosti? Lučke so vendar dekoracija, nižja, če ne najnižja oblika vizualne kulture, in kot take nevredne, da se mi, posvečeni v umetnost, sploh ukvarjamo s tem ali se o tem sploh izrekamo. Tak vtis smo nekako dobili s strani nekaterih teoretikov, kulturnih organizatorjev in umetnikov, ki smo se jih namenili povprašati po mnenju ali vsaj malo satirični “interpretaciji” tega okrasja. Povečini je bil odgovor, da se nekdo, posvečen v izrekanje o umetnosti, pač ne more ponižati in govoriti o čem tako vulgarnem, kot so novoletne lučke.

Potem smo hoteli ugotoviti, ZAKAJ se ne da oziroma bolje rečeno NE SME govoriti o dekorativnem, niti v kontekstu izpostavitve ločnice med tem, kar se smatra za umetnost, in tistim, kar deluje zgolj kot dekoracija. To je pomembno v luči dominantnih medijev, ki v en glas poudarjajo domnevno akademskost avtorja, v luči govora o umetniškem presežku “svetlobne instalacije”. Želeli smo torej izjavo nekoga, ki je usposobljen v  dojemanju razlike med “umetnostjo” in “dekoracijo”, predvsem pa je izobražen v  utemeljevanju te razlike, in bi jo lahko tudi podal.

V svoji naivnosti smo mislili, da je to pravzaprav njihova dolžnost. Ponovno smo ostali brez izjave, ostal pa je priokus, da se o kulturni politiki Mestne občine Ljubljana, kaj šele o njenem kronskem dragulju, pač ne gre opredeljevati. Kar je seveda razumljivo, saj je MOL eden izmed najbolj radodarnih mecenov z izobiljem projektov in umetniških institucij. Prihodnost prekarnega kulturnika pa je seveda pogojena z ugajanjem cesarju, tudi in še posebej tam, kjer je le-ta najbolj bleščeče nag.

Naše podjetje nas je iz novoletno lahkotnega oddiha pahnilo v samo srž problema: v kulturno politiko ter k vprašanju javnega prostora. A gremo po vrsti. Novoletno okrasje je torej delo Zmaga Modica, ki pod temo spoštovanje življenja rekontekstualizira ali bolj rečeno reciklira elemente instalacij minulih let, ki mestni center že 16. leto zapored preobražajo v enotno vesoljsko krajino. Ta je letos zasijala še prej kot ponavadi, s čimer je sezona pričakovanja, predvsem turizma in potrošnje v afektu, podaljšana, mesto Ljubljana pa tako sledi trendu ostalih evropskih prestolnic.

Trendom sledi tudi podjetje v zasebni lasti Javna razsvetljava, ki okrašuje več slovenskih mest, saj pri novih nakupih upošteva zelenost prestolnice in vlaga v nove LED lučke. Moment varčnosti je seveda priročen argument tudi pri razmišljanju MOL o zamenjavi okraševalca ali okrasitve, ki letos obsega že preko 60 tekočih kilometrov.

IZJAVA

Projekt novoletnih okraskov je iz vesoljske razstave z leti rasel in čedalje bolj pridobival na megalomanstvu. To razložil tudi sam avtor Zmago Modic:

IZJAVA

Vesolje je pač nekaj, kar se itak sveti, koncept je ta, da se za novo leto sveti še malo bolj. Seveda se v svetlobno onesnaženem mestu ne vidi luči. S svetlobnim onesnaževanjem nad svetlobno onesnaževanje! Modic nam zaupa, kako se je projekt razvijal:

IZJAVA

Vesolje je pogosta tema tudi v slovenski umetnosti. Modičev projekt je zrasel iz vesolja v tematizacijo čudeža življenja, moškega, ženske, spočetja itd. … Zanimalo nas je, zakaj so prisotni tudi ti elementi:

IZJAVA

Vesolje in spočetje. Čeprav gre za dekoracijo, se zdi, da je novoletna okrasitev Ljubljane vsebinsko precej dodelana. Vprašanje je, kako se tema intimnosti umešča ob bok “nevidenosti vesolja, ki se sveti”. Naš namen je deloma poskusiti “brati” Modičevo instalacijo, ki ima dejansko kup nekih sporočil, po avtorjevih besedah pa gre za “enotno sporočilo”. “Čudež življenja” kot javna dekoracija je bil v letošnjem letu predmet velikih polemik. O podobnostih med projekti smo vprašali tudi Modica:

IZJAVA

Kontaktirali smo tudi Svetlobno gverilo, ampak so se kot spretni ilegalci modro izognili komentarju. Da ne bomo tako cinični, je seveda potrebno poudariti, da je kljub absurdni grotesknosti Ljubljana v primerjavi z drugimi evropskimi mesti še vedno sorazmerno okusna v svoji neokusnosti. A vendarle je fenomen zanimiv, v kolikor smo si zastavili, da zaključek leta premislimo v kontekstu. Pod vprašanjem je torej moment javnega oziroma vprašanje javnosti. Najbolj “javna” institucija mestne okrasitve je v bistvu najbolj zasebna, v rokah enega posameznika, ki neko svoje intimno dojemanje naredi za svetlečo občost neke prestolnice.

Gre tudi za odnos med dekoracijo, kičem ter umetnostjo. Kaj torej loči praznične lučke od tega, kar se smatra kot javna plastika? Kaj jih označuje in dela tako neškodljive, ko pa vendarle na mestih osvetljujejo nek moment popolnoma ideološkega govora. Svetloba, ki privlači in usmerja, lahko izriše simbole in izpiše parole, dekorativni elementi pa so v kulturi seveda eden izmed najsubtilnejših in najučinkovitejših nivojev, na katerih se implicitno izvaja in vzpostavlja prevladujoča misel.  

Iz Modičevih izjav se da razbrati, da se ima za umetnika z jasnim sporočilom. Kako pa je takšno izjavljanje možno brati, če je le-to potisnjeno v prej omenjeno varno domeno “množične kulture” in “kiča”. S takšno označitvijo je Modic na položaju, da lahko megalomansko izjavlja, brez da bi kdo to bral. A ne smemo pozabiti, da imata  “dekoracija” in “kič” tako kot "umetnost" istega botra.

Pozdravljeni ponovno na valovih čedalje manj novoletne oddaje Art-Area, tokrat je pod našim drobnogledom novoletno okrasje Mestne občine Ljubljana. Kot smo omenili, se o dekoracijah esteta ni za izjavljati. V iskanju konteksta smo se tako obrnili na sociologa Rastka Močnika. V kratkem pogovoru smo skupaj z njim poskusili razumeti ter interpretirati kontekst luči, javnega ter navsezadnje nezmožnost kulturnega sektorja, da se kakorkoli opredeli o nečem, kar bi moralo biti v njegovi domeni. Najprej pa  Močnik opredeli splošen odnos javnosti do vizualnega:  

IZJAVA

Močnik omeni koncept svetlobnega onesnaženja v navezavi s komercializacijo javnega prostora. Zmago Modic pa je izhodišče svoje vesoljske svetlobne instalacije opredelil ravno kot navezano na zvezdno nebo, ki bi se videlo, ako tam ne bi bilo ... lučk.

IZJAVA

Čeprav je katoliška cerkev letos poleti predvajala video na Frančiškanski cerkvi s sila podobnim sporočilom kot Modičevi okraski, je jasno, da je sporočilo cerkve izrazito politično, medtem ko je Modic precej apolitičen. Vseeno pa je vprašanje, kako sta lahko dve skorajda identični izjavi sprejeti tako različno? Z razmerjem med svetostjo ter svetlostjo življenja smo soočili Močnika:

IZJAVA

Prej smo omenjali nevoljnost teoretikov in umetnikov, da se sploh izrekajo o novoletnih lučkah. Glavni razlog je seveda ta, da se o dekoracijah pač ne more in ne sme izrekati. Vseeno smo nekako sumili, da je razlog morda malo globlji, no ja, malo bolj trivialen, da gre za sile, nad katerimi je pač bolj varno biti “vzvišen”. Z našim sumom smo soočili Rastka Močnika:

IZJAVA

Močnik je zaključil tam, kjer je začel, pri svetlobnem onesnaženju ter reklamah. Morda lučke niso najboljša tema za teorijo sodobne umetnosti, ampak nismo prepričani, da bi se teorija s tem “ponižala”. Novoletne dekoracije so mega kulturni projekt, sicer namenjen masovnemu občinstvu, a za razliko od reklam vendarle plod kulturne politike Mestne občine Ljubljana, ki je poleg države najpomembnejši  akter slovenske kulturne krajine. Zato ne gre zmajevati z glavo in vihati nosu, kajti že bežna razčlemba, kot smo se je v lotili v našem skromnem poskusu, lahko prinese določen vpogled v strukturo sodobne kulturne krajine.  Kot najdominantnejše v neki sferi bi to samo po sebi moralo biti predmet bolj natančne analize. Kot kaže, bodo Modičeve instalacije trajale še vrsto let, saj so letos na občini vanjo investirali kar precej denarja, zato bo za to še dovolj priložnosti.

Če so analize za kdaj drugič, pa nam novoletno lahkotno poslanstvo vendarle narekuje, da v skladu z našim prvotnim ciljem vseeno poskusimo podati malce šaljivo “branje” Modičeve instalacije. No, poleg prej omenjene svetosti in svetlosti življenja je tu še ena ... opazka. Novoletno smreko so namreč poimenovali Melanija, seveda prva smreka nosi ime po prvi dami. Nekateri smo sicer mnenja, da bi se morala imenovati Borut, ampak to ni toliko pomembno. Namreč Prešeren, večno zazrt v Julijo, mora sedaj zreti v Melanijo. Zdi se kar prikladna metafora za stanje slovenske kulture, s to povezavo smo se spet obrnili na Rastka Močnika:

Poslušali ste novoletno edicijo oddaje Art-Area. Zadnjo letošnjo oddajo je pripravil Miha Turk ob pomoči vajencev Blaža Miklavčiča, Maje Burja, Urške Alpinc ter Saše Hajzler. Brala sva Valentina in Čeh, za tehnično izvedbo je poskrbel (g)Linch. Naslednjo refleksijo, ki pa bo zares o sodobni umetnosti, lahko poslušate drugo sredo bodočega leta.   

Ekipa Art-Areaje vam želi uspešno in srečno novo leto.

Aktualno-politične oznake: 
Institucije: 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness