Živel 27. april!

Mnenje, kolumna ali komentar
27. 4. 2021 - 13.30

Danes mineva osemdeset let od ustanovitve Osvobodilne fronte slovenskega naroda. Dan upora proti okupatorju še vedno smatramo za najpomembnejši slovenski praznik, kljub težkim ofenzivam revizionistične propagande in tudi na tako imenovani pravi strani čedalje manjšemu razumevanju njegove zgodovinske veličine, ki ne seže onstran nikomur koristnih parol in mrtvih floskul. Pa nočemo biti pretirano gosposki in zanikanje vrednosti dogodka ter prazno poveličevanje čistunsko enačiti. To je vendarle naloga političnega preporoda centra, kar današnja hegemonija upravlja sicer prozorno brezumno, a strašljivo učinkovito. Ne, trdno smo na strani partizanov in glavne organizatorke oboroženega, kulturnega ter narodnega odpora. Komunistične partije. Tako, najhujše smo izrekli, zdaj se lahko mirneje zazremo po zapuščini naše osvobodilne fronte. Kakšen horizont se nam izrisuje ob častitljivi obletnici?

Seveda nas protikomunistične ali protipartizanske bodice ne smejo preveč razburjati, četudi se jim radi pustimo požgečkati. Saj veste, »Osvobodilna fronta je bila do napada na Sovjetsko zvezo Protiimperialistična fronta« ali nedavni biser »Dan upora proti okupatorju je dejansko dan sodelovanja z okupatorjem«. »Nacisti in komunisti so eno in isto (čeprav so komunisti na koncu dneva vendarle boljši klavci)«, »Kaj pa pakt Ribbentrop-Molotov?!«, »Ne pozabimo, da je bil Hitler v osnovi levičar ...«, »Vsa zgodovina zadnjih 80 let je diabolična laž«. Uf, nehote nam povsem upravičeno posuflira še drug krik: »Ni najmanj neokusno šopati kolaborantske parole na dan, ko slavimo upor!?« Morda, a obenem je povsem neškodljivo. Kajti nič nam ne more skaliti miru, ki nam ga je pri nas izborila prav osvobodilna fronta. Če bi bil glavni marketingar današnjih protiosvobodilnih front sam Goebbels, je Hitlerja še vedno premagal Stalin. Debata s takšnim pogledom na zgodovino bi morala biti podobna debati o ploščatosti zemlje ali 5G čipih v cepivih.

Nobene potrebe namreč ni več, da bi se na slabo provokativne nebuloze odzivali s sveto jezo, užaljenostjo in krokodiljimi solzami, kot na pasti oblastniškega cinizma, očitno podjebavanje in ustaljenim vrednotam nasprotne politike reagira večina večinske javnosti. Natolcevanja in zdrahe proti našim prvoborcem so vendarle le marginalna drekanja neizživetih domobranskih mokrih sanj oziroma neudejanjena fašistoidna stremljenja, praktično in morda bolj pošteno pa izključenost iz vladajočega diskurza v naših jugoslovanskih letih. Tako lahko tresavičen gnev današnjih zanikovalcev partizanskega upora le bolj in bolje razumemo. Kako ne bo človek kričal, če je bil desetletja izključen iz debate. Če se je trideset let pohlevno delal komunista, koristil vse privilegije samoupravnega blagostanja, v srcu pa skrivaj srdito brusil skrhan premagančev nož, čakajoč na tisti blagoslovljen čas, ko bo Slovenija končno dovolj slovenska.

Zakaj jim je treba torej v obraz tlačiti njihov nezaceljivo boleč poraz? Je naš prav manjši, če nam ga nekdo zanika? Ravno nasprotno. Mirna zagotovost in stoičnost namesto pričkajoče se neomajnosti sta morda najboljše orodje za ohranjanje čistega spomina na veličastno dejanje ustanoviteljev upora in vse, kar je sledilo. Kako lahko pričakuješ prepoznanje in razumevanje od nekoga, ki ga ne prepoznaš in ne razumeš. Sedanjosti je treba dati, kar je sedanjega, in zgodovini, kar je zgodovinskega. Današnji dan je druga zgodovina kot tista izpred osemdeset let.

Zato moramo biti – nepoboljšljivi radikalni levičarji, kakršni smo – najbolj kritični prav do tako imenovane levice oziroma afirmativnega pola ali, pravilneje, afirmativne večine. Očitno je, da se sicer povsem upravičeno slavljenje slovenskega upora fašizmu, najbrž edinega momenta, ko je slovenstvo stopilo na oder svetovne zgodovine, dogaja brez nujne distance do velikega Dogodka, tako rekoč z vzgajanim nespremenjenim občutenjem, predvidljivo vpreženim v dnevno politiko. Tako zasilno teši prepričane, spravlja ob živce revizioniste, v vobčem pa pretežno dolgočasi in predvsem odtujuje to našo najslavnejšo uro. Z oponašanjem preminule zgodovine slednjo oddaljuje od današnje.

Kar nas, in tudi to ni nič novega, pripelje do temeljnega greha, ki ni toliko v samih zločinih kot kasnejšem, tudi in predvsem današnjem odnosu do njih. Ne govorimo o pieteti ali spravi, ki je z osebo našega predsednika, če kaj, postala farsa, temveč o precej preprostem dejstvu, da globine razkola, rane, brazgotine ni nihče zares ponotranjil in vzel nase. Morda je to naloga sedanjih in prihodnjih generacij. Tu so povsem spodleteli najprej povojni oblastniki z molčanjem, poosamosvojitveni pa s slabimi legitimizacijami. Namreč, vse racionalizacije medvojnih in povojnih grozovitosti so praviloma dobre samo zato, da vzdržujejo vzajemno gluhoto med zmagovalci in poraženci.

Povsem nepragmatične in neprepričljive razlage o vzrokih in posledicah, groteskne razločitve med partizanom in komunistom, ugrabitev odpora itn. je treba zavrniti ter obenem ne zapadati v šibke in povsem jalove poskuse spravljenja, kakršne je nazadnje proizvedla Slovenska akademija znanosti in umetnosti. Razen odklonilnega odziva v Dnevniku in na naši frekvenci se je njihova brezkrvna poslanica čisto upravičeno izpela brez haska. Narodnoosvobodilni boj ni uspel kljub komunistom, temveč zaradi njih. Komunistična partija ga ni ugrabila, temveč sprovedla, izvedla in rešila. Socialna revolucija je integralen del odpora. Prav tako vse grozovitosti. Če hočemo partizanski odpor sprejeti kot največjo vrednoto, si nad krvjo ni moč oprati rok, treba je sprejeti hudodelstva, jih priznati in z njimi živeti. Kot neločljiv del tega zgodovinskega boja. Kot nujno bol velike zmage nad fašizmom.

Prav tako, za sedanjost morda še pomembneje, pa bi bilo morda dobro počasi minulosti pustiti preminiti. Komunizem je mrtev. Nikoli več ga ne bo nazaj. Tudi partizanski boj je izvršena zgodovina. Iz nas je iztisnila največ, dala nam je avtonomijo, pot državnosti in do današnjega dne mapirala naše institucionalno delovanje. Ravno zaradi zvestobe tem ideologijam jih je treba nehati anahronistično vračati kot zombije. Pardon za janšistično metaforo, a morda je gospod premier celo vedel, kaj govori? Kar je najbrž še hujše bogokletstvo. Najboljši znak impotentnosti levice: ko komunizem, najefektivnejšo idejo prihodnosti, vlačiš iz preteklosti, to pomeni, da si politično impotenten.

Zato bi bilo dobro, v kolikor želimo biti vredni komunistične paradigme, slednjo izumljati na novo in za naprej. Preteklo pa dostojno pokopati in se ga tako tudi spominjati. In dan upora proti okupatorju? Najboljši pokazatelj vse veličine narodnoosvobodilnega boja, komaj verljivega poguma oborožene vstaje hostarskih banditov proti najmočnejši armadi na svetu, bede in šklepetanja z zobmi ter neomajne vere v bodočnost, najradikalnejše vojne za narodovo eksistenco, biti ali ne biti, stati in obstati ..., najboljši pokazatelj partizanskega dosežka in presežka našega praznika je, da današnje neposredno sklicevanje na upor proti okupatorju deluje kratko malo absurdno. To je spomenik radikalnosti njihovega upora. Naš boj je zaradi njihovega ne le neskončno lažji, temveč v povsem drugem horizontu sedanjosti. Hvala partizanstvu!

Aktualno-politične oznake: 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentarji

<3

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.