Frančišek in desublimacija papeštva

Že od kar je Jorge Mario Bergoglio prevzel papeštvo, lahko spremljamo, kako vztrajno krši protokol in dela stvari, ki niso v skladu s podobo papeža, kakršno sta vzdrževala njegova prehodnika. Začelo se je z odgovarjanjem novinarskih vprašanj na letalu, nadaljevalo pa s fotografiranjem z najstniki, telefonskimi pogovori z ljudmi, ki so mu pisali, nošnjo svoje lastne prtljage na letališču, poljubljanjem venezuelske predsednice in priklanjajem jordanski kraljici. Poleg tega Frančišek ne živi v vatikanski Apostolski palači, temveč v precej skromnejšem hotelu poleg bazilike Svetega Petra, kjer v hotelski menzi je obroke z ostalimi gosti. Vse to je liberalni del vernikov kot tudi ne-vernikov in komentatorjev navdalo z upanjem, da ta nova podoba papeža pomeni tudi spremembo nekaterih notranjih razmerij v Cerkvi in pa njenih ideoloških stališč.

To verovanje je utemeljeno na Frančiščkovi ljudskosti, dostopnosti in na njegovem nasmehu, ki naj bi izdajal papeževo dobrosrčnost. Prva napaka v takšnem sklepanju je ta, da se možnost za strukturne spremembe v eni izmed največjih in najstarejših organizacij na svetu pripiše eni sami osebi na podlagi njene predpostavljene dobrosrčnosti. Ob tem se pozablja, da samo dejstvo, da nekdo zasede papeško mesto, pomeni, da je do tja prišel po poteh in mehanizmih obstoječe organizacije. Sedaj, ko je to mesto zavzel, pa bi bilo napačno enačiti njegovo funkcijo in njegovo podobo. Podoba je bolj ali manj arbitrarna, pomembno je, da je nujna predpostavka zasedbe visoke pozicije v takšni organizacija ta, da oseba, ki mesto zasede, apriori izvaja vse funkcije, ki temu mestu pritičejo.

Vseeno pa ne moremo reči, da je povsem nepomembno, kdo zavzame dotično mesto. Če ne drugega, ima papež znotraj Cerkve velika pooblastila, poleg tega pa izvaja reprezentativno funkcijo, na katero se opirajo in sklicujejo ostali člani. Podoba tako ne igra nepomembne vloge, le da njenih motivov ne smemo predpostaviti v skladu z lastnim moralizmom in sklepati o dobrosrčnosti in ljudskosti Frančiška, ker se rad smeji in pogovarja z verniki. Te motive gre prej iskati v Frančiškovem doktrinarnem ozadju.

Najpomembnejša poteza tega ozadja je ta, da je Frančišek jezuit. Je tudi prvi papež iz teda redu, ki je bil ustanovljen v 16. stoletju in ima znotraj Cerkve zelo ambivalenten status. Jezuiti namreč veljajo za božje vojščake, ki so strogo predani širjenju krščanstva z vsemi mogočimi sredstvi. Pomembno vlogo so igrali pri proti-reformaciji in pri pokristjanjevanju koloniziranih ljudstev, vendar v primeru slednjega v pogostem sporu s kolonizatorsko silo, ker so sledili cerkvenim ciljem in se vmešavali v njeno politiko. Spori s posvetnimi oblastmi so pripeljali celo do represije redu znotraj Cerkve, zato ima red dvomljivo slavo tudi v cerkvenih krogih.

Jezuitska zavezanost širjenju krščanstva botruje tudi raznolikosti sredstev, ki jih za to namen uporabljajo. Za potrebe hitre implementacije je njihov model prilagodljiv lokalnim okoliščinam in prav tovrstna pragmatičnost je v nasprotju z običajno papeško zahtevo po sklicevanju na ista pravila za vladanje katolikom po celem svetu. Prav to je distinktivna poteza Frančiška. Za razliko od Benedikta je zanj Cerkev dom za vse, ne pa le majhna kapela, ki bi bila na voljo peščici.

Eden izmed Franščiškovih najpomembnejših poudarkov je ta, da je duhovna posvetnost najhujše, kar se lahko zgodi Cerkvi. Zdelo bi se nam lahko, da spadajo njegove prej naštete komične prigode ravno v to kategorijo, vendar to ne velja. Duhovno posvetnost Frančišek namreč razume kot to, da se postavljamo v center in da slavimo sami sebe, da v kontekstu Cerkve torej hlinimo svojo svetost, da bi na podlagi nje uživali cerkvene privilegije. Zaledje temu v Cerkvi zelo razširjenemu pojavu je prej dajala prav njena ekskluzivistična naravnanost, ki je botrovala veri v podobo poduhovljenosti in pa mehanizmom izključevanja, ki so jih visoki predstavniki Cerkve s pridom uporabljali za varovanje svojih pozicij.

Prav na podlagi takšne poduhovljene vzvišenosti se je ugled Cerkve počasi krhal. S Frančiškom pa je cerkvena doktrina nedvomno dobila nov zagon, saj bo s sodobnimi metodami e-pokristjanjevanje in z nasmehom na obrazu prodrla mnogo dlje kot stari oznanjevalci biblijskih naukov. A vsebina ni nič drugačna, kakor prej. Frančiščkovo stališče glede homoseksualnih porok, kontracepcije ali vloge žensk v Cerkvi je enako Benediktovemu. Prišlo je torej do nevarne desublimacije papeštva: spremembe agregatnega stanja ene in iste spojine. Prejšnja poduhovljenost je bila vsaj v plinastem stanju in je lebdela nekje v zraku, s Frančiščkom pa katolištvo dobiva konkretno obliko, ki zna proizvesti mnogo močnejše učinke. Če ga je bilo prej le vohati, ga bomo sedaj čutili na koži.

O katoliški kemiji je razmišljal Izidor Barši.