Kulturni boj

Tokratna "Dlaka z jezika"na paleto postavlja fenomen (slovenskega) kulturnega boja, ki se z neizmerno srditostjo bije med vlado (ki obložena z državnim proračunom organizira Miting resnice za velikega vodjo) in ljudstvom (ki samoiniciativno brani svoje osnovne pravice). Na vladi, v SDS in katoliški cerkvi pravijo, da je demokratična zgolj trenutna ureditev, vse ostalo pa naj bi bila pot v totalitarizem. Četudi je velika večina ljudi za spremembe, je le-te treba preprečiti, saj so bojda nedemokratične.

Ob tem lahko zgolj parafraziramo legendarno izjavo, ki jo je Henry Kissinger podal ob vojaškem udaru v Čilu leta 1973: "Ne vem zakaj bi zgolj stali ob strani in opazovali, kako se država drsi v komunistično ureditev zaradi neodgovornosti svojih ljudi. Situacija je vse preveč občutljiva in pomembna, da bi lahko o tem odločalo ljudstvo samo." Država je po udaru uvedla neoliberalno ekonomijo, diktaturo in osiromašila večji del ljudstva na račun peščice. So podobnosti s Slovenijo zgolj naključne?

***

TEKST V CELOTI

Kulturni boj se bije na Slovenskem. Zašel je v vse pore družbe, na ulice, v množične medije, kafanske debate, začel je deliti prijateljstva in celo družine. Situacija je v zadnjih dneh, ko sta vladajoča stranka in katoliška cerkev začeli veliko proti-ofenzivo z imenom Zbor za republiko, postala resna, razlike pa vse bolj nepremostljive. Če je bilo še pred letom dni mogoče preprosto zaobiti ideološko pripadnost, je zdaj to vse težje. Prepad postaja vse globlji.

Vse se je začelo s sovražnim na-govorom predsednika vlade, ki se je v začetku decembra odzval na prve spontane proteste proti političnim in ekonomskim elitam. Svoj nagovor je – sicer zelo pričakovano - začel skrajno prevratniško, zarotniško in revanšistično. Prebivalstvo Maribora in vzhodne slovenske periferije je ščuval proti Ljubljani in zahodnim pokrajinam, ki so bojda komunistične, bogate, razvajene in obenem prekomerne porabnice proračunskih sredstev. Ni delovalo!

Nato je bilo treba obuditi spečega vojščaka, Zbor za republiko, neoliberalno-klerikalno telo zvestih podanikov velikega vodje, ki so enoglasno stopili v bran tako imenovanih demokratičnih vrednot. Na zborovanjih, ki jih promovirajo področni odbori SDS-a in katoliška cerkev, govorci ljudstvu sporočajo, da je demokracija ena sama, tista, ki jo je zastavila pomladniška struja ob koncu osemdesetih let. Vse ostalo je totalitarizem. A kaj, ko je njihova različica demokracije nezadržno povezana s segregacijo ljudstva, popolno privatizacijo države in umetnim vzpostavljanjem nove aristokracije. Da ne bo pomote, pri tem so sodelovale vse dominantne politične opcije. Zakaj torej takšno ekskluzivno demokracijo zagrizeno brani zlasti skrajna desnica?

Protesti namreč izvirajo iz slabega socialnega statusa in neizmernega klientelizma elit, zato so vseskozi uperjeni proti vsem političnim opcijam, ki s škodljivo politiko na račun zasebnih interesov siromašijo ljudstvo. Vlada in njen vodja sta borbo za ohranitev privilegijev prevzela na svoja pleča in nekako polarizirala sporočilo. Tako SDS ne ščiti zgolj svojih interesov, ampak interese vseh parlamentarnih strank.

Po tem, ko je izjemno heterogeno protestniško gibanje že zdavnaj artikuliralo svoje zahteve in pripravilo tudi vrsto konstruktivnih, četudi raznolikih predlogov za pravičnejšo družbeno ureditev, je - zdaj že manjšinska - vlada vse kategorično zavrnila. In to brez konstruktivne dikcije. Četudi ljudstvo govori o stvarnih problemih, ki jih prinašajo divja privatizacija, politika varčevanja in ukinjanje socialne države, jih Zbor za republiko, torej vlada v španoviji s cerkvijo, zavrača z izključno ideološkimi krilaticami.

Tako se zagovorniki druge republike zgražajo nad solidarnostjo in enotnostjo, saj menda vodita v totalitarizem. Zavračajo ideje o neposredni demokraciji, češ da je to samoupravljanje na sledi Edvarda Kardelja. Obenem obljubljajo boljši jutri v republikanski Sloveniji, kjer se bosta cedila med in mleko. Do tega bo menda prišlo sčasoma, do takrat pa je treba potrpeti in mirno prebaviti ukinjanje najosnovnejših človekovih pravic. Tako se je eno izmed gorečih pisem podpore velikemu vodji, ki jih je SDS zbirala na svojem spletnem portalu, glasilo takole: »Vi ste nam edino upanje, ki s svojim znanje in spoštovanjem skupaj prebrodimo te čase.« Podpisala ga je upokojenka »s 300 evri pokojnine in pridnimi rokami.« Požrtvovalni mazohizem?

Danes se dogaja zanimiva inverzija: niso več protestniki tisti, ki vpijejo brez jasne agende, ampak je to ravno politična elita z vlado na čelu. Njeni člani in podporniki se branijo z dogmami in enoumnimi hvalospevi, obenem pa enoglasno zavračajo obtožbe o dokazanih finančnih malverzacijah svojega vodje. In spet, dogaja se spin, kjer vodja pravzaprav ne zanika svojih neprijavljenih transakcij, ampak jih označuje kot zaroto nad nedolžnim dejanjem poštenjaka in domoljuba. 

Pričujoči kulturni boj pa ni spopad med ruralnim in urbanim. Te meje se v času sodobnih komunikacij vztrajno brišejo. To je boj med svežimi pobudami za 21. stoletje in regresijo v 19. stoletje. Prelomno 20. stoletje je v tej zgodbi zgolj referenčna točka obeh strani. Vstalo ljudstvo se zavzema za trajnostni razvoj, dostopnost javnih dobrin, ekološko naravnanost, politično participacijo in transparentnost. Na drugi strani sile pomladniške kontinuitete zagovarjajo kopičenje bogastva posameznikov, strankokracijo in zlasti status quo z izraženimi elementi družbenega nazadovanja.

Kot sleherni se tudi ta kulturni boj bije proti lastni mladini, na katero so oblastniki pozabili. Nekdaj apatična mlada generacija se je aktivirala in postala akter oziroma problem. Tako je razkol bolj generacijski kot ideološki, četudi velik del starejše populacije tudi podpira spremembe. Večina današnjih klero-liberalcev, z Janšo in Gorenakom na čelu, je nekdaj pripadala komunistični partiji, oba pa bi zlahka delovala pod katero koli zastavo. Referenca je očitna. Prav komunisti so pred tridesetimi leti veljali za skrajno nazadnjaške. Danes je situacija podobna, nekateri akterji pa isti ali identični. Uvaja se represija – za boljši jutri.

Trenutno se na Kongresnem trgu končuje velika farsa Zbora za republiko, miting resnice velikega vodje, ki je med podporniki zahteval obvezno udeležbo. Čez dve uri se začne shod ljudstva, ki želi spremembe in progresivno politiko, primerno današnjemu času. Zato niti še tako nasilen kulturni boj, ki se bije proti naprednim idejam solidarnega ljudstva, dolgoročno ne more biti uspešen.

Se vidimo na ulicah!

Kulturni boj na Slovenskem je prežvekoval Miha Colner.