Nekaj očitkov akademizmu in “aktivizmu”

Nekaj očitkov akademizmu in “aktivizmu”

Mnenje, kolumna ali komentar
14. 11. 2016 - 13.00

Pred kratkim sem na Facebooku – kje pa drugje, človek ima danes Facebook za legitimen vir člankov, v resnici pa je ta fejsič kar konkreten hinavec, veliko bolj formirajoč kot pa selektiven, in to precej izza leđa, kot da le podaljšuje tvoje lastne izbire … No, skratka, pred kratkim sem na Facebooku naletel na članek, ki naslavlja problem humanističnih in družboslovnih akademikov, ki objavljajo v strokovnih revijah, namreč da jih nihče ne bere! In da bi zato morali objavljati v javnih medijih.

Članek ni ravno dober – evo, dokaz, vsaj če mi verjamete glede kvalitete članka, da je Facebook hinavski. Ponudil mi je neke hitre kritike, ki iz prve precej palijo, ampak seveda samo iz prve, dokler človek ne pomisli nekoliko … No, okej, to je moj zadnji Facebook “izstop”, bom sedaj priden narativen tekstopisec. Skratka, članek ni dober in takoj vam povem, zakaj.

Problem gre nekako tako: nihče ne bere več akademikov, tudi sami med sabo se ne citirajo kaj dosti, če pa že se, to pogosto ne pomeni, da so drug drugega prebrali; tako so zamejeni na lastno impotentno kroženje, nihče od njih pa ne vpliva na javno mnenje, na “decision-making”, na “policy recommendations”. S samim problemom sem se lahko samo strinjal, nekoliko manj pa z njegovimi vzroki, s pojasnili, ki nam jih ta članek ponuja.

Pisanje akademikov se mi je v zadnjem času precej zagabilo. Nekateri pišejo samo zato, ker znanstveni članki, objavljeni v znanstvenih revijah, zadostijo pogojem njihovega akademskega naziva. To pogosto pomeni recikliranje starih istih vsebin. Ti isti akademiki pogosto reciklirajo teorijo na račun tega, da pišejo za javne medije, da posegajo v javno debato in izoblikujejo javno mnenje. Okej, tudi jaz sem proti odtujenosti akademikov, ampak velika želja vplivati na javni diskurz se pogosto sprevrže po eni strani v teoretsko stagnacijo, še huje, recikliranje, po drugi pa v splošne intelektualce, ki se počutijo dolžne komentirati vsak družben pojav.

Nekateri drugi akademiki pa pišejo iz preprostega veselja do teorije, recimo. Ampak tu naletimo na neke druge probleme, ki me še bolj odvračajo od vsega skupaj. Tu ne gre za nekakšen političen pragmatizem, pač pa so vzroki bolj teoriji imanentni. Znanstveni članek je danes zaradi takšnih ali drugačnih razlogov postal prevladujoč način pisanja: nič več veliki projekt knjige, katere korake v procesu raziskave bi teoretik objavljal, pač pa mali izsledki člankov, ki se potem zberejo v ravno takšno knjigo. Kar hočem reči, je to: večina akademikov samo še razrešuje probleme pri tem avtorju, dokazuje, da ima prav, potem primerja tega avtorja z drugim, da bi imel spet en od njiju prav, potem ta koncept pri temu in ta pri onemu …

To je po mojem mnenju teoriji imanenten razlog, da se ne bere več teh člankov: ne da so se zaprli v stroko in za zunanje laične oči delujejo, kot da samo komplicirajo z nerazumljivimi kupi besed, ampak da so vsi le še mali komentarji drugih avtorjev, zato med sabo nimajo drugačnega stika, kot da pokažejo večje razumevanje istega avtorja in rečejo “on je moj”, še v slabšem primeru pa “tvoj je pa slabši”. Otročarije …

Tudi ni problem toliko v tem, da gre za interpretacije drugih avtorjev – daleč smo od časov, ko bi lahko brez referenc začeli z dokazovanjem Boga, Narave ali Logike. Prej bi rekel, da je problem vrednotenje, ki se v tem odvija: namesto na vprašanja, ki se odpirajo z določenim avtorjem in njegovo teorijo, se fokusira na avtorje kot odgovore na vprašanja drugih. Posledica pa je ta, da če berete znanstven članek, ostanete s prazno teorijo, brez vizije. Malo me mika, da bi zagovarjal sartrovsko idejo projekta: projekt teorije rabimo, toda ne kot cilj, ampak kot drznost, ki si bo upala avtorizirati in izpostaviti naivnosti svoje lastne odprtosti, ki niha med prihodnostjo za novo teorijo in preteklostjo starih napak.

Ampak prihodnost traja dolgo, je rekel nek filozof. Zato tudi aktivizem ne sme prehitro poklicati teorije v javno nastopanje. Obstaja neka fantazma, se mi zdi, da je kdaj teorija res instantno vplivala na javno mnenje in da je kdaj instantno res določala “policy making”. Zagotovo je vplivala, od Keynesov do Marxov in Darwinov, ampak trajalo je dolgo, preden so se lahko vtisnile v širši diskurz. Nihče ne bo citiral Johna Locka, ko bo govoril o človeku, čigar identiteta je samozavedanje, lastnina njegovega mišljenja in njegovega telesa, v zadnji instanci odgovornost do samega sebe, pa vendar si težko zamislimo moderno pravo brez takšnega pojmovanja.

Problem tako ni v tem, da nihče ni citiran, da se na nobenega ne sklicuje in referira, bolj je problem v tem, da vsi hočejo biti takoj citirani, medtem ko na splošen diskurz dosti bolj vplivajo tisti v tišini sedanjosti, ki včasih tam ostanejo, včasih pa butnejo ven v bližnji prihodnosti. Ampak prihodnost v vsakem primeru traja dolgo …

Ne zagovarjam nujnosti umika iz javnega diskurza kot takega. Vendar pa se mi zdi na tej točki in v tej naši situaciji bistveno zagovarjati prav umik pred nujnostjo javne vključenosti. Bi lahko filozof Spinoza napisal svoje veliko delo Etika, če bi javno predaval, če bi knjigo na veliko deklariral in promoviral? Ne, prej bi ga ubili, že tako so bili blizu. Pa vendar je njegov vpliv na sodobnost nezanemarljiv. Vemo, kako rad ga je bral Einstein in po njem reflektiral naravo in boga, in vemo, kako je Einstein vplival na svet … Pogosto so nemi učinki tisti, ki gibljejo zgodovino, ne pa glasni citati in reference v ljudskih in akademskih glavah.

Aktualno-politične oznake: 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentarji

Da! Da! Dada!

Odličen nastavek za nadalnje razmišljanje v to smer. Vsaj dva poslušalca RŠa bosta zelo vesela, če boste objavili še kakšen premislek o tem! :)

Tudi o tem, kako zagovarjati umik iz javnega diskurza, če se sam ne umakneš, in kako ga zagovarjati šele, če se sam umakneš!! :))))))))

Zanimivo branje. Samo namig, smiselno bi bilo podati povezavo do dotičnega prispevka na FB, saj sedaj nimamo občutka kaj točno te je vzpodbudilo k temu pisanju.

Branje strokovnih tekstov znanstvene narave je stvar stroke. Pričakovati splošno branje je naivno, saj je tudi jezik strokovno "težak" in temu primerno splošnemu krogu "ne"dojemljiv. Nekoliko paradoksalna situacija nastane le ob dejstvu, da so znanstveni tiski dandanes splošno in zastonjsko dosegljivi.

Posebno zanimiv in indikativen je portal https://www.academia.edu/ kjer lahko najdeš ogromno zastonjskih izjemno kvalitetnih razprav iz področja humanistike in družboslovja, in poleg tega boš tudi presenečen koliko downloadov imajo. Za veliko ostalih plačljivih strokovnih del so seveda iznašli rešitev na Ruskem z genijalno stranjo http://sci-hub.cc/, ki v večini primerov, ne pa povsod, reši dostopnost.

Z drugimi besedami, znanost je lažje dosegljiva kot kadarkoli poprej zatorej bo tudi segla dlje kot poprej. Samo po sebi je negodovanje o dolgi poti do prakse, necitiranju etc. zelo neumno, saj ne ustreza resničnosti.

Priporočal se bi za link do FB. Hvala!

"Akademiki" (še posebej slovenski in dominantno Zahodni) v veliki, največji meri, proizvajajo, povsem jasno, nekaj (besedila..), kar dokazuje, da jim niti slučajno ni jasno, kaj za vraga dogaja po Svetu in v družbah, v katerih še vedno v veliki meri grejejo svoje privilegirane akademske riti, ZATO je še kako prav, da njihovi proizvodi ne dosežejo širših javnosti. Povsem zadostuje že to, da zlasti "mediji" poneumljajo stomilijonske množice civiliziranih Zahodnjakov, vsak dan, vsako uro, vsako minuto. Če pa mislite, da "akademiki" proizvajajo nekaj, s čimer si je mogoče kaj resnega pojasniti, no, potem pa vam tudi bog (katerikoli že) ne more več pomagati.

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness