O anahronizmu

“in tako tu, v tem mirnem mestu ves čas nekaj doni,

še pravijo, da vojne ne bo seveda ne bo,

prepleteni časi

in ta repeticija,

ta eho sedanjosti, kredo potencialnosti,

to je torej novi človek.” (Nina Dragičević, Ljubav reče greva)

Ali je mogoče ne pripadati svojemu času? Se je mogoče izpahniti iz njega, mu je mogoče po-ostati tuj, neprilegajoč, neprimeren? Ni mogoče, moramo reči najprej, kajti tega bi ne preživeli, dokler smo živi, smo zapisani svojim pogojem, svojim okoliščinam, svojim običajem. V linearni zgodovini moramo tako razumeti pojem usode. Vsem so nam dani pogoji in problemi časa, v katerem živimo. Zavedati se teh pogojev, razumeti svoja določila, to je amor fati, najžlahtnejša moč kritike v marksizmu … Zgrabiti svoj čas in svojo usodo, kakor hazarder, ki oceni svoje karte, ki pred metom v rokah čuti nepristranske kocke.

Drugače rečeno: ni mogoče biti ne zakasnel, pa tudi prehiter ne. Vsaka neprimernost času je lastna svojemu času. Celo ko smo svojemu času najbolj tuji, če bi bili denimo nekakšni amazonski indijanci, ki jih je presenetil zahrbtni antropolog z digitalno uro, vendarle pripadamo istemu času, pripadamo mu najmanj kot poslednji in izumirajoči, pa vendar. Nikogar ni, ki bi doživel na svoji koži vse pogoje, ki jim pripada, za katere ima možnost, pa to še ne pomeni, da jih ni. Skratka, nobenemu življenju ni mogoče očitati: prestaro si, zamujaš, prehitevaš. Vsa si pač delijo enako vsoto potencialnosti, ki jo imenujemo sočasnost.

Nikoli se torej nismo rodili prepozno - prezgodaj, to že; včasih nam pač kaj manjka ‒, zmožni smo artikulirati in razumeti samo probleme enega časa, svojega časa: kar pozabljamo in česar se spominjamo. Konzervativni instinkt je vedno najbolj sodoben, najbolj pripada kontradikcijam neke dobe ‒ ali je kakšen boljši dokaz, kakor naša doba konzervatorskih progresivnih gibanj? Brati zastarele besede pomeni odkriti nov problem še enkrat v svojem času; pisati utopijo ‒ iz prihodnosti, ki postane bolj otok ali kontinent kot časovna dimenzija, zgrabiti svoj čas. Zgrabiti lasten čas, da bi v njem živeli, povsem zadostuje, da si v njem tudi delimo prostor. Vsaj kolikor je cilj svoboda v času, tehniki in prostoru. To pomeni deliti si probleme. Tudi delati si probleme, živeti svojemu času primerno.

A moramo nadaljevati, pogledati z druge strani, je mogoče. Kocke je treba vreči, karte razkriti. Življenje je mogoče zavrniti, ga ne preživeti. Ali je navsezadnje kdo, ki je preživel svoj čas? Tudi preživeti ni mogoče, neizbežno je postati času neprimeren. Kajti smrt ni dogodek, ko sojenica-usoda prestriže nit življenja, ampak je tisoče malih intervencij v življenje ‒ po malem, komaj opazno, večinoma nezaznavno se ves čas že ločujemo od svojih določil. Iztrgati se času, to je čisti jackpot ali čista izguba, mirna roka pri metu tiste zloglasne kocke, ki ne bo nikdar odpravila naključja. Sreča ali nesreča ‒ drugi časi, druge možnosti, ki se oglašajo v nas.

Kaj torej pomeni govoriti skozi in preko nekega časa? Zgrabiti ga tam, kjer se rojevajo njegove nesočasnosti, kjer v življenje intervenira smrt in v pomnjenje pozaba. Videti, kaj še vztraja in kaj izginja, najti to točko ‒ problem ‒ in jo artikulirati. Tam nekje se namreč odpirajo izhodi v prihodnost, kjer se v polnem svetu prostor prazni, čaka nestrpno neka potenca možnost, da se udejanji.

Menimo, da je staro željo literatov po nesmrtnosti bolje razumeti iz tega. Do najmanjšega med njimi so pisali za svoj čas, a bolj ko so se mu odtujevali, bolj so v svojem pisanju odkrivali nekaj, kar bomo, malo počez, imenovali male smrti. Užitek izginotja, utrujenost, v kateri sočasnost odmeva kot preteklost in raje govori prihodnost. Iz tega lahko izpeljemo: še premalo tezne literature imamo. Če kaj, teza zahteva napor artikulacije sočasnosti. Imeti tezo pomeni tvegati, da nismo razumeli problema, da smo bili času neprimerni. Da smo proizvedli literarni izmeček, pankrta, ki ga je težko ljubiti.

Postavimo torej tezo. Z našim časom sta izraženi dve fantazmi, dva lika, ki se nikakor ne uspeta srečati, kljub svoji sočasnosti sta torej nekako anahrona, zamaknjena drug drugemu. Ljudje iz vasi, trga ali mesta ‒ velikost ni pomembna, izvor je vedno premajhen ali prevelik -, ki jih srečujemo, izpovedujejo njuni variaciji. Enega, ko jih srečamo na pragu, drugega, ko posedamo za mizo.

Za mizo nam bodo govorili o starih sanjah, o družbi prijateljev, o vrtovih in komunah, o sorodstvu in skromnosti, o prijateljstvu in sodelovanju, o mirnem zadovoljstvu sodelujoče ljubezni. Zmanjšati število možnosti ‒ omejiti teritorij problema na Kandidov vrt. Toda ob vstopu ali izstopu, v gibanju, jih bodo odnesle drugačne sanje in, vemo, sanje so izpolnitev želje, resničnost izpolnitve želja pa je nočna mora, iz katere se prebudimo v smrti. Moderne, kapitalistične sanje, brez zemlje, brez lastnine, odvezana vseh vezi, osvobojena v čisto lačno strast. Večno bežeča ‒ iz ene scene v drugo, iz druge ljubezni v tretjo. Splošna, krščanska strast, ki použiva v svojem gibanju. Tukaj se osvobodimo drugače: v neskončnost povečano število možnosti ‒ izogniti se vsakemu polju, kmečkemu ali marsovemu, imeti vsa vrata vedno odprta.

Zakasneli - anahroni so sami sebi, dve nezdružljivi utopiji imajo, ki ju že živijo, ker skupaj izrazita ravno figuro naše dobe; Deleuzeov nomad? - pa ju hočejo še bolj živeti, ker prinašata s sabo obljubo izstopa iz more sočasnosti v druge čase … Je to nepomirljivo nasprotje? Ali-ali? Tako smo mislili. Celo zamerili smo tistim, ki niso znali prepoznati tega spora in so nas zapuščali, ko smo obljubljali stanovitnost, se vračali, ko smo jim govorili grem, grem, seveda grem. Toda priznati si takšen razkorak in našo splošno omahljivost ‒ nepripravljenost staviti ‒ še ni artikulacija nobene vztrajnosti. Pri čem pravzaprav vztrajamo?