O incestuozni levici

O incestuozni levici

Mnenje, kolumna ali komentar
12. 2. 2016 - 16.00

Rad bi pisal o mandarinah. Pisal bi o prevladujočem diskurzu o beguncih ali vsaj o pretirani uporabi besede diskurz. Na žalost moje misli in s tem motivacijo za izrekanje usmerjajo predvsem ljudje, s katerimi se družim - tisti, ki jih srečujem v prostorih radia, tisti, h katerim me ni strah pristopiti pred predavalnico, ko čakam na izpit. To je v veliki večini združba psihotičnih karieristov, idealističnih revolucionarjev, članov parlamentarne levice, njenih ostrih kritikov, sentimentalnih aktivistov in strateških cinikov. Zajetna večina jih je seveda levičarjev in med njimi jih nespregledljivo veliko stoji na funkcijah, ki slovensko levico v javnosti tudi predstavljajo.

V nočnih morah me ne preganja več pošast, ki se mi je vjedkala v zavest, ko sem veliko premlad gledal neko špansko grozljivko, ampak Luka Mesec, oborožen s kladivom in srpom, ki mi v uho nežno šepeta, da se je revolucija zares začela.

Slovenija je majhna in ugotovitev, da se ljudje podobne politične orientacije pač odfrnikolajo v iste institucije in popivajo v istih barih, ni ravno dokaz superiorne lucidnosti. Vseeno se poskusimo potopiti globlje - kot pravijo sanjski pustolovci v neki boleče slabi filmski uspešnici.

V Združeni levici se obeta spopad. Ljudje so mi povedali, da se v stranki oblikujejo frakcije, ki zastopajo med seboj nekompatibilna stališča. Neki drugi ljudje so to povedali tudi medijem in ravno zato lahko o tem, moji strahopetnosti in ljubezni do mirnega življenja navkljub, nekaj napišem. Baje pa ne gre samo za to. Levičarska skupnost v Sloveniji je tako majhna in tako intimno povezana, da bi virus mononukleoze verjetno potreboval nekaj več kot mesec dni, da bi si utrl pot skozi večino tega miniaturnega združenja. Kar pomeni, da posledično politično življenje te levice v presenetljivo veliki meri usmerjajo ljubezenske avanture, porušena prijateljstva in stare zamere.

Ne vem niti točno, zakaj me vpogled v libidinalni džumbus, ki leži pod precejšnim delom deklarativno politično motiviranih gest na levici, tako blazno moti. Ne vem, če sploh me. Kaj pa me briga, če lahko moja prijateljica partnerje izbira le iz bazena tridesetih moških? Zakaj me sploh moti, da mi ljudje z vseh strani jamrajo, kako so jih osebno napadli ali kako se je njihov ljubljeni bližnjik spet spremenil v zahrbtneža? Ali ni vseeno, če je nekdo v naši edini stranki, ki se sploh trudi biti levičarska, svojo politično odločitev, ki je bila očitno motivirana s precej banalnimi zasebnimi interesi, v birokratskem žargonu predstavil kot strateško optimalno politično potezo, čeprav v svojo racionalizacijo ne verjame niti sam?

Prav zares je vseeno. Analizo intenc prepustimo zagnanim hermenevtikom, teoretikom zarot in ljudem, ki jim take reči nekaj pomenijo. To pa nam vseeno prepusti prostor za s skrbmi neobremenjeno razmišljanje. Preprosto. Zakaj bi moral biti vsak komentar polemičen. Navsezadnje je na nek način kul, kako ljudje cmarjenje zasebnih bolečin in gojenje malih naklonjenosti spreminjajo v politično igro. Hipne osebne resnice v občo dogmo – slastno.

Nekdo je nekoč svojo izjavo, da je evropska levica v 21. stoletju še v povojih, branil z govorom o tem, kako celotna skupnost funkcionira kot pijanska združba. To je bilo še preden je v parlament prispela Združena levica. Se je modrec motil? Deluje parlamentarna levica, s tem seveda mislim na ZL, na radikalno drugačen način kot na primer glavna sredinska in desna stranka - SMC in SDS? V namen izognitvi obtožbam ohlapnosti recimo takole. Je struktura sestankovanja nelevih strank in njihovih glavnih institucij podpore v civilni družbi podobna tisti na levici? Lahko iz gneva ali odsotnosti le-tega pridemo do kake splošnejše, recimo sociološko relevantne ugotovitve, ki se tiče slovenskega političnega vesolja?

Ogovor je morda. Kdo pa sem, da bi zares lahko poročal o notranji demokraciji Združene levice in rigidni hierarhični strukturi SDS in SMC. Morda je res šlo za najbolj iskren prijateljsko igriv moment, ki se ga je dalo zaslediti na desnici, ko je Vasko Simoniti, takrat še minister za kulturo, Janezu Janši, ko je bil ta oblegan s strani novinarjev, namenil majhen zbodljaj in rekel nekaj podobnega kot Evo, Janez, spet boš v Jani. Morda večina sestankov na levici poteka v nekakšnem mladostnem vzhičenju, navdušenosti, ki jo stari nelevičarji lahko izkusijo le, ko dokončajo tretje pivo. Morda incestuoznost in izvlečkovna prepletenost naše levice v resnici ni zgolj smešna posebnost, ampak pomemben indic problemov samega ustroja parlamentarne politike in problemov, s katerimi se sooča levica ob vstopu vanjo – problemov težnje po notranji demokraciji. Morda.

Vem samo, da me moti, da bom verjetno celo življenje, če se bom gibal v interesnih krogih levičarskega značaja, razen če pobegnem na Dansko in se zaposlim kot prodajalec zelenjave, moral srečevati ene in iste ljudi, se nad njimi pritoževati, moral navsezadnje poznati vse ozadenjske zgodbe, ki so pripeljale do strankarskih bojev in za stranko nenavadnih političnih odločitev. Predstavljam si, da sem v podobni situaciji kot člani gejevskih skupnosti malih sibirskih mestec. Kako nadležno mora biti, ko prispeš v mestni bar in tam na šanku spet visi dobri stari Vladimir - slabo obdarjen nekarizmatičen starček s flašo vodke in ognjem v očeh.

Ne gre niti za to, da mi gredo ti ljudje na živce. Zdi se mi, da vsak, ki nastopa v javnosti in za isto javnost sprejema odločitve ter katerega zasebne motivacije vsaj približno poznaš, zgubi delček tvojega spoštovanja. Gre za podobno razčaranje kot tisto, ko pomisliš, da je Hitler med drugo svetovno vojno verjetno vsaj enkrat fasal drisko in del odločitev, ki so usmerjale potek bojev, sprejel med drekobrbskimi salvami na stranišču. Ali ko ti nekdo zaupa, da ima eden izmed znanih slovenskih pesnikov, ki si ga prej poznal samo po sterilnih verzih v knjigah, nerazložljiv strah, da ga bodo napadli homoseksualci in raje gleda lezbične pornjake, ker tam ni kurcev.

Da, ljudje so človeški. Stvar je na žalost še hujša. Večina jih je poleg tega še nadležnih. In škodljivih.

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness