"Pismo" bralke

Spoštovani! Rojena sem leta 87. Pa res ne vem, zakaj še vedno vsa ta polemika naših in vaših, komunistov in kapitalistov, katolikov in sekularistov. Kolikor sem v svojem času uspela slediti, se je slišalo predvsem poimenovanje levih in desnih, pa še ti so prestopali oziroma se je pogosto reklo: »Saj so vsi enaki!« Seveda se zavzemam za razlikovanje, ne pa za razdiralnost, predalčkanje ali celo za stigmatizacijo. Težko bi bilo namreč reči, da v mojem okolju ni slišati takšnih besed. Ne nazadnje smo jih vsi vajeni iz dnevnih poročil, zgodovinskih učbenikov pa tudi v diskurzu medijev in politike. Sramota, nujno zlo ali iskanje pravice?

Slabšalnega deljenja na tiste in one, Bosance in Slovence, geje in lezbijke, vernike in ateiste, črnce in belce  - tega doma pa tudi v prijateljskih krogih nisem pogosto zasledila. Uporabljamo sicer dvojico levica-desnica, še raje od tega pa imamo kar kompozicijo: opozicija-koalicija oziroma lastna imena. Pravzaprav se med znanci nihče več ne obregne ob dejstvo, ali kdo hodi v cerkev, kaj šele, da bi koga zaradi tega izločili. Bolj kot inferiornost priseljenskih manjšin nam je tako bližja izkušnja, ki jo prinaša širjenje kulturnega obzorja. Sem padla z drugega planeta? To ne, zato pa mi je toliko bolj žalostno slediti razprtijam v smislu 'kdo je koga tam pred jamo,' ko je jasno le to, da je bil nekdo - vsaj kar se sočutja tiče – le dober ali slab.

Navezujem se na izključujočo gesto ob državni proslavi, na žaljivo označevanje protestnikov, še posebej pa na objavljene nedavne prispevke v Sobotni prilogi in Pogledih. Začnimo s protesti.

Prvič: izjava Janeza Janše o levem fašizmu, ki naj bi ga širil protestni val vseslovenskih vstaj, je ne le nizkotna in popolnoma avtodestruktivna, temveč celo tragikomična, v najslabšem pogledu pa tudi naravnost zastrašujoča. Drugič: transparenti z napisom »za Slovenijo« so sicer opredeljujoči, a hkrati nekritični. Delujejo celo presenetljivo, saj smo kljub razhajanju v mnenju poenoteni vsaj v enem: vsi si namesto poslabšanja stanja želimo boljše prihodnosti. Ponesrečenost navedenega slogana se torej bolj kot na družbeni ravni kaže znotraj strankarsko-političnih vzgibov, še bolj pa v splošnem kontekstu.

Glede na obstoječe družbeno-politične razmere je razločevanje ali še bolje rečeno – temeljito iskanje razlik – povsem normalno in celo nujno, na kar je pred kratkim opozoril že Slavoj Žižek. Logičen je porast razprav, ki v kolikor ne iščejo krivcev, žrtev in novih rešitev, opozarjajo vsaj na napake, pri tem pa se najpogosteje utemeljujejo na vzročno-posledičnem razmerju. Prav tako je dobro tudi brskanje po zgodovini z namenom, da temeljne oznake ne bi zbledele ob njihovi zmanipulirani demagoški uporabi, predvsem pa, da se žalostne razprtije in s tem povezani medbratski poboji ne bi nikdar ponovili. Toda eno je razlikovanje, drugo je razdvajanje, nekje v sredini pa so stereotipi. Vsi smo hvaležni za svobodo govora, ki opozori na zločin pa tudi na snežni metež in protiustavna načela oziroma na novo izdano leposlovje. To je naš vsakdan, ki dopušča različna mnenja, s čimer se zadnje čase lahko celo pohvalimo. Mi je pa toliko bolj neprijetno, ko se ponovno zapoje o črnih in belih, ko se razločuje med verujočimi in ateisti, levico in desnico pa se vse preveč rado prestavlja z roba na sredino ali s sredine na rob. Komu je tega treba, ko pa štejejo le dejanja, večina pa je sposobna uvideti tudi krivce?

Protestnikom vseslovenskih vstaj je bilo sicer očitano pomanjkanje alternative, smo pa zato jasno prečrtali določene obraze in s padcem vlade zahtevali novo garnituro, ki bo pravična, solidarna ter spodobna boljšega upravljanja države. Trenutno smo priča le vnovičnemu razporejanju moči že znanih obrazov, kar je glede na pretekle izkušnje zaskrbljujoče. Smo pa vseeno naredili prvi korak.

S tem v zvezi naj se ustavim pri nedavni kolumni Marka Crnkoviča, ki je v Sobotni prilogi bolj kot s svojo opredelitvijo do levice in desnice mojo pozornost pritegnil z naslednjimi vrsticami, citiram: »Slovenska civilna družba je v mojih očeh samo nenačelna koalicija opozicijskih strank in stricev iz ozadja in mainstream medijev in dobronamernih, a razpizdenih in razvajenih državljanov, ki si jemljejo pravico do besede iz enega samega preprostega razloga: da so se samoumevno poistovetili z levičarstvom kot edino zveličavno in normalno politično podporno opcijo.« Poudarjeno povezovanje imenovanih »razvajenih« protestnikov z levičarstvom in strici iz ozadja me zmoti, ko pa je jasno, da se protestira proti posamičnim političnim akterjem, ki so, kakor se opredeljujejo tudi sami, tako z desnice kot z levice, strice iz ozadja pa se uporablja le za prikaz slabega izgovora ali kot simbolično ponazoritev vplivnih in koruptnih neparlamentarnih moči. Pravzaprav bi ob Crnkovičevih priloženih polaroidih raje kot realizem pouličnih portetov predlagala fotografsko ekspedicijo po skromno ogrevanih slovenskih domovih in želela vpogled v dejansko stanje protestniške 'razvajenosti'. Toda dobro, Marka Crnkoviča včasih jemljem tudi ironično, všeč pa mi je, da pripoveduje oziroma tvita iz svojih lastnih izkušenj.

Te so zaznamovale tudi gospo Spomenko Hribar, ki se zdi srčna in pravična kot moja stara mama, ki piše poslancem v upanju, da spregledajo. Hvaležna sem za njeno navajanje šokantno diskriminatornega, celo sovražnega hujskanja Antona Mahniča zoper vse, ki niso bili podrejeni katoliški veri, sploh ker drži, da je bilo sorodno deljenje na leve fašiste in tiste – kot je pisalo na transparentih – 'za Slovenijo' prisotno v Janševem nastopu pred Zborom za republiko. Je bilo pa citiranih Mahničevih besed v Sobotni prilogi kar preveč; osebno pa sem zasledila tudi odpor zoper Cerkev, ki se zdi bolj kot v realnosti prisoten še posebej v medijih.

S tem seveda ne želim reči, da ne spremljamo časovno zastarelih opredelitev Vatikana, pa tudi njegove grabežljivosti in političnosti. Želim le opozoriti, da sama ne razumem večnih ideoloških vojn in pavšalnih deljenj na te in one, sploh ker se na ravni osebnih odnosov neposredno s tem pač nisem srečevala. Seveda ne trdim, da deljenja in stigmatiziranja ni, je pa res, da sem se ob ležernih nedeljskih popoldnevih nekako že navadila na potrkavanje zvonov, noben prijatelj pa ni, četudi se od časa do časa odpravi v cerkev, zato kaj bolj »čuden«. Pravzaprav se mladi o tem, razen znotraj filozofsko naravnanih debat, niti ne izprašujemo. Zato me toliko bolj zmotijo besede o antikatolicizmu kot slovenski varianti antisemitizma, pa četudi je vse skupaj gledano s stališča zgodovine.

S slednjim se navezujem na polemiko Kocijančič-Osojnik-Strgar, objavljeno v Pogledih. Ko Gorazd Kocijančič označi antikatolicizem za lažen, demoničen, krivičen, primitiven in zloben, raje ostanem brez besed, saj temu nikdar nisem bila priča. O navedenem pomanjkanju osebnih izkušenj konkretnih ljudi, torej izkušenj vernikov, pa nisem povsem prepričana, saj vendarle živimo skupaj. Sprašujem se torej, od kod ti pogledi, ki ustrezajo le še zgodovini? Od kod projeciranje makroravni na mikroraven, ko pa bi moralo biti obratno? In če se že učimo iz zgodovine, zakaj še vedno padamo na te predznake? Logično je, da je deklarirana pripadnost podvržena določenim nazorom in zakonom, vsi pripadniki tega in onega pa vendarle niso enaki. Zakaj torej govoriti kar na splošno, dežurne vzroke pa ves čas iskati v narodovi zgodovini?

Morda sem nekoliko naivno združila osebne izkušnje in splošne razmere, kar bi mi morda kdo lahko očital kot povsem pavšalno argumentiranje. Si pa vseeno drznem reči, da moj način nikakor ni slab. Verjetno bi kdo izmed filozofov – lacanovcev ali neoplatonistov – bolje izpeljal analizo, celo dialektične preobrate, a to ni bil moj namen. Želela sem le združiti dve ravni. Tako se pač lahko najlažje izvije iz ideoloških skrajnosti, večja pozornost pa je bolj kot na daljno preteklost usmerjena na aktualna razmerja – torej tja, kamor seže naš vpliv.

Z dobrimi željami, Katarina Stopar.