Slavnostno besedičenje

Mnenje, kolumna ali komentar
9. 5. 2022 - 13.30

»Ta pesnik je popival 2 ali 3

dni, po tem pa stopil na oder,

pogledal publiko in takoj je

vedel, da bo šlo, na odru je stal

velik klavir, stopil je do

njega, dvignil pokrov in se

skozlal vanj. potem je

pokrov zaprl in začel z

branjem.«

Pred nekoliko manj kot letom dni mi je neka znanka na robu blodnjaka svoje prve velike ljubezni v stiski zaupala naraščajoči strah pred izgubo občudovanega. Po polletni avdiciji je bila globoko sredi žgočega poletja že popolnoma razrvana in fizično izčrpana. V njenih še rosnih in zato morda tudi nekoliko naivnejših študijskih letih jo je spikersko vajeništvo našlo bolj po naključju kot pa premišljeni prijavi izučenega poznavalca. Radio jo je izbrskal v spletu naključno sledečih si korakov tradicionalne marketinške kampanje redakcijskih avdicij in ji v pritajeni igri zapeljevanja spodnesel tla izpod stopal. V neki Dlaki je sodelavec redakcije, danes tudi njen aktualni urednik, zapisal: »Kakor za vsako igro velja tudi za zapeljevanje: sprejeti jo in šele potem igrati. In kakor v vsaki igri velja tudi v tej, da jo je mogoče izgubiti, zato pa je potrebno staviti.«

Prvi korak je bil nepreklicno izvršen. Igra je bila sprejeta in vsak igralec je predložil svoje vložke. Nekoliko naivnemu opazovalcu bi se zdel novinčev zastavek sicer pomenljiv, vendar v dejanju same predložitve ne bi opazil izjemnega pomena nekoliko zakrite klavzule odgovornosti in bremena, ki ju s pristopom sprejema. Takšen opazovalec se v življenju ne bi soočil z vajeniško in sodelavsko izkušnjo Radia Študent. Morda je nedolžna najstarejša evropska študentska radijska postaja v svojem obračunavanju z novinci, če jo takole opišemo, videti skoraj nekoliko zlovešče, morda nekateri od vas menite, da takšna tudi res je.

Za olajšujočo pojasnitev nelaskavega opisa nekaterih srečanj z Radiem Študent bomo podrobneje izpostavili dve značilnosti njegovega delovanja, ki se najjasneje in najintenzivneje izrazita v še nekoliko kaotičnih začetkih študentovega uvajanja. Sledili bomo zastavljeni analogiji z zapeljevanjem in jo nekoliko prilagodili lastnemu namenu. Predpostavili smo že, da je bil gojenec, ko se je iz prijavljenca spremenil v vajenca, že uspešno zapeljan in pripravljen vstopiti v igro. Zatorej bomo govorili o sledeči stopnji oblikovanja navezanosti – zaljubljenosti. Ker se o tem naivnem in prvinskem izrazu naklonjenosti do drugega nihče ne izreka tako rahločutno kot poezija, bomo zopet pustili, da vrzeli neizrekljivega nadomesti literatura.

»Blažen ko bogovi se zdi mi vsakdo,

kdor sedi nasproti lahkó ti v družbi,

zbliza sluša glas tvoj sladko prikupni,

smeh očarljivi.«

Prvi stik zapeljanega vajenca z radiem zaznamujeta otroško občudovanje in slepa predanost drugemu, ki povzročata neusahljivo željo po povračilu taistega prepoznanja. Zato prvi, dokler mu prepoznanje ni povrnjeno, trpi.

»Meni stiska, vedi, srce se v prsih:

kajti naj ugledam te zgolj za hipec,

glas noben ne pride mi več iz grla,

usta so nema.

Jezik več ne gane se nepremičen,

nežen ogenj bliskoma spreleti me,

luč oči mi ugasne,

v ušesih slišim šumno bučanje.

Bolj ko se čustvo poglablja, bolj se gojenec drugemu predaja. Čim več v želji po prepoznanju nase sprejema odgovornosti, tem bolj ga vase srka zaslepljujoč vrtinec radijskega udejstvovanja. Ne da bi se tega zares ovedel, je gojenec popolnoma podrejen oblikovanju v mladega sodelavca radijske celote. Konkretno to pomeni pridobivanje vse jasnejšega vpogleda v gojenčeva izbrana področja uvajanja ter v mehanizme delovanja samega Radia. To spoznavanje je zaznamovano s prehodom iz začetne težnje po zamaknjenem idealiziranju v nekoliko zrelejšo obliko ljubezni in gojenec začenja postajati sodelavec. Radio zanj dobiva svojo pristnejšo, realnejšo podobo. Na tej točki že preteklo občudovanje nadomestita odgovornost in razumevanje. Njegova ljubezen dobiva poteze zvestega prijateljstva.

V tem procesu je edinstvenost odnosa, ki ga Radio vzpostavlja s svojimi sodelavci. Pripadati radijski redakciji pravzaprav pomeni pripadati skupnosti, katere člani svoje razumevanje odnosa do nje gradijo na osnovi medsebojnega pripoznanja. Biti sodelavec RŠ-a pravzaprav pomeni spoprijateljiti se z radiem, kar pa pomeni prepoznati to skromno institucijo za svoj dom in ostale sodelavce za svojo družino.

Različne generacije sodelavcev razmejujejo leta, a druži nas skupnost, katere aktivni soustvarjalci smo vsi nekoč bili. Spomnimo se besed Botza – še enega od RŠ-evih zdaj žal preminulih, a danes še vedno najprepoznavnejših glasov.

Botz

Prihajamo k drugi značilnosti, ki priča o načinu, na katerega RŠ biva in po katerem se vedno znova obnavlja. Iz načina spletanja odnosov radia do svojega sodelavstva prehajamo na pomen odnosa Radia Študent do njegovega poslušalstva, ob tem pa hkrati področij, katerih soudeleženec in soustvarjalec je tudi sam.

Brez nekoliko olepševanja je pozicija sodelavca RŠ-a v mnogih pogledih sorodna poziciji prekarnega delavca, v kulturi samozaposlenega plesalca, glasbenika, vizualnega umetnika, tistega, čigar ime nosi nenazadnje tudi v svojem imenu – vse bolj zapostavljenega študenta. Povedano drugače, sodelavci Radia Študent se ne potegujejo zgolj za preproste kompetence na poti kariernega udejstvovanja – aktivno kot eni redkih branikov alternativne kulture skrbijo za regeneracijo in vsaj osnovni obstoj področij, na katerih bodo mnogi izmed njih verjetno nekoč tudi sami neposredno udeleženi. In v seštevku ti posamezniki ustvarjajo skupnost pod okriljem radia, ki se tudi sam bori, da bi si zavaroval dostojno finančno zaledje.

A naj bo ob obeleževanju triinpetdesetega rojstnega dne našega radia o študentski politiki dovolj. Lani smo z vami, zvesto poslušalstvo, nazdravljali le v duhu, 

Po začetku 52. rojstnega tedna
 / 3. 5. 2021
zato naj letos nazdravimo skupaj tudi v telesu. Izberite si svojo željo – in ne pozabite – danes je dan velike zmage. Medtem pa prepustimo, da namesto nas zopet govori glas naslednjega poeta, tokrat v resnično pristni RŠ-evski tradiciji.

»Sam bom.

Sode solza iz oči bom iztočil.

Dajte, da se oprem, pa morda

bom skočil. Skočil bom. Skočil. Skočil.

Prenehali so.

Zaman je: ne skočiš iz srca!«

Oddajo je pripravila Lara. V tem vrstnem redu ste slišali izseke iz pesmi Charlesa Bukowskega Ta pesnik, Sapfo Svatovska pesem in Vladimirja Majakovskega Oblak v hlačah.

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentarji

Čudovito spisano.

💖

<3 :')

Vse to je prekleto res.

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.