Upor proti Jami. Nastanek in usoda postojnskega skate parka

Postojna je kljub svoji urbanistični neprepoznavnosti čisto posebno mesto. Za začetek bi lahko rekli, da grozljivo spominja na vzdušje Kafkovega romana Grad. Vendar je Postojna v tem smislu veliko več od okolja, ki ga je na originalen način opisal znani trpeči birokrat. Ne glede na to, kaj si zamislijo protagonisti v Kafkovem romanu, jih neka sila vedno vleče proti Gradu. Podobno je tudi v Postojni, ne glede na to, kaj si njeni prebivalci zamislijo ali poskušajo narediti, jih neka sila vleče vedno proti – Jami. Ta primerjava vendarle samo površno nakaže stanje, ki vlada v Postojni. Postojna je veliko več od Kafkovega romana. Postojna ni fikcija, ampak je realnost.

Kafkov Grad in Postonjska jama sta skrajna enigmatična prostora in na nek način predstavljata oblast. A vendarle, če pri Gradu obstaja vsaj minimalna možnost, da je ta oblast v rokah neznanih in mističnih oseb, če lahko verjamemo, da nekdo iz krvi in mesa vendarle tam sedi in odloča, je pri Postojnski jami očitno, da je tisto, kar ima veliko moč in kar na nek način strukturira oblast, ena navadna votlina. Res je, Postojnska jama je kot marsikateri poslovni projekt privatizirana in zdaj niti ni več v lasti Mestne občine Postojna. To sigurno ni prineslo nič boljšega; proces privatizacije je samo nadaljevanje postojnske agonije. Ampak mi tu ne govorimo o subjektu, ki upravlja Jamo, ampak kako Jama upravlja ljudi. Votlina, ki vlada tako, da določa način mišljenja na način, da ga popolnoma prevzame in mu ne omogoča nobene alternative - to je posebnost Postojne. Tako kot človeška ribica je takšna politična situacija endem.

Ni si težko zamisliti, kako ta votlina, ki je postala Jama, vsrka svoje subjekte. To lahko predstavimo na primeru neke najbolj komercialne kulture. Kakšen nesmisel bi bil recimo organizirati koncert klasične glasbe v centru mesta, če v Jami obstaja dvorana z idealno akustiko. To res ne bi imelo nobenega smisla. Razstava renesančnih mojstrov v mestni galeriji? Ja, ampak zakaj, če se v Jami lahko postavi osvetljava, ki bo samo še dodatno poudarila renesančnost renesančnih slik? V Postojni se vse giblje proti Jami in nekega dne bo mogoče celo znana postojnska porodnišnica ponujala možnost poroda v Jami. Skratka, če živiš v Postojni, moraš posredno ali neposredno delovati za Jamo. Ali si v Jami ali ne obstajaš.

No, v tem brezupnem stanju, ki ga ustvarjajo Jama in vsi subjekti, ki gravitirajo proti njej, se je zgodilo nekaj, kar se po vsej verjetnosti ne bi smelo zgoditi. Skupina skejterjev je verjetno iz skrajnega brezupa in dolgočasja ustvarila pravo subkulturno sceno, nekaj res proti-jamskega. Na zapuščeni bencinski črpalki nekje na robu mesta so začeli graditi skejt park. Park so gradili košček po košček, potrpežljivo, z zelo majhnimi finančnimi sredstvi v obliki majhnih osebnih donacij in prodaje svojih izdelkov. Če hočeš nadomestiti dolgočasje in obupno življenje v Postojni, ne moreš delati zadeve polovično, saj te v tem primeru Jama hitro vsrka. Postojnski skejt park je tako zaradi entuziazma postojnskih skejterjev hitro presegel okvire parka in postal bolj podoben gibanju, ki so ga kmalu začeli prepoznavati zunaj Postojne. O njemu se piše v skejterskih revijah, nekdo je o tem fenomenu posnel film. Park je postal del mreže podobnih parkov z vsega sveta. Tam izdajajo več revij in fanzinov, organizirajo koncerte in različna srečanja. Kar pa je res presenetljivo, je to, da skejt povzroča celo imigracijo v Postojno. S fenomenom imigracije se Postojna verjetno ni nikoli srečala v svoji zgodovini. Zdaj pa se skejterji iz različnih delov sveta, zamislite si to, selijo v Postojno. Za kakšen park to gre, če en Dunajčan zaradi njega pride živet v Postojno?

Ne toliko dolgo nazaj biti skejter v Postojni ni pomenilo samo dolgčasa, ampak je pomenilo tudi diskriminacijo. Jama je leta in leta poskušala pregnati lokalne skejterje, ki so se zadrževali na njenem vhodu. Verjetno zato, ker so strašili in ogrožali pridne turiste z vsega sveta. Zaradi samoniklega skejt parka je danes Postojna center skejt kulture. Skratka, eno je sigurno, karkoli se zgodi v tem parku, ne more imeti nobene zveze z Jamo ali z načinom mišljenja, odvisnega od Jame.

V tem je tudi problem. Ne glede na to, ali gre za konkretno reč ali za nekakšen imaginarni dispozitiv, Jama vedno potrebuje nove posameznike, saj če bi bila sama in zaprta in nevidna, bi bila le votlina. Šele z ljudmi, ki gravitirajo proti njej, in z vsemi dejavnostmi ta votlina postane Jama. Problem novega parka, razen tega, da ne gravitira k Jami, je, da je lastnik zemljišča podjetje OMV. Torej ima skejt park na nek način dva nasprotnika, Jamo in podjetje. In če je OMV pred petimi leti dovolil skejterjem, da uporabljajo zapuščeno bencinsko postajo, zdaj na žalost ni v stanju prepoznati pomembnosti, ki jo je za mlade iz cele regije dosegel skejt park. Takšno ravnodušnost do družbe je težko razumeti, še posebej zato, ker podjetje na svojih reklamah prisega na srečo prebivalcev. No, mogoče je prav v teh reklamah odgovor.

Kakšne oblike druženja ima rad OMV? Če sodimo po določenih reklamah tega naftnega podjetja, hitro ugotovimo, da je za njih najbolj idealna oblika druženja ali klasična družina, torej mati, oče in otroci, ali par, ki bo kmalu postal klasična družina. Kdo si nataka bencin na reklamah OMV-ja, zato da se lahko giblje proti svoji srečni prihodnosti? Družine ali mladi zaljubljeni pari. Torej, očitno je, da podjetje OMV želi doseči srečo pri ljudeh. A glede na to, da jim je najbolj pomembna sreča družin, jim verjetno ni toliko pomembna sreča razsute brezposelne mladine. Cilj je torej izolirana celica, za katero se predvideva, da bo konzumirala. Torej celica, ki bo potrebovala vedno večji avto, ki bo delala vedno daljša potovanja, ki bo pridna v svojem potrošništvu.

V skejt parku je potrošništva zelo malo, saj tam praktično ni denarja. Zato ker je park avtonomen in neodvisen od kulturnih subvencij, tudi mestna občina ne vidi v njem nobenega interesa. Prek parka ni mogoče zaprositi za denar evropskih skladov. Park ne more biti referenca Postojne, ker je nastal v nasprotju z mestom in tržno logiko. Dokler je skejt park deloval v funkciji getoizacije skupinice postojnskih skejterjev, so ga tolerirali. Zdaj ko je postal pomemben za vso regijo, je postal nevaren. Kako je lahko en skejt park nevaren? Nevaren je zato, ker je zastonj. Kajti park organizira tudi delavnice za otroke in tečaje skejtanja, se pravi ni čisto neprimeren za družino. A problem je v tem, da to nič ne stane, da se na takšnih projektih ne obrne noben denar. Problem je v tem, da park lahko obstaja zunaj ekonomskega trga. Zato ga ne tolerirajo več. Na koncu se lahko le vprašamo, zakaj mestna občina ali OMV nimata želje, da bi zaščitila eno od najbolj zanimivih stvari, ki so se kdajkoli zgodile v Postojni. A sta samoiniciativnost in brezplačnost res tako resni grožnji.

O jamskih silah in nemoči človeških ribic je razmišljal Andrej.