Vas ali birokracija narave

Danes razumemo podeželsko življenje kot homogeni anahronizem, kmeta ne ločimo od kmeta. Toda vaško življenje je bilo nekoč razslojeno veliko subtilneje kot mestno. Kmet je zatiran, a njegova sužnost je starejša od kapitalizma – zvarjena z zgodovino naše civilizacije. Prvič: kmet udinja svoje telo lastnini, ta mu vlada, kajti brez nje ne more preživeti:

»Ker si jedel z drevesa,

o katerem sem ti zapovedal in rekel: ›Nikar ne jej z njega!‹,

naj bo zaradi tebe prekleta zemlja;

s trudom boš jedel od nje vse dni svojega življenja.

Trnje in osat ti bo rodila

in jedel boš poljsko rastlinje.

V potu svojega obraza

boš jedel kruh,

dokler se ne povrneš v zemljo,

kajti iz nje si bil vzet.

Zares, prah si

in v prah se povrneš.«

A kdor ima posest, ima, drugič, oblast, da zasužnjuje tudi tuje telo. Svojega brata in sestro in vse prihodnje rodove, na katere prenaša prekletstvo dediščine: »Tedaj je Noe, mož zemlje, začel saditi vinograd. Ko pa je pil vino, se je napil in nag obležal sredi svojega šotora. Ham, Kánaanov oče, je videl nagoto svojega očeta in je šel to pravit obema bratoma, ki sta bila zunaj. Sem in Jafet pa sta vzela plašč, si ga dala na ramena, šla zadenjsko in pokrila nagoto svojega očeta. Obrnjena sta bila torej proč, tako da nista videla njegove nagote.«

V kmetu sta torej združena in prepletena izvorni človekov greh in njegovo prvo prekletstvo: lastnina zemlje in oblast zemlje nad življenjem in rodom. Zato je vas starodaven kraj, v njej se obnavlja opomin na človekove padce. V sledečih odstavkih bomo poskusili rekonstruirati metafiziko vasi, kakor se je izražala v njeni razredni strukturi in se do današnjega dne prenaša v izročilu o vaškem življenju. Da bi poslušalca obvarovali pred epopejo človeških nesreč, ki v vseh dobah sestavljajo našo usodo, smo jo ločili od žive materije pripovedi, s katero se prenaša, in jo skrčili na seznam oguljenih elementov.

Prvi na vasi je kmečki gospodar, gruntar – zemljak. Najbolje ga je razumeti kot aktualno emanacijo zemlje, ki jo ima v posesti, in družine, ki jo uteleša. Kot stičišče družbeno-ekonomske moči je najabstraktnejši proizvod vasi. Materializacija kontinuitete je, nesmrtni duh, ki se seli z očeta na sina in nima individualnosti – vse njegovo delovanje je usmerjeno v ohranjanje družine, na katero je vezana zemlja. Gruntar je preprosto zavest kmečke zemlje, deluje lahko samo znotraj meja svoje posesti, ki pa jo poduhovlja: zemljo dobesedno spreminja z lastnimi rokami. Danes se drži teh posesti in ljudi zadah melanholije, ki spominja na propadajoče plemstvo.

Manjši kmet je že drugačen. Prisiljen je razviti individualno zmožnost delovanja, ker ima zemlje premalo, da bi proizvajal presežke. Tako mora razviti obrtno veščino ali prodajati svoje delo drugim, sebi enakim. Zemlja ga ne veže, tudi je ne more spreminjati, toda bolje pozna njeno muhavost, zbira namreč njene plodove, kakor ptica pod nebom. Kajžar je ranljivejši od gruntarja, prej zapušča vas in postane delavec.

Vsaka vas pa ima nujno potrebo po obrteh: kovaču in kolarju, tesarju, mizarju, zidarju in tako dalje. Ti so veliko bolj gibki ljudje, včasih nekoliko nomadski. Njihova iznajdljivost je podpora zemlji, vendar so sami od nje odtujeni. Kmetje ne odobravajo obrti, ki bi razdirala njihov neposredni odnos z zemljo, čeprav imajo vsa sredstva vedno na voljo, jo prepuščajo potujočemu obrtniku, ki se za čas popravila ali izdelave naseli med njimi. Najnižje so hlapci in dekle, ki se udinjajo gruntarju in mu predajajo svoje življenje v celoti – dosti več kot le moč svojega telesa. Svojo usodo nadomestijo z usodo spoja tuje zemlje in družine in se v imenu individualnega preživetja odpovedo svobodi.

Vsa ta v osnovi materialna struktura temelji na nerazločni, praktični vednosti. Vednost vsakega elementa, ki sestavlja ekonomsko-politični kompleks vasi, se prenaša s ponavljanjem geste glede na njene konsekvence. Pozaba je zato večna grožnja in spekulacija, ki je oblika namerne pozabe materialno-praktičnih rezultatov v imenu skrivnih razlogov in gibal, znanost torej je nezaželjena. Gruntarska vez z zemljo zagotavlja ontološko-epistemološko osnovo preživetja. Izguba zveze z zemeljskimi cikli namreč neposredno grozi s smrtjo. Če je delavec brez zgodovine – goli elan vital, ki ga je mogoče vpreči v proizvodnjo – je kmet vedno znova soočen s problemom kontinuiranega prenosa vednosti: življenje, reducirano na svojo moč, a obteženo s svojim položajem.

Struktura vasi ima torej poleg ekonomskega vidika še birokratski vidik. Njeni elementi imajo res nekatere značilnosti razredov, pri čemer močnejši in imovitejši izkoriščajo telesa in življenja revnih, da pridobivajo profit. Toda poleg tega je vsaka od družbeno-ekonomskih struktur posestnica vednosti, ki se lahko ohranja samo s ponavljajočo se podvrženostjo telesa delu, ki vzdržuje kontinuiteto. Birokracija je sistem privilegijev, neodvisnih od imovine, ki se razdeljujejo glede na položaj, ki ga zaseda posameznik v strukturi upravljanja z vednostjo. Šele nasilni poseg, ki vsili birokraciji narave ekvivalent kapitalista in delavca, napravi iz kmeta konzervativni branik starega reda. Teorija, ki obljublja industrijsko masovno proizvodnjo rezultata iz osnovnih načel, nadomesti obrtnikovo znanje. Kajžar in hlapec, ki ju njun položaj že individualizira in ju zemlja ne veže, sta kupljena kot delavca. Samo še zemljak vztraja, ker ga ščiti zemlja, za kar pa terja, da postane njen glas: še globlje podredi svojo individualnost rodu in lastnini, vendar je, oropan oblasti, ošibljen. Vas postane s kolapsom svojega ontološko-epistemološkega sistema slepo črevo zgodovine.

Danes se na teh nerodovitnih tleh počasi prijemlje epistemološki plevel podjetništva. Kmetje znova niso več homogena enota. Staro kulturno kmetstvo še naprej životari in se sklicuje na ontološko-epistemološko vez z zemljo: »Mi smo zavest te zemlje in zato temelj naroda.« Toda danes je to že čista metafizika – ekonomski element se je že davno sesul v prah. Kar pomeni, da tudi vez z zemljo ne obstaja več, kajti zemlja ne daje več življenja, življenje ne oblikuje več zemlje. Naselili so jo kapitalistični dediči, skozi katere govori le kapital, ki pozna samo slovar izkoriščanja.