Časopisna umetnost Tomislava Gotovca

Študentski protesti leta oseminšestdeset so socialistični Jugoslaviji prinesli študentske medije. Razlogi za to so bili v prvi vrsti pragmatični: če bodo študenti imeli medij, se pač ne bodo več poskušali izražati na ulici. No, vsaj v teoriji. Zgodba Jugoslavije je seveda šla svojo pot in študentski mediji so šli z njo in včasih tudi proti njej, nekateri so ugasnili z njo, nekateri pa so bivšo državo preživeli. Seveda so študentski protesti imeli daljnosežne posledice, a ta uvodni poudarek lahko služi za razumevanje razstave Časopisna umetnost Tomislava Gotovca v Ljubljanski galeriji P74.

Kot je Socialistična republika Slovenija imela reviji Tribuna in Katedra, sta na Hrvaškem podoben status imeli reviji Polet in Studentski list. Časopisna umetnost Tomislava Gotovca, kasneje preimenovanega v Antonina Lauerja, je vsaj v zgodnjem obdobju tesno povezana z izdajanjem omenjenih revij, njegove akcije pa so z ulico povezali tudi omenjena časopisa.

Ker so Fine umetnosti kunsthistorično osveščena rubrika, se spodobi, da navedemo tudi nekaj cehovskih oznak. Gotovac je tako največkrat opredeljen kot pionir performansa, igralec, avantgardni režiser, multimedijski umetnik ...

A Gotovac je raji bil najbolje poznan preprosto kot »Onaj goli čovjek«. Gotovac je bil pač rad nag, še najrajši na ulici. Leta 1971 se kot igralec v kultnem filmu »Plastični Isus« prvič javno nag sprehodi po ulicah Zagreba. Ta navada mu bo ostala. Poleg golote oziroma vsaj uporabe lastnega telesa je druga stalnica njegovega ustvarjanja film. Za njega je bil film pač vse, vsakemu podvigu je pristopil tako, da ga je režiral. Njegovi zgodnji performansi iz začetka petdesetih so bile pravzaprav uprizorjene fotografije. Tudi ta navada mu je ostala. Nekoč je izjavil: »Vse, kar vidim, je film.« Vsaki stvari je pristopil kot režiser. Navsezadnje bil režiser tudi po poklicu, leta 1967 je takrat tridesetletni Gotovac na Beograjski Akademiji vpisal režijo.

Film in telo sta bistveni komponenti tudi pri njegovem časopisnem udejstvovanju. Časopis je bil za Gotovca pač medij, objava v časopisu pa še ena oblika razstavljanja. Nikakor to ne pomeni, da je časopis izrabljal za golo dokumentacijo. Njegovi ulični performansi so bili sami po sebi news worthy. Ti dogodki so sledili točno določenemu ritmu. Začeli so se s topovskim strelom z zagrebške trdnjave točno opoldne, končali pa so se »Kad dođe policija«. Policija je bila pričakovan del Gotovčeve ulične režije, eden izmed najbolj znanih projektov je bil denimo »Zagreb volim te!«, ko je nag hodil po zagrebških ulicah in jih poljubljal. Od topovske krogle do policije je minilo sedem minut.

Tej simbiozi tiskanega medija in umetnika je botrovalo dejstvo, da je bil grafični urednik Studentskog lista umetnik Goran Trbuljak član Grupe šestorice autora. Združitev grafičnega uredništva s performativnim umetnikom je ustvarila zanimiv odnos, kjer je časopisno uredništvo delovalo kot snemalno-produkcijska ekipa, Gotovac pa kot urednik in istočasno tudi novica.

Na razstavi Časopisna umetnost je predstavljen časopis brez pretiranih estetskih posredovanj. Kustos Darko Šimišić, sicer varuh Gotovčeve dediščine, je razstavil časopise v ličnih plastičnih mapah, ki so nanizane v črti. Neprisiljenost postavitve poudari umetnikovo prepričanje, da časopis ni le pripomoček pri posredovanju umetnosti, ampak zdrži tudi samostojno galerijsko postavitev brez dodatnih posegov. Morda še bolj kot pa denimo gola fotodokumentacija, saj razstavljeni časopisni članek ne zahteva dodatne opombe s pojasnilom, ampak je to že vsebovano v samem delu.

Če je bil Gotovac vsebina, pa je iz aktualne številke naredil rekvizit za naslednjo. Na ulici je namreč prodajal časopis in tudi ta dogodek spremenil v performans, ovekovečen v naslednji številki. Tako se je recimo oblačil v raznorazna oblačila, od Dedka Mraza pa do superheroja. Morda najintrigatnejša prodajna poteza je nastopila, ko se je v okviru uličnega akcije ostrigel in pobril. Pred tem se že več let namreč ni in na naslovni fotografiji je bil zaraščeni mož, znotraj pa je bilo dokumentirano britje in striženje. Tako je pobrit hodil po ulici s svojo kosmato podobo na naslovnici in strankam ponujal časopis z besedami: »Kdo je to?« Seveda je vsebina časopisa razodela, da je bradati človek na naslovnici sam prodajalec, ki je v resnici igralec v transakciji, ki je pravzaprav bodoča zgodba.

Njegovo zadnje časopisno delo pa je nosilo naslov mister foxy 2002, ko se je takrat že petinšesdesetleten ponovno slekel in posnemal erotične poze pornografskih starlet, tokrat v nekem nacionalnem časopisu.

Polet, Studentski List in drugi mediji, navsezadnje pa tudi ta, na katerem poslušate te besede, so bili takrat natančno odmerjeni koščki svobodnega izražanja. Cena svobode je seveda vidnost, urednike pa je lažje zamenjati kot protestnike ali pa disidente, ki delujejo v tajnosti. Številke omenjenih časopisov so večkrat tudi zaradi Gotovčevega udejstvovanja prepovedali in odstavili uredništvo. Birokratska počasnost cenzure je sicer poskrbela, da ko je prišla prepoved prodaje, ni bilo nobenega izvoda več, ki bi ga lahko umaknili iz prodaje.

Gotovčevi performansi pa niso bili toliko proti dotičnemu režimu, kot so bili anarhistične manifestacije gole svobode. To je vsekakor novica vredna pozornosti neodvisnega medija, kakor tudi hitre reakcije državnega aparata. Studentski List je z veseljem objavljal policijska poročila o kršenju meščanske spodobnosti sredi socialističnega raja. Ulica pa je spet postala medij.

Gotovac je preminil leta 2010 in od takrat je zanimanje za njegov opus čedalje večje in zdi se, da bo perfomans kmalu poleg babice dobil še pradedka. Od njegove smrti se je zvrstila cela vrsta razstav. Časopisna umetnost pa je še zadnji neraziskani, a izjemno zanimiv del njegovega opusa.

V Galeriji P74 bo razstava Časopisna umetnost Tomislava Gotovca na ogled do štiriindvajsetega oktobra.

***

Stanovanje Tomislava Gotovca:

http://performingtheeast.com/tomislav-gotovac/