Boštjan Čadež: Avtoportret

Danes se v ljubljanskem projektnem prostoru in galeriji Aksioma zapirajo vrata razstave Boštjana Čadeža z naslovom Avtoportret. Avtorja dobra dva tedna trajajoče razstave, že uveljavljenega in nagrajenega slovenskega intermedijskega umetnika, najbrž ni potrebno posebno predstavljati. Naslov razstave, ki je hkrati tudi instalacija, zveni rahlo zavajajoče za vse tiste, ki niso seznanjeni z njeno vsebino ali pa ustvarjalnim opusom Boštjana Čadeža. Subjekt avtoportretiranja tokrat namreč ni avtor, temveč njegov računalnik. Ta je preko posebne naprave, imenovane Arduino, povezan z elektro-mehansko risalno roko Čadeževe lastne izdelave, ki precej spretno vihti kemični svinčnik. Računalnik skozi svojo web kamero opazuje konveksno zrcalo, v katerem vidi sliko sebe in prostora, v katerem se nahaja. Slednjo nato obdela z nizom algoritmov za zaznavo in identifikacijo fizičnega prostora, katere je Čadež dodatno okrepil in priredil specifični nalogi z lastnim programerskim znanjem.

Pridobljene obrise podobe računalnik zatem pošilja v prej omenjeni Arduino, ki pretvarja računalniško kodo v mehansko gibanje dveh elektro motorjev. Računalnik na ta način, ob pogojih neprekinjenega dostopa do elektrike in kemičnih svinčnikov, izdela en avtoportret na dan. Vsak dokončani avtoportret je razobešen na steno razstavnega prostora v računalnikovem vidnem polju, kjer skupaj z gibanjem obiskovalcev, spremembami dnevne svetlobe, umetne osvetlitve ter drugimi dejavniki zagotavlja, da je vsak naslednji avtoportret drugačen od prejšnjega oziroma unikaten.

Instalacija tako vsebuje tudi prvine umetniškega happeninga, kjer vsi obiskovalci in udeleženci hkrati postanejo soustvarjalci na način, da s svojo prisotnostjo direktno vplivajo na izrisane podobe. Gledano iz tehnične plati, gre za inovativen, prebrisan in če odmislimo računalniško programiranje, tudi skrajno preprost pristop, ki po besedah avtorja pušča prostor za naključja in posledično kreativnost samega računalnika oziroma glitch-e [gliče], kot jih sam poimenuje. Takšna učinkovita preprostot nikakor ne preseneča, slogan Less is more, oziroma manj je več, pogosto, vsaj implicitno, zaznamuje ustvarjanje Boštjana Čadeža. Ravno pojma naključnosti in manevrskega prostora računalnika, ki izhajata iz tehnične zasnove in prostorske postavitve instalacije, predstavljata idejno bistvo projekta.

Avtorjev navidezno preprost pristop še zdaleč ni naiven. Projek Avtoportret odpira zanimivo in drugačno perspektivo problematike avtorstva, identitete in lastne percepcije subjekta. Že sam naslov evocira določeno intimno, introspektivno razumevanje odnosov med avtorjem, medijem, reprezentacijo in tehnologijo. Kot Ida Hiršenfelder ugotavlja v spremljevalnem besedilu projekta, je zgodovinsko gledano avtoportret vedno pomenil avtorjev odmik od običajnega načina delovanja in je vseboval določene psihološke refleksije specifičnosti njegovega sloga. S postavitvijo računalnika kot subjekta avto-portretiranja Boštjan Čadež pravzaprav subverzira tradicionalno razumevanje avtoportreta kot specifične podzvrsti umetniškega izražanja in na ta način odpira vprašanje večznačnosti avtorstva v dobi tehnološke in estetske hiperprodukcije.

Kljub temu, da računalnik ustvarja svoj avtoportret, je človek še vedno tisti, ki narekuje zakonitosti sistema, znotraj katerega deluje njegov računalnik. Ali drugače, človek je mediator, ki ustvarja pogoje za aktualizacijo virtualnega potenciala računalnika. Takšno razumevanje avtorstva ne predpostavlja več umetnika kot direktnega ustvarjalca konkretne umetnine, hkrati pa zapopada vprašanje lastne identitete, ki je inherentna vsakršnemu avto-portretiranju.

Digitalne informacijske tehnologije, tako kot njihove predhodnice, na človeški subjekt in njegov ego delujejo predvsem emancipatorno. Ideja protetike uma najbolje povzema njihov učinek. Poleg osamosvojitve od narave, skupnosti in družbe, tehnološke proteze zavesti omogočajo ekstenzijo uma onkraj telesa in fizične realnosti. S pomočjo informacijskih tehnologij posameznik med vsakdanjim delovanjem vsepovsod pušča sledi svoje eksistence v obliki enk in ničel oziroma koščkov programske, črtne ali druge kode. Digitalne sledi posameznika sčasoma postanejo sestavni del njegove identitete in ga nemalokrat tudi preživijo.

Avtoportret Boštjana Čadeža v tem smislu obravnava temeljno fenomenološko vprašanje subjektivne izkušnje, torej, kje se konča človek in začne stroj. Njegova instalacija obiskovalca uspešno napeljuje k razmisleku o zdaj že dejanski večdimenzionalnosti identitete tako avtorja kot konzumenta umetnosti in zastavlja vprašanje o tem, ali in v kolikšni meri je računalnik zmožen lastne kreativnosti. Tudi če se ta, enako kot v človeških možganih, dogodi kot nenačrtovan glitch.