Imperial pow(d)er.

Zbogom, Janez! Namesto Urške bo politični parket krasila okroglolična Alenka, nov modni izziv slovenske politike. Ti pa si le privošči dolgo pričakovani lepotni spanec!

Malo za šalo. Malo za res. Nekako tako bi lahko pristopili tudi k aktualni umetniški razstavi v Galeriji ŠKUC. To je obiskal celo Janez Janša, najbolj pa sta izstopala predvsem njena kreatorja: Vuk Ćosić z živahnimi rdečimi naočniki in Matej Andraž Vogrinčič v True Blue barvi hlač. HISTORY Fashion Week je v času menjave vladne garniture politično zgodovino odel v nove kroje!

Naj razjasnimo: kljub naslovu ne gre za modno revijo, temveč za razstavo. Za naracijo, ki zgodbe ne spreminja, a poljubno poudarja njene elemente. V treh prostorih posledično sledimo dvema sklopoma: dokumentacijski vrednosti fotografij in politično-korporacijskim logotipom.

Podtikanje molotovk se spremeni v vonj po strankarski pripadnosti, v parfum McDonald'sovih hamburgerjev, celo Googlovega nadzorovanja uporabnikov. Kot testerji iz drogerije tudi ti spominjajo na zapriseženo pripadnost izbrani znamki, v podobno smer pa se nagiba tudi izbor fotografij. V masivnih lesenih okvirih ne najdemo le osebnosti moderne politične zgodovine, temveč dobesedno tudi njihove navidezne odtenke: izbranih pudrastih korektorjev, barve oblačil, celo avtomobilov ... Temu bi se zgodovinska stroka le posmehovala! Vseeno pa verjetno ne bi zanikala, da preteklosti ni. Obstaja le pripoved - pisanje, oblikovanje, celo ideološko olepšano manevriranje z obstoječimi fragmenti. Preteklost uhaja, zgodovina pa je odslikava razporejanja moči. Za primer se spomnimo prejšnjih besed: vam je avtorica teksta res morala postreči z opisom modnih dodatkov, ki sta si jih na dan otvoritve izbrala avtorja razstave? Je bil Janez Janša tisti Ivan Janez ali kateri drug? Le zakaj takšen način? Zazdi se nam, da aktualna razstava med drugim opomni na poljubnost stilskega pristopa.

Sinočnji razgovor ni potekal v parlamentu niti v kozmetičnem salonu, temveč v galeriji. Janez pa ni bil politik, temveč umetnik. V kolikor smo se s prejšnjimi besedami nanašali na širši družbeni kontekst, ne pozabimo, da gre vendarle za polje estetike. Na to s subverzivnim preskokom med različnimi sferami delovanja opozori že sama razstava. Njen namen ni razkazovanje umetniških sposobnosti vizualnega ustvarjalca. Četudi je Matej Andraž Vogrinčič med drugim okusno izbral tip pisave novih kozmetičnih znamk, mu zgolj za to ne gre čestitati. Teža je namreč obrnjena v inovativnost sporočanja – sporočanje o sporočanju samem. Posredno pa tudi v napetost med politiko in kulturo oziroma o njunem sodelovanju. Ars kot spremljevalka imperialno-diktatorske podobe, ars kot protestival, ars kot Janez Janša ali pa bivši minister in soavtor pretekle razstave Žiga Turk.

Zazdi se, da je spolitizirana umetnost le še abotni dekor, vseeno pa je včeraj Vuk Ćosić pripomnil, da so pereče politične razmere lahko vsebinsko hvaležen navdih avtonomnim ustvarjalcem. Poleg njega in Vogrinčiča pa so v pogovoru s filozofom in nekdanjim predsedniškim kandidatom Levom Kreftom  posledično sodelovala še tri zveneča imena: Janez Janša, Janez Janša in  ... Žiga Kariž, ki drugo ime ohranja le še kot umetniški naziv.

Morda se motimo, a umetniki ne bodo rešili države. Tako se nam je zadelo na včerajšnji debati v Škucu, ki je bolj kot umetniške strukture obravnavala slovensko kulturno politiko. Pravzaprav so, oprostite izrazu, kar nekaj gobcali. Kot bi želeli ohranjati videz resnega razgovora, posredno pa  namigniti na družbo podob, načine izražanja in svobodo kulture, manj pa iskati nujne rešitve. Z zmožnostjo spletnega povezovanja bi lahko vzpostavili »digitalno direktno demokracijo,« lahko pa bi se tudi redno zbirali pod kakšno lipo, smo slišali. Prekrita ironija, ki si jo lahko privošči umetnost? Verjetno.

Ne nazadnje nas že sama razstava opomni, da živimo v družbi videzov in kozmetičnih popravkov, mejo med resničnostjo in virtualnostjo pa kroji močan vpliv subjektivnih preferenc. Ali kot je na svojem zagovoru dejal Ivan Janez Janša: »Realnost je drugačna.« Čemur dodajamo: »Vsake oči imajo svojega Majerja pa tudi malarja.«

Njegove kravate so bile res neokusne, ugotavlja modna policistka Katarina Stopar.