Ko bom velika, bom slika

Pozdravljeni v Finih umetnostih, kjer bomo danes recenzirali razstavo Mnemosis Andreja Lamuta, ki bo prostore avtorjevega dedka - Lamutov likovni salon, enoto Galerije Božidar Jakac v Kostanjevici na Krki - naseljevala še do 25. novembra. Čeprav gre v osnovi za fotografsko razstavo, si bomo pogledali, kako se razstavljena dela v nekaterih potezah vse bolj približujejo slikarstvu.

Lamut se v svoji fotografski praksi že nekaj časa ukvarja z vprašanji umetniške avtonomije fotografije onstran področja golega zapisovanja ali posnemanja: namesto kaj fotografirati, ga zanima kako. V Nokturnu, svojem prejšnjem projektu, je »kako« vzel dobesedno: kako fotograf fotografira in razvija negative? Kakšne drže in gibe pri tem zavestno ali nezavedno izvaja? Rešitev se zdi skorajda preveč preprosta: saj vendar performira! In performira ne le fotograf, temveč v očeh opazovalca tudi fotografija sama. Po manipulaciji podobe izhodiščnega objekta, cefranja na estetsko učinkujoče gmote, se na njegovem mestu znajde nekaj, kar je zaradi inherentne fluidnosti podobe precej nedoločljivo. Nekaj, česar prepoznanje takoj javi napačno prepoznanje, neko vmesno ali pa drugo realnost. Nekaj, kar nam nazorno pokaže, da gledanje ni zgolj zaznavanje, temveč je produkcija pomena.

Njegov tokrat razstavljeni projekt v vseh bistvenih potezah sledi ravnokar izrisani osnovni liniji, a zdaj je poudarek veliko bolj na sovplivanju podobe in kognitivnih procesov. Na razstavi gledamo nekaj, za kar smo že ugotovili, da noče biti mimesis. Je mnemosis, kar je izpeljanka iz Mnemozine, imena grške boginje spomina. Zalet projektu naj bi dala Lamutova fascinacija z dnevno parahipnogogijo, stanjem med spanjem in budnostjo, v katerem se producirajo razne fantazme, prebliski in ideje. Osnovna naloga je bila dati formo tovrstnemu bistveno efemernemu pojavu, ga učvrstiti in zamrzniti v času.

Na šestnajstih razstavljenih fotografijah različnih velikosti paradirajo bojda arhetipske podobe, ki naj bi gledalca asociirale na njegove parahipnogogične izkušnje. Motivni svet je sličen Lamutovim predhodnim projektom: akti, akti v krajini, drevesne krošnje; tudi metoda njihovih transformacij v estetske objekte je ostala enaka. Pogosta težava pri poustvarjanju arhetipskosti je, da ta zelo hitro začne prehajati v klišejskost. Tudi Lamut se temu problemu ni uspel docela ogniti, kar je še posebej jasno, če vštejemo njegove prejšnje projekte, s katerimi si tudi Mnemosis deli isto avro srhljivosti in temačne brezčasnosti, ki jo for better and for worse morda najbolje ujamemo s kakšnim My Dying Bride komadom.

A dela delujejo. Nemara najbolj zaradi njihove premišljene kompozicije in odigravanja svetlobe med toplima rumenim in temnim koloritom na močno kontrastiranih monokromih. Ali pa zaradi njihove mehke zrnate izvedbe, odličnega kontrapunkta grobim motivom. Ali pa ravno zaradi njihove klišejskosti?

Prostor si fotografije delijo še z videoposnetkom razvijanja fotografij – spomnimo se na prej omenjeno performativnost – in z naštancano potiskano draperijo. Ta plahta bi bila zelo dobrodošla prostorska intervencija, če ne bi s svojimi svetlejšimi in hladnejšimi barvami totalno porušila vizualne harmonije ambienta – krivda je najverjetneje na strani tiskarjev, ne fotografa ali kuratorice Mirjam Čančer, a vendar.

Kakorkoli. Obe omenjeni instalaciji nas peljeta naprej do točke, ki smo jo oplazili že na začetku. K približevanju, imitiranju slikarstva. Ena daje poudarek na proces, na človeško poseganje in njegov neposreden prispevek k vzniku podobe – gre za infekcijsko razvijanje, pri čemer je nujen in bistven človeški poseg. Druga označuje zavesten izstop iz fotografske forme in opominja na druge možnosti materializiranja fotografije. Sicer pa je dovolj že kratek pogled na katero od fotografij – podobe se veliko bolj izmikajo jasnosti, preglednosti in natančnosti, kot jih predočajo.

Dela se, kot rečeno, znajdejo nekje med fotografijo in sliko; to je fotografija, ki si želi izboriti enakovreden prostor pod umetniškim soncem, a ne ve čisto, kako. Tako poizkusi z imitacijo. S tem naredi odmik od splošne koncepcije fotografije kot nečesa, kar dosledno izkorišča sredstva, lastna fotografskemu aparatu. Približno pred stotimi leti je Paul Rosenfeld ravno na tej podlagi opredelil Alfreda Stieglitza kot prvega med fotografi – ker se ne trudi posnemati slikarstva oz. grafike. Pa tudi Jacques Rancière se je strinjal, da je Stieglitz prvi fotograf zato, »ker je prvi, ki se strinja, da je samo fotograf«.

A vendar ne gre za le golo posnemanje – tako kot Lamut ne želi zgolj imitirati narave, tudi ne želi zgolj kopirati slikarstva. Gre bolj za raziskovanje in uporabo danosti slednjega šele po določeni transformaciji ali celo popačenju; vsekakor gre za predelavo. In ta predelava pravzaprav ostaja docela znotraj fotografskega medija – še zmeraj se v celoti odvija znotraj igre svetlobe in sence, ostaja »risanje s svetlobo«. S tem pa Lamutove fotografije slikarstvu v resnici vrnejo žogico. Ogromno, kar preveč sodobnih slikarjev in slikark se vsaj na tisti izpričani ravni ukvarja s položajem slike in slikarstva danes. Kot da se z zadnjimi močmi branijo pred – zdi se, da neizogibno – obsoletnostjo slike v sodobnosti in sodobni umetnosti. Mogoče je danes edina še sprejemljiva, edina vredna, edina sodobna slika tista, ki to izvorno ni. Morda tista, ki je sprva vzniknila skozi fotografski objektiv.