Razvedrilno o televiziji

Tokratna radijska recenzija bo poskušala biti zabavna. Takšen je namreč tudi njen predmet. »Popolni zmenek bi bil ostati doma, sedeti v postelji kot na pikniku, jesti piškote in gledati kabelsko TV,« je nekoč dejala Kim Kardashian. Woody Allen pa: »Saj veste; v Kaliforniji ničesar ne vržejo stran. Še smeti porabijo za resničnostni šov ... « »Na televiziji si ljudje ogledujejo tvoje lase, nato tvojo kožo, nato obleko in ko končno dojamejo še, kaj govoriš, te že ni več,« se glasi še eden izmed citatov. Upamo, da bo z radijskim oddajanjem nekoliko drugače. V današnjih Finih umetnostih namreč ne bomo recenzirali fine umetnosti – temveč razstavo o televiziji. Naslovljena je: Zabavaj me!

Razstava z zabavnimi vsebinami se je v Mestni galeriji odprla že v juniju. Ker je ena tistih konceptualno manj zagonetnih, zato pa tudi bolj prijetnih, smo jo kljub približujoči se zatvoritvi vpeljali v naš radijski program. Sploh »ker umetnost imitira življenje, življenje pa ponavlja za tistim, kar se najde na TV-ju.« Vsaj tako je nekoč rekla kantavtorica Ani DiFranco. Ja. In kaj vse so vam še rekli na televiziji, pa tudi na radiu. Spomnite se le Orwellove Vojne svetov.

Toda bodimo resni: nadvse zabavna razstava fenomen televizije obravnava z različnimi mediji, a bolj kot ne le z enega vidika. Pod naslovom Zabavaj me nas podobno kot televizijski program zaposli z malimi velikimi rečmi, vendar ne brez ironije. Kot je povedala kustosinja Alenka Gregorič, naslov razstave poleg razvedrila, ki ga lahko ponuja televizija, izraža tudi cinizem nad njenimi razsežnostmi. Nanaša se na naslov knjige Neila Postmana, ki je namesto Orwella raje podprl mišljenje Huxleyja. »Uničilo nas ne bo tisto, kar sovražimo, temveč tisto, kar ljubimo,« je dejal pisec Pogumnega novega sveta; Postman pa je povzel: »Zabavati se, dokler od zabave ne omagamo.« In res: televizija je pač ena naših najboljših prijateljic. Ne boste verjeli, po besedah Gregoričeve njena gledanost narašča, o tem lahko beremo tudi na internetu. Njeno privlačnost naj bi poglobila vsesplošna kriza - med letoma 2011 in 2012 se je v Evropi čas gledanja TV-ja zvišal kar za 7 minut, v celem svetu pa le za minuto. Po poročanju Medametrí prednjačita Grčija in Romunija, pa čeprav so za mesec dni celo ukinili grško javno televizijo. Največjo gledanost imajo politični in drugi ekstremni nastopi, pa tudi športni dogodki, zato upamo, da v času košarkarskih dni vendarle še kdo posluša tudi našo radijsko recenziranje.

Razstava Zabavaj me športa namreč ne pokriva. Navsezadnje je to vendarle umetniški program: v njem sodelujeta pionirja videoarta Bill Viola in Nam June Paik, pa tudi kakšen slikar ali multimedijski umetnik. Prav različna obravnava fenomena televizije je tista, ki dvonivojsko postavitev razgiba, gledalca pa pritegne. Bodimo nazorni, s svojim medijskim oddajanjem smo namreč tudi močno odgovorni. Stvar pa vseeno ni tako resna, kot če bi imeli v roki nekakšen vseupravljajoči daljinec, ki s pritiskom na gumb povzroči poplavo, vojno, revolucijo ali epidemijo. Poleg zvoka lahko ureja še njihove amplitude ali pa jih preprosto izbriše, vse po zamisli enega izmed sodelujočih. Vadim Fiškin si je namesto zaslona torej izbral kar podaljšek naše roke v obliki velikanske ležeče skulpture - daljinca ... Z našim pogledom se je poigral tudi Miha Štrukelj, ki je na šestih platnih upodobil černobilski reaktor, pri tem pa ves čas odvzemal osnovne delce abstrahiranega spomina. Poleg imenovanih avtorjev se ekranom v večji meri izognejo tudi Ivan Petrović, Aleksandra Domanović in Dubravka Sekulić. Zadnja postavlja vzporednice med pojavom javnih televizij, Evrovizije in Evropsko unijo, Domanovićeva pa z remiksi uvodnih špic večernih poročil priskrbi še soliden glasbeni material. Zanimivo je, da so se fotografije, ki jih zbira Petrović, znašle tudi v domačem predalu. Izza okvirja televizijskega sprejemnika zreta starša pričujoče recenzentke, seveda še iz časa mladih let. Četudi so v spremnem tekstu zapisali nekoliko drugače, je okvir TV škatle očitno doletel prenekatere pionirčke. Kaj šele, če bi živeli v ZDA: »You aren't really anybody in America if you're not on TV,« je v filmu To Die For nekoč dejala bledolična Nicole Kidman.

Pričujoča dela smo vam na kratko opisali zaradi narave radijskega medija, pa tudi kot dokaz, da se o televiziji lahko spregovori še na druge načine. Kar pa je eden izmed večjih plusov razstave - ki je resnično sproščujoče naravnana. Za primerjavo naj opomnimo na lanskoletni projekt barcelonskega CCCB-ja, ki se je z rahlimi vzporednicami naslovno posvečal predvsem ekranu. Takšnemu in drugačnemu; LCD-ju ali LED ekranu. Vsa njegova genealogija in družbena razsežnost pa sta bili predstavljeni izključno skozi - ekranizacijo.

Problem tokratne ekspozicije pa je drugačne narave; je tisto, ki hkrati predstavlja tudi njeno prednost. Različni, večinoma lahko dojemljivi načini manifestacije televizijske moči so, kot že rečeno, nadvse dobrodošli. Obenem pa vsi razvedrilni pristopi izhajajo iz iste cinične predispozicije: televizija manipulira, potencira in poneumlja. Pa to drži? Četudi niste njen največji ljubitelj, ji vendarle morate priznati nekatere pozitivne aspekte informiranja. Teh na razstavi žal ni mogoče zaslediti, kar pa verjetno tudi ni bil namen. Opazimo lahko, da se Zabava kaj hitro sprevrže v burkaštvo iz najbolj priljubljenega vira obveščanja, za kar pa uporabi tako montažo slike in zvoka kot tudi slikarsko platno. Ob preudarni kritiki tovrstnega medija pa bi bilo pričakovati tudi ustrezno protiutež. Prav montaža je mimogrede tista, ki pritiče pionirjem. Kot že omenjeno, sta v postavitev vključena Bill Viola in Nam June Paik, ki sta s televizijsko sliko manipulirala že v njenih ranih časih. Zgodovinskost pa je še ena žalostna podoba te sicer nadvse prijetne razstave. Če smo iz analogne prestopili v digitalno fazo, bi kakšen košček umetniškega oddajanja namesto sedemdesetim in devetdesetim letom lahko namenili tudi novemu tisočletju ... Toda dobro. Razstava je razvedrilna. Zabavna. Do mere podobna televiziji. Da pa vas pozabavamo še radijci, vam za konec pritaknemo tole uganko. Poslušajte: »Če prebereš veliko knjig, si načitan. Če gledaš TV si razgledan, če poslušaš radio pa si ...?«

Katarina Stopar? Haha, ne; ona je le spisala tokratne Fine umetnosti.