Risba kot način mišljenja

Risba kot način mišljenja

Recenzija dogodka
25. 4. 2018 - 13.00

Ko Akademija za likovno umetnost odpre vrata svojih ateljejev za javnost, da bi predstavila nabor najboljših del enoletne študentske produkcije, ni veliko presenečenj. Takšna predstavitev po navadi bolj izpostavlja proces umetniškega izobraževanja in poskus artikulacije umetniškega glasu, ne pa želenih premikov. Čeprav na razstavah v prostorih Akademije razstavljajo izključno študentje, je prisotnost mentorjev skozi njihova dela precej očitna. Likovni izraz študenta torej pogosto ostaja omejen in pogojen s podpisom priznanega umetnika, v tem primeru profesorja na Akademiji. Zaradi takšnega razmerja se prepoznaven stil afirmira šele po končani akademiji s pomočjo drugačnih (institucionalnih) izkušenj, kot sta na primer nadaljevanje študija v tujini ali obiskovanje rezidenčnih programov. Zgodi se tudi, da študentje, ko končajo Akademijo, popolnoma opustijo dosedanjo umetniško prakso, na primer da slikarstvo zamenjajo za uprizoritvene prakse ter opozarjajo na druge vrste problematiko kot do sedaj. Tako se uprejo naučenemu in se »od-učijo«, kar so se naučili.

Prav zaradi tega vsaka razstava zunaj Akademije, ki se kljub temu navezuje na njene okvirje, predstavlja precej spolzko področje. Ali takšna razstava sploh lahko izpostavi kaj več od poudarjanja vpliva profesorja na študente? Poleg tega je obdobje študija na Akademiji, čeprav je pomembno zaradi formativnih začetkov in pridobivanja veščine, še vedno samo začetek kompleksne poti umetniškega ustvarjanja. Prav vloge profesorja v tem formativnem procesu se dotika komaj odprta razstava Prisotnosti. To počne skozi dela Metke Krašovec, ki jim nasprotujejo dela njenih nekdanjih študentov ter ustvarjajo nenavaden dialog. Kot rečeno, razstavljena so dela avtorjev in avtoric, ki niso več študenti Akademije za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani, ampak prepoznavni protagonisti slovenske umetniške scene in prav zato niso več v senci velike umetnice, ampak njeno prakso osvetlijo iz lastnih umetniških pozicij.

Metka Krašovec je na Akademiji poučevala kar nekaj desetletij. Na razstavi je ta mentorska prisotnost razvidna že iz sodelovanja s kar enaintridesetimi avtorji. Kot je zapisala v besedilu Ogledi, čas: "Profesor je najboljši, ko ga ni, ko je samo katalizator, ki omogoča razvoj študenta. Ko ga opozarja na tisto, kar je njegovo, in ne slika skozi študenta svojih slik. Rezultati so na začetku skromni, ni "bleščečih" realizacij, ki so dejansko samo motor profesorja, so pa konstantni in zrastejo v tako močno drevo, kot je močan mladi ustvarjalec." Če vzamemo njene besede v poštev, lahko predstavljene avtorje in avtorice razumemo kot močne ustvarjalce, za katere smatra, da jim je uspelo najti lastni jezik.

Razstava izpostavlja dve vsebinski liniji – prvo, uravnovešeno linijo, ki povezuje dela Metke Krašovec, in drugo, kakofonično, ki obsega dela vseh ostalih umetnikov. Sprehajamo se skozi začasne celote, v katerih je edina konstanta najmanj eno delo Metke Krašovec. Že takoj na samem začetku smo soočeni z njenimi slikami iz različnih stilskih obdobij – Žrtvovanje, Za Julijana in Tomaža in Trojstvo. Takoj zraven je bela soba, v kateri so razstavljene risbe, ki dopuščajo igrivost, ki je njene slike nimajo. Ta soba je na nek način pika na i, s katero začnemo in zaključimo razstavo, katere dela so diktirana s postavitvijo.

Čeprav razstava ne predstavlja izključno del Metke Krašovec, jo lahko razumemo kot neko zvrst retrospektive. Njena dela so razstavljena med deli avtorjev, s katerimi se počuti povezana zaradi lastnega vpliva na njihova formativna leta. Dela enaintridesetih avtorjev so vpeta v mrežo njenih del in na nek način zaznamujejo njihov umetniški kontekst. Tako je nasproti slike Semiramidini vrtovi razstavljena slika Drevesa Petre Varl, zraven dveh del iz avtoričine rdeče faze je razstavljeno delo Ošpice Marka Jakšeta, zraven slike geometrijsko preciznega stola in delovne mize so razstavljene geometrijske abstrakcije Dušana Fišerja in Mojce Zlokarnik in tako naprej.

Na koncu vse različne, težko povezljive glasove hkrati prežame risba. In zato lahko sobo s slikarkinimi risbami vzamemo kot osnovno podlago branja razstave. Kot je Metka Krašovec izpostavila v besedilu Ogledalo, čas ji je bilo najtežje dopovedati študentu, da je risba način mišljenja. Kot pravi sama: "Vsa gradnja na sliki, ali kipu ali konceptualni umetnosti ali abstrakciji ali land artu, celo pri performansu, je risba." In prav v to razumevanje lahko umestimo njeno umetniško prakso, ki temelji predvsem na formi oziroma njenem oblikovanju. Njena umetniška praksa se afirmira že od sedemdesetih in vedno ostaja zvesta mediju slikarstva oziroma risbe. Takšne likovne poetike so se še posebej afirmirale v osemdesetih letih s pojavo nove podobe. Za njih Igor Zabel uporablja pojem "individualnih mitologij", ki jih razume kot "polje, kjer se drug ob drugem razvijajo individualni, zaokroženi in bolj ali manj vase zaprti likovni svetovi avtopoetike".

Razstava Prisotnosti predstavlja kontinuiteto tega fenomena in praksa Metke Krašovec skozi Akademijo deluje kot sponka, ki povezuje različne generacije. Na koncu razstava predvsem predstavlja delo Metke Krašovec, kar je razvidno tudi iz dodatnih dokumentarnih materialov, ki se ukvarjajo izključno z njenim delom. Na primer video, ki govori o delu Večerno zvonjenje, je postavljen takoj ob delu, o katerem govori, in tako funkcionira kot cezura in hkrati prekinitev razstavljenih umetniških del. Iz tega lahko zaznamo, da so na razstavi, čeprav je ta skupinska, ena dela bolj izpostavljena kot druga, in da so na njej, zanimivo, bolj kot umetniški neguje kuratorski pristop, v katerem umetniška dela ilustrirajo vnaprej določen narativ.

Če se še enkrat vrnemo na vprašanje z začetka besedila: ali razstava pokaže kaj več razen vpliva profesorice na njene študente? Sploh ne gre za poglobljeno predstavljanje del nekdanjih študentov Metke Krašovec, njihova dela so le del kakofonije v ozadju, ki temelji na, da prevzamemo Zabelove besede, individualnem, zaokroženem in bolj ali manj vase zaprtem likovnem svetu. Razstava izpostavlja materialno in nematerialno plat ustvarjanja Metke Krašovec in zato je vsekakor zanimiva za zgodovinarko umetnosti, ki bi ji razstava lahko prišla prav kot načrt raziskave za knjigo, a na koncu koncev ji ni uspelo preseči omejitev, ki so že vzpostavljene na Akademiji.

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness