RŠ-ovec podobo na ogled postavi

Recenzija dogodka
10. 5. 2022 - 13.30

V po scanju smrdečem podhodu Ajdovščina so RŠ-ovci na mrzli in vlažni majski petek zavzeli prostor galerije Cirkulacija 2. V očem skriti galeriji, nasproti katere stoji ključar oziroma čevljar, so bila na ogled postavljena dela osemindvajsetih avtorjev in avtoric. Razstava, naslovljena Draženje očesa, vključuje vse od tradicionalnih in digitalnih grafik, zinov, videov, zvočnih instalacij do fotografij in stripov, v petek pa se je odvil tudi performans.

Razstavljajoči umetniki in neumetniki so vsi od prvega do zadnjega nekako povezani z Radiem Študent. Druži jih pripadnost rumeni in črni, sizifovsko ustvarjanje programa ter seveda tako imenovani veliki duh RŠ-a. V petek pa so radijci, ki so po navadi usmerjeni le v provociranje naših ušes, dodobra požgečkali še naše zenice.

Ob vstopu v Cirkulacijo 2 se srečamo s provizoričnim slavospevom Radiu Študent, ki ga ustvarjata uredniški dnevnik Matjaža Zorca na piedestalu kot arheološki artefakt, na steni ga spremlja Dom Andree Šetina, realistična upodobitev študentskega bloka številka XIV v šestem in sedmem nadstropju, v katerih je svoj dom našel Radio Študent. Radijska tema se nadaljuje še z zvočno instalacijo Staša Vrenka, Matevža Lobode in Urške Savič ter s pomočjo umetne inteligence iz oddaj Neje Berger ustvarjenimi grafikami. Kljub temu da prvi tematsko povezani sklop samozavestno napoveduje nadaljevanje v obliki tematskih sklopov, se to kar naenkrat razblini v prazen nič.

Kot na nekakšni skupinski razstavi tretjega razreda waldorfske osnovne šole ali pa montessori vrtca so imeli sodelujoči popolno svobodo, kaj bodo razstavljali in pokazali svojim povabljenim prijateljem ter simpatijam. Posledično razstava nima ne glave ne repa. Po zidovih so natlačene bolj ali manj posrečene grafike, risbe in fotografije, po prostoru so površno postavljeni  pobarvani beli podstavki vseh mogočih velikosti, pisalne mize očitne jugoslovanske izdelave ali pa kar lesene plošče, položene na mizarske koze.

V razstavni brošuri je navedeno, da je razstava odsev programa Radia Študent. Po barvitosti in kaotičnosti bi razstavo morda lažje primerjali s spletno stranjo, na kateri se objavljajo vse oddaje s svojimi skorajda kičastimi naslovnimi slikami. Razstavo zaznamuje popolna estetska nekoherentnost. Pa tudi s konceptualno usklajenostjo ni nič kaj bolje. Sodelavci RŠ-a so se lotili vsega mogočega – znanstvena redakcija je s stropa ob pomoči spenjača obesila kolažiran koronsko obarvan pano, Peter Kuntarič se je v svojih stripih lotil aktualnega družbenega dogajanja, Tina Tomšič je na ogled postavila nepolitičen in nerealističen kolaž fotografij lastne podobe, Samo Oleami pa se je s svojimi pobarvanimi beneškimi maskami lotil prekarnosti in materinstva.

Če obiskovalca še ni dovolj zmedla prenasičenost del in neobstoječa tematska shema, stvar še slabša manko oprijemljivejšega spremljevalnega teksta. Na voljo sta le okviren opis razstave in seznam vseh razstavljenih del. Nekateri projekti so zastavljeni veliko preveč abstraktno, da bi jih lahko kar tako vrat na nos vsakdo razumel. Morda pa problem leži v tem, da smo se RŠ-ovci malo preveč zanašali na to, da bodo itak prišli na razstavo predvsem ostali RŠ-ovci, s katerimi se itak vsi poznamo in itak vedo, kdo se s čim ukvarja. Če to dejansko drži je s tem Radio Študent resnično pokazal na svoj elitizem in svojo željo po tem, da bi še naprej ohranjali milni mehurček zaprte družbe intelektualcev, ki nam je vedno vse jasno ter za razumevanje te in one sodobne umetnosti sigurno ne potrebujemo nikakršnih besedil ali pa pojasnitev. Mi seveda poznamo likovno teorijo in vse možne oblike avantgarde, protoavantgarde, neoavantgarde, transavantgarde in vsega ostalega avantgardizma, ki ga premore neortodoksna umetnost.

Najbolj izstopajoč in nenavaden kos so Zgodbe iz konzerve, ki so jih na ogled postavili Jana Petelin in Špela Setničar. Delo pravzaprav ni nič drugega kot rjasta, rahlo napihnjena in obtolčena pločevinka graha iz leta 1945, postavljena na provizoričen podstavek, pokrit s kuhinjsko krpo. Delo je totalno bizaren ready-made primerek, ki že s samim imenom pove vse, kar želi povedati. Po eni strani je s svojim retro izgledom takojšnja asociacija na prejšnjo povojno komunistično državo, kjer je bilo včasih vsega zadosti, včasih pa so, po pripovedovanjih naših staršev, jedli le grah in banane, pretihotapljene iz Trsta. Po drugi strani pa lahko pločevinka stoji kot asociacija na vse zgodbe pločevink v zgodovini likovne umetnosti. Vse od projekta Artist’s Shit italijanskega ironičnega kritika avantgardne umetnosti Piera Manzonija, barvitih pločevink Heinz juhe razvpitega Andyja Warhola do pop art umetnika Jasperja Jones in njegovega ready-madea Painted bronze.

Kljub vsem manjšim in večjim napakam je Radio Študent s postavitvijo razstave naredil nekaj, kar veliki večini ljubljanskih galerij sodobne umetnosti ne bo nikoli uspelo. Čisto zares so odprli vrata Cirkulacije 2 vsem, ki želijo sodelovati, in vsem, ki imajo nekaj za pokazati. Pa naj bo to performans, kjer se peče potica, ali pa precizno naslikana veduta morske obale. Razstava s tem stopi na ljubljansko umetniško sceno kot totalna črna koza – takšna kul črna punk rock koza. Organizatorji nikomur niso rekli ne in rezultat je razstava, ki ne pušča le praznih obljub o vključenosti v lokalno sceno, ampak te obljube resnično izpolni. Radio Študent – mož beseda.

 

S kozarcem pomarančnega soka je na razstavi, kjer je tudi sama zabila nekaj žebljev, čisto uživala Neža Vengust.

 

Naslovna slika: interno gradivo Radia Študent. 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.