SLAČENJE SLIK – BREZ ZAPELJEVANJA

Recenzija dogodka
25. 5. 2021 - 13.30

 

Vajo postavljanja in insceniranja lastnih umetniških del je v ljubljanski Galeriji Alkatraz tokrat analitično izvedel Adrijan Praznik. Razstava nosi naslov Poizkus postavitve, s čimer Praznik vsebinsko izpostavi institucionalno ekshibicijo slikarskih del znotraj specifičnega medija: razstave. Predstavljena dela so ne le s formalnega, ampak tudi z vsebinskega vidika nastajala z mislijo na sistem, znotraj katerega bodo po ustvarjenju krožila. Praznik tako v Poizkusu postavitve ubira pot po utečeni srednjeevropsko-ameriški diskurzivni premici konceptualnega branja slikarske produkcije. Razstavljene slike v vlogi uveljavljenega medija s simbolno vrednostjo pa nastajajo v igri samodemistifikacije. Današnji komentar videnega in mišljenega se posveča tem procesom neerotičnega razgaljanja slikarskih del.

Praznik v celotni predstavitvi poudarja pomen mehanizmov, ki prispevajo k prepoznavanju dela kot umetniškega. Vsi predstavljeni objekti so del slikarjeve serije, naslovljene Čista špekulacija, s katero Adrijan Praznik razgrinja tako izmenjavanje elementov znotraj samega slikarskega medija kot tudi menjavanje in tehtanje v širšem kontekstu umetniške produkcije. Reflektorske luči mračne Galerije Alkatraz je teatralno usmeril na samo inscenacijo slikarskega dela. Tako nas sooči s sliko, ki sloni na likalni deski ob stolpiču iz petih štirikotnih gobastih kuhinjskih krp. Ali pa stojimo pred sliko, vpeto v stojalo za sušenje perila, ki visi na zidu. Zremo v pastozno obdelano platno v barvi roza otroške zobne paste, na katero je z rdečo barvo naslikana etiketa s cifro 499 evrov. Na videz hudomušni prijemi pa pri obiskovalki ne vzbujajo smeha ali začudenja. Praznikovi poskusi postavitve so uravnotežene analitično zasnovane prostorske podobe, ki učinkujejo precej spravljivo in resnobno. Konfrontacija podob in njihova situacijska komičnost sta dosledno načrtovani. Nenazadnje umetnik opredeli lastni kreativni proces kot špekulacijo.

Slovar italijanskega jezika pravi, da špekulacija v splošnem smislu besede pomeni dejavnost, katere cilj je pridobiti prednost ali večji dobiček z brezobzirno izrabo ugodnih razmer. Etimološko prihaja špekulacija iz glagola »specere«, kar pomeni opazovati, pregledovati. Pozorno opazovati, gledati dlje, pretehtati in na podlagi izkušenj tvegati v upanju na uspeh je v prihodnost orientirana dejavnost. Analitičnost, ki je za špekulacijo potrebna, je v delih Adrijana Praznika vseprisotna. Umetnik razume svoja dela kot nekaj, kar se venomer pogaja in vsakič znova vzpostavlja svojo vrednost v trenutni konstelaciji. Pastozna, večplastna koža slike nasprotuje banalni, ploskoviti podobi omenjenega motiva cene ali bizarnim tekstualnim potezam v vzdušju ameriškega poparta. Izzivalno-trivialen slogan »Anything you can do, you can do better« je na primer barvno otipljiva gesta, zaznamovana s procesom – do neke mere – nekontroliranega toka znotraj poskusa tipografskega ukalupljanja oljne barve. Materialno-slogovna nasprotja znotraj okvirjev slike pa poleg bizarnih sporočil nakazujejo tudi na tragikomičnost dela oziroma proizvajanja znotraj umetniškega sistema.

Nanašanje barve na platno z lopaticami se prikazuje v relaciji do drugih opravil, ki poleg dejanskega slikanja na platno sodijo k opravilom slikarja. Označevalce teh opravil je možno prebrati v skoraj vseh postavitvah, ki šepetajo o nevidnih oblikah službovanja, tudi tistega »vzvišenega«, umetniškega. Objekti, na katere so postavljene slike, so vezani na umetnikov delovno-bivalni prostor; tako nas likalna deska, stojalo za sušenje perila, krpe in s stoli natovorjen voziček opominjajo na vsakdanje okoliščine artistične produkcije. V prostoru sta razstavljeni tudi dve skulpturalni deli, ki prav tako nagovarjata že vnaprej izdelane, a izkrivljene podobe dela. Objekta sta povečana valjčka za pleskanje z vzorci, ki ju je Praznik natisnil v 3D-tehniki in toplotno obdelal. Poleg tega, da so teksture nekaterih umetnikovih preteklih slik morebiti izdelane s tem, načeloma obrtniško zaznamovanim orodjem, Praznik v kontekstu razstave razmišlja tudi o neavtorskem delu, ki je z rabo valjčka po navadi povezano.

Znotraj umetniškega sistema se umetnik ali umetnica pogosto znajde v položaju, ko svoja dela tudi kurira, promovira, dokumentira in arhivira, organizira predstavitve in ureja njihovo spletno prezenco. Tej trivialni plati umetniške kariere se posveča Praznik na sočasni skupinski razstavi Naslednjih 21 dni bo ključnih v Galeriji ŠKUC. Avtor izpostavlja vlogo umetniškega portfolia in ga primerja z vrednostnim papirjem, s katerim kotira na »borzi« umetnostnega sistema. Način, kako se artist predstavlja strokovni in širši javnosti, ima za njegovo ali njeno preživetje enako težo kot proces ustvarjanja umetniškega dela. V Škucu visijo tri povečane in uokvirjene strani iz Praznikovega portfolia, na katerih je videti dela iz serije Čista špekulacija. Strani iz portfolia osvetljujejo tudi bolj spregledano plat produkcije. Tisto, v kateri je vsestranskost singularne umetniške pozicije falično-fantazijska zgodba, sodelovanje več akterk in akterjev pa je dejanski, neobhodni del ustvarjanja. Večglasnost produkcije je razvidna iz strukture samih strani portfolia, na katerih beremo vrsto dodatkov k reprezentaciji »originalnega« umetniškega dela: urejeno fotografijo in spremno besedilo, oblikovanje in tisk. Praznik se zaveda arbitrarnosti avtorstva in tako v Galeriji Škuc kot v Galeriji Alkatraz izpostavi sodelovanje s fotografom Klemnom Ilovarjem. Skupaj sta Praznikove poskuse postavitve slikarskih del fotografsko dokumentirala. Reprodukcije delno služijo umetniku kot promocijski material oziroma dokumentacija za portfolio, a Praznik hkrati preizprašuje njihovo spremljevalno funkcijo , ko jih razstavi kot samostojna avtorska dela.

Obročki tavtološke verige original-reprodukcija-ideja-izvedba-avtor se pri umetniku vztrajno nizajo in se med seboj neenosmerno povezujejo v urejen začaran krog. Uprizarjanje in brisanje avtorstva ostaja pri Adrijanu Prazniku igra, ki ji lahko sledimo tudi v obrazstavnem besedilu. Tekst podpisuje umetnik sam, medtem ko se kuratorja Galerije Alkatraz Ana Grobler in Sebastian Krawczyk, pokažeta v komentarjih, ki so natisnjeni skupaj z osrednjim besedilom. Očiščeno besedilo z vsebinskimi komentarji obiskovalko vodi skozi nagovorjene koncepte ter že skozi izbrano obliko umesti akterje: kuratorja podpirata avtorja projekta, umetnikov kontrolirano prepustni kozmos, v katerem posamezni elementi sicer menjavajo svoje pozicije, a vedno le pod budnim očesom umetnika in znotraj struktur sistema, v katerih se giblje. 

Nekoliko didaktično potezo je zaznati v odločitvi, da se v razstavni prostor zložijo zapakirana dela, ki jih Praznik v končni predstavitvi ni uporabil. Tako so na zunanji steni pisarne galerije zložene slike in še neuporabljeno stojalo za sušenje perila, ki delujejo kot rekviziti za razstavo. Če obiskovalka še ni dovolj vsrkana v preračunljiv sistem postavitve, je to najbolj poenostavljen vizualni učinek, ki nas marljivo opominja, da smo zgolj obiskovalke v uprizoritvi mehanizmov umetniške produkcije.

Za konec poglejmo, kako slikarsko delo pri Prazniku srečamo v njegovi opulentni materialnosti. Za ta podvig ne zapuščamo zastavljenih okvirov slikarstva kot institucionalizirane prakse, saj je to pri Prazniku nemogoče. V procesu kolažiranja na platnu slikar preizkuša prožnost zastavljenih slikarsko-institucionalnih okvirov s prepuščanjem podob iz vsakdana, z znaki iz oglasov in apropriacijo del svojih kolegic in kolegov. Vsa slikarska dela na razstavi so velikosti kabinetne slike, njihova fizična prezenca pa nam je najbližja v konvencionalni postavitvi štirih slik, obešenih ena ob drugo. Te s prepoznavnim načinom predstavitve odprto vabijo k materialnemu spogledovanju. Reliefnost večplastnih nanosov akrilnih in oljnih barv, njihova dejanska teža in hkrati lahkotnost vršičkov zadnjih nanosov umazano bele barve se dotikajo naših pogledov in vzbujajo lakoto po materialnem pretiravanju. Prenasičenost poskrbi, da nam tudi znaki in besede, kot so »evro«, »brand« in »new« miselno ne pridejo do živega. Površina slike nas vsrka v njeno nevidno, a občutno večplastnost, predajamo se dejanskosti slikarskega materiala, ki kliče »sleci me«, tudi ko se uri v institucionalni kritiki.

 

Med razstavnimi objekti je balansirala Andrea.

 

Foto: Nada Žgank (© Adrijan Praznik, KUD Mreža)

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness