Svetlobi barva

Svetlobi barva

Recenzija dogodka
4. 6. 2018 - 13.00

Spuščamo se v palačo sanj. Deset, devet, … vse nižje in nižje, v objem popolne relaksacije … osem, sedem, … Stojimo pred vrati palače, na kateri piše NowHere. Obiskovalci se tarejo in mi se stiskamo mimo teh obrazov, iščoč to osebno unikatno izkušnjo. Če se nam pod nogami ne bi znašel umetelno oblikovan, v 3D tisku prefabriciran, v temi sveteč se robnik oblikovalke Tine Mozetič, bi se kaj zlahka spotaknili pred palačo sladkih barvnih odtenkov. Vstopimo.

Naravnost pred nami se v temi sveti stalaža sanj, ki smo jih pozabili že davno v otroštvu. Grafične podobice na kozarcih za vlaganje od daleč spominjajo na grafitersko banksyjevski pristop, silhueta otrok z baloni nikoli več ne bo brezimna. Pristopimo bližje in vidimo, da so v kozarce vloženi papirnati žerjavi. Sprašujemo se, ali je kozarcev 1000, ali se je komu izpolnila želja … Ob pisano sevajoči barvi nas prevzame depresija. Kot otroci smo želeli biti vse, kar danes nismo, mi pa stojimo na Pokopališču sanj umetnice Keiko Miyazaki.

Zavijemo proti naši desni, kjer se sprehodimo med dvema svetlobnima tekstilnima instalacijama Marije Jenko, ki delujeta kot magična strupena kokona poševno-črtastih, črno-belih gigantskih sviloprejk. Žal ne kažeta zanimanja za okolico, le za lastno ambientalno vzdušje. Ko se prebijamo med poljem sviloprejk, se spusti noč in zdrknemo skozi črno kopreno. Na drugi strani se v soju ultravijolične svetlobe razgrne nebo belih netopirjev, kamor se breztežnostno dvigajo umetelno oblikovana rdeča srca in krvavi kosmi mesa Sobitov, ki bijejo skupaj in se mnogi združujejo v zgolj en večji organizem. Evolucioniralo jih in ga je oblikovanje Natalije R. Črnec ter Nine Šulin.

Na drugi strani se spustimo v minitaturni svet prstkov, frizur, kreatur prafuturistične vegetacije, brbotajoče kiber plazme, ki na drobcih naših odpadkov raste in se transformira v novo življenje, drugačno od tega, v katerem smo se znašli. Smo mimo Plantasme Natana Eskuja in znajdemo se v črni kocki. V popolni temi nam prostor matrice programirajo sijajne fluorescentno-zelene niti Z avtorja Mirana Kreša. Izgubimo občutek za lastno telo v prostoru, percepcija je zamajana, ne verjamemo več realnosti, ničesar se ni oprijeti. Po nas prihajajo vesoljci, ki so se v programu Laboratorija svetlobne gverile izgubili ravno tako kot mi.

Bučno poplesovanje svetlobne mašine Marka Batista in Boštjana Čadeža nas navda s strahom za lastno življenje, ki ga lahko kontempliramo ob Stožcu slave Erika Mátraia. Iz stene štrleča konična oblika, pokrita z drobci zrcal, na svojem vrhu aditivno zbira žarke Svetlobne Trojice, in nam vrne izvorno belo svetlobo, iz katere nemara sestoji vse, kar smo, a kaj ko jo zrcalca v istem trenutku usmerijo v vnovični razklop svetlobnega spektra na steno.

Utrujeni smo že od te vrtoglave poti, a veliko zanimanje nas žene naprej. V svetu bakterijskih okužb in civilne nevroze si nadenemo stereoskopska očalca in poletimo med videomapiranimi betonskimi kladami Fabianijevega mostu in opuščenimi stenami Cukrarne, ozaljšanimi s plastmi draperije, ki so jih instalirali študetnje in študentke ALUO. Trip palače sanj počasi popušča, a še enkrat nas butne preko mavrice, ki seva iz črnega telesa Interkonektorja skupine A:Part, ene redkih interaktivnih instalacij tega svetlobnega leta. Krč bi popustil, v kolikor ne bi poprej na kongresu slonov in muh srečali še turškega metulja Bilala Yilmaza in ne bi ponovno padli v kreativno vzdušje ustvarjanja Barv v gibanju z zvočno podlago, ki jih predpostavi Marko Batista.

Skoraj smo že ušli vesoljcem, a snop svetlobe iz Križevniške soteske nam na poti do Vžigalice prekriža načrte. Zatečemo se v kontejner Čarobnega barvnega prostora Kurta Laurenza Theinerta. Ravno ko že mislimo, da je trip končan, nam na trakove barvnih podlag padajoče barvne svetlobe pričarajo cirkuško vzdušje in ko nam je že vseeno, kakšna je rdeča barva videti zares, ugotovimo, da je Svetlobna nit iskala Ribogunce, ki so se poskrili v Hotel v Soteski. Bitjeca je napurpural Matej Bizovičar, gensko spremenjena zelenjava pa je dobra le za Križevnike.

Končno vstopimo na glavno prizorišče, kjer nas pričaka zvočna kulisa Dirka P. Haubricha ob poplesavanju svetlobnih pik avtorice Yoko Seyame. Zvok se pridruži lomljenju svetlobe ob vrtečih diahroničnih steklih, ki selektivno prepuščajo svetlobo, da žarki lično padajo skozi, odsevajo na stene, tla, izrisujejo črte. Ploskve barv in senc se sekajo v prosotru pod ostrimi koti. Barvni krogi Aleksandre Stratimirović in Athanassiosa Danilofa, ki s svojimi LED kromatičnimi prehodi delujejo kot odpirajoče se barvne rože, so bolj zanimivi izza izložbenega stekla, saj je vendar nizkoproračunska zasnova skoraj prvonagrajena.

Za konec, ko smo že na tleh, pa nas po steni razmaže Boštjan Čadež s svojo Koloramo. Visokofrekventno vrteno stekelce razplasti projekcijo na enobarvne različice osnovne slike in jih v 360 stopinjah projicira na steno. Prostor in čas se zwarpata v gosto barvno svetlobno pasto in spet smo na začetku. Popadke barvnih afterflashev čutimo še tu in tam, med hojo po mestu, nekateri nas bodo popadali še do 16. junija.

Drago občestvo, ali ste vedeli, da pa vendar sanjamo črno-belo?

Institucije: 
Kraj dogajanja: 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness