Tovariš obglavljen

Tovariš obglavljen

Recenzija izdelka
14. 11. 2018 - 13.00

Naslov razstave bi napol čuječo poslušalko lahko zmedel; Tovariša strmoglavljenega - glasbenika nikakor ne gre mešati z razstavo Mateja Počervíne Tovariš obglavljen, čeprav sta oba kreativna kljukca domače podzemne in siceršnje scene. Oba tudi hudo zvijata strune in zavijata v perifernem narečju, ampak tu nismo zato, da bi sodili o fonetiki ali glasbi.

Najprej nekaj besed o avtorju. Matej Počervina je mladi ustvarjalec, skejter, muzičar in fotograf, ki je svoja dela razstavljal že na novomeških koncih, od koder izvira, v Ljubljani pa smo pred leti videli njegovo kreativno postavitev skejterskih desk po zidovih Placa Boris v Rogu. Je zelo aktiven skejter, saj ga lahko pogosto ujamete na različnih skejterskih punktih po Sloveniji pa i šire, kot fotografa pa na različnih festivalih. Sadove njegovega semena pa si lahko ogledamo tudi na razstavi fotografij in zina v ljubljanski DobriVagi.

DobraVaga, kot vemo, že nekaj let odlično zadovoljuje vse tiste, ki se radi ukvarjajo z DIY estetiko in publicistiko, kamor bi lahko uvrstili različne podžanre zinov, posebej pa skrbijo za razstavljanje art-zinov, ki so se v zadnjih letih razpasli na domači umetniški sceni. Tako se Počervina postavlja ob bok brez izjeme odličnim in domiselnim grafičnim ter konceptualnim rešitvam, kot jih opažamo pri avtorjih, kot so Nez Pez ali Beli sladoled. Omenjeni so namreč tako kot tu omenjan podgur'c poleg vpetosti v lastne produkcije močno prežeti z različnimi scenami ali miljeji, če uporabimo to hohštaplersko frazo, kar pa močno poveča pomen njihovih del.

Nič ni seveda narobe, če imamo prek zina vpogled v intimo neke umetnice, ampak tu imamo možnost, da prek del, ki vključujejo kaj več kot zgolj osebni art portfolio, zasledimo dogajanje na določeni sceni, ki pa brez takšnih dokumentov niti ne bila opažena ali zabeležena. Skratka, Počervina ne dela selfijev, kot se za fotografa seveda spodobi. Njegove fotografske tarče so njegovi kolegi in kolegice, vandravi vagabundi, ki se z zjebanimi avtomobili drncajo čez hribe in doline in iščejo posebne lokacije, katerih dimenzije in uporabnost lahko razkrije samo skejterski um in uč.

Razstavljene fotografije pričajo o burnem življenju, ki se godi daleč od oči javnosti, v skateparkih, skritimi pod avtocestnimi viadukti ali domačimi kozolci, življenju, ki je vsekakor prežeto z boemsko in pogosto delikventno naravnanostjo DO IT YOURSELF prakse in estetike. Poleg fotografij so tu še razrezani kvadratni kosi skejterskih dilc, na katerih so slikarsko upodobljena različna orodja za obgljavljanje, od vrtnih škarij, buzdovana in vislic do mačete, žage in giljotine. Vse glave protagonistov na fotografijah so namreč brez izjeme obglavljene, izrezane, brez obraza – ali pa je na njihovo mesto umeščen kak predmet ali sposojen fris. Tako si lahko razložimo sam naslov razstave, s tem 'dohtarskim' posegom pa je Počervina akterje fotografij zadržal v anonimnosti, da jih zavaruje pred očmi mainstreama in morebiti tudi pred organi pregona.

Sicer ni jasno razvidno, kdo je večji protagonist razstave – fotografije ali zin, ker tako prve kot drugi delujejo dovolj samostojno. Z vidika tehnike se oboje suče nekje med digitalnim in analognim. Zin je natiskan na dober plastificiran papir, poleg fotografij s prej omenjenimi motivi pa vsebuje nekaj več lastnoročnih ilustracij in kolažev Puljčana Vanje Đuriča. Nekatere strani se simbolno, barvno ali stilsko povezujejo. Zadnja stran je kakopak kar odrezana skejterska dilca, listi pa so skup deti s šraufi, ki so v tem pogojno smiselnem športu vezivo vsega.

Počervina je z razstavo uspel razkriti in hkrati zakriti delček kulture – ali subkulture, če že čmo - s samim aktom obglavljanja pa nikakor ni mišljena kaka jakobinska usmerjenost avtorja proti lastnim objektom ali sceni, pač pa trdno verovanje v anonimnost in anti-zvezdniškost untergrunta. Ni važen avtor ali akter, važna je scena. Tu pa valda najdemo šibko točko razstave in v bistvu tudi te unter-scene, saj neposvečenim ne bo podala večjih miselnih ekskurzov in bo s tem ostala zaklenjena v lastne kode in obsojena sama vase. Kar navsezadnje tudi je, a ravno zato lahko nemoteno deluje, se zajebava in producira ter tako obdrži svoje principe, zakone in junake.

Nepoučeni bi lahko dejali, da je torej sama sebi namen, vendar pa skejterska kultura, potem ko se je osvobodila lastne mainstream-tony-hawk mode, za razliko od drugih podzemnih kultur, še vedno močno povezuje družbeno in politično napredne vrednote, kot so solidarnost, horizontalnost, kreativnost in iskanje svobode v stvarnem svetu. Predvsem tam, kjer je na videz ni. Ravno zato pa je tu pa tam toliko bolj neprecenljiv uvid v to dogajanje, kot ga v svoje vitrine pogosto denejo v Dobri Vagi. Kdor pač ne šteka tega, pa naj ga še naprej moti lomljenje dil med mestnimi bloki.

Razstava je na ogled postavljena do 8. decembra.

Aktualno-politične oznake: 
Institucije: 

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness