Veliko sreče pri iskanju galerije

Veliko sreče pri iskanju galerije

Recenzija dogodka
5. 4. 2016 - 13.00

Na petkovo popoldne sem se oglasila v Galeriji Alkatraz. Bil je eden prvih zares toplih in sončnih spomladanskih dni. Ob tej priložnosti lahko citiramo kar spremno besedilo aktualne razstave: »Gre za enega tistih trenutkov, ko nas preplavi občutje blaženosti, zadovoljstva, ko bi najraje pritisnili na namišljeni gumb in ustavili čas.« Znotraj galerije nas je sprejelo zelenje, ki zunaj te dni že razpira svoje poganjke, v notranjosti pa smo ga uzrli le na papirju. Razstava Sreča v Nikšiću Jasmine Grudnik je torej načrtovana tudi času primerno.

Pravijo sicer, da nisem izbrala najboljše ure. Prosojen papir, prečno na tla razprostranjen do stropa, reflektorji namreč bolje osvetlijo v zatemnjenem prostoru. Galerija Alkatraz je sicer vse prej kot presvetljena z naravno svetlobo, ob tej priložnosti pa je bilo te preveč. Motive, oblikovane z risarsko potezo čopiča, sem razbrala z nekolikšno težavo. Toda, no, nekako je šlo. Kot sem opazila, na sestavljenih papirnatih površinah najdemo sproščene posameznike, ki uživajo popoldansko kavo. Sedijo za vrtnimi mizicami, med njimi pa so košata drevesa, ki skozi veje mečejo sence na zeleno trato. To je torej ta sreča v Nikšiću!

Risba čopiča je hitra, tvorijo jo široki nanosi, ki izrisujejo linije dreves in posameznikov. Obilnejši motivi ‒ kot so stebla in figure ‒ so po svoji površini neobarvani, a jih zamejuje izrisana površina trate. Kontrast med ploskvami pričara reflektor, ki sveti od tal proti površini papirja. Posledično je s pomočjo usmerjene svetlobe senca, ki jo naj bi jo v Nikšiću metalo opoldansko sonce, razvidnejša.

»Prosojnost« enkratnega doživetja, ki ga je umetnica sprva zabeležila v skicirko, pa metaforično vzporednico najde tudi na skorajda transparentnem papirju. Takšna izbira ni samoumevno optimalna, temveč je le izbira. Prav tako kot Grudnik trdi, da poskuša »v prostoru«, torej »scenografsko prikazati občutke, ki jih beleži z risbo.« Vprašanje prenosa motiva pa je izrednega pomena, sploh ker se zdi, da ta »scenografskost« ni popolnoma razvita. Sploh pa ne drži, da, kot citiramo, »omejevanje na en medij ali dimenzijo ni dovolj za komuniciranje nečesa tako kompleksnega, kot je zaznavanje sveta okoli nas in čustev /…/« Če bi to držalo, bi lahko za nerelevantne označili vse risbe, slike, pa tudi gibljivo podobo in tako naprej. Bolj kot to se zdi relevantno, kaj medij prenese in kaj se z njegovimi zmožnostmi lahko ustvari.

To je nekako vse, kar bi lahko zapisali, saj slabša berljivost motivov tekom dnevne svetlobe v Alkatrazu niti ne fokusira pogleda na posamezni motiv, s težavo pa zajame tudi celotno kompozicijo. V kolikor se vidljivost izboljša na večer, pa s tem premosorazmerno ugaša tudi število obiskovalcev, ki se po osmi uri ne morejo več oglasiti v galeriji. To bi morali nekako vzeti na znanje in zato poskusiti svetlobo uravnavati drugače. Torej z bolj fiksno in neprepustno zatemnitvijo.

Na splošno se zdi, da je projekt nastajal hitro, brez temeljitega kuratorskega premisleka. Samostojno razstavo Jasmine Grudnik, ki na ALUO zaključuje magisterij slikarstva, je bilo lažje kot katero drugo izvesti predvsem zaradi velikih površin, ki zapolnijo galerijo. Pa še to so v Alkatrazu reševali z osrednjo postavitvijo v prostor. Oziroma z zgostitvijo papirnatih pol v prostorsko inštalacijo, ki ne pokriva le stenskih ploskev. Oblikovanje slikovne globine prostora je solidno, figure pa so morda malce preveč podobne kompozicijam večernega akta. Vsekakor je jasno, da za njimi stoji avtorica, vešča čopiča. Ni pa jasno, zakaj naj bi si takšen projekt kar takoj zaslužil svoj prostor v galeriji. Zdi se, kot da ima projekt vsaj nekaj potenciala, a ta še ni razvit. Zdi se, kot da nekaj manjka, in to dobesedno.

Pri tem se pod vprašaj postavlja razstavna politika galerije, ki bi lahko nekaj energije namenila avtorjem, ki kljub svoji mladosti ponujajo portfolio s številnimi kompleksnimi in vsebinsko tudi povezanimi projekti. Morda je nehvaležno in izključujoče navajati poimensko, a mislim, da se večina ustvarjalcev zaveda razlik med projekti, ki so idejno še v povojih in med doslednimi izpeljavami. Na svojo samostojno razstavo na primer upravičeno čakajo Tomo Stanič, Maruša Meglič, Neža Knez, Valerija Zabret in Tejka Pezdirc.

Pri tem velja, da prazne galerije ni težko najti, saj je kar nekaj takšnih, ki zaradi pomanjkanja finančnih sredstev svojega programa ne morejo uresničevati. Večji problem se pojavlja pri izplačevanju honorarjev avtorjem, tehnikom in kustosom. Mladi ustvarjalci namreč še ne prejemajo finančne podpore, namenjene samostojnim umetnikom, pa tudi če bi jo, je ta majhna, in to ne bi pomenilo, da niso upravičeni do razstavnine. Razstava v Alkatrazu omogoča tudi izplačilo, a mislim, da bi si razstavni termin bolj zaslužil kdo drug … delo Jasmine Gurdnik pa bi moralo prej še dozoreti.

Avtorji: 
Institucije: 
Kraj dogajanja: 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentarji

avč! novinarka spljuva razstavo, okurca galerijo in umetnici na koncu našteje, kdo je boljši od nje. kdo ji bo razložil, da to ni kritična recenzija?

Kritrična gor ali dol, ampak ideja seznam je groteskna. Še dobro, da nisem tista Valerija!

Kulturna redakcija ne premore kritičnega filtra pisočih?

V prostoru, kot je naš & v časih, ko je težko biti kritičen, ne da bi bil že zato kritiziran in zaradi prizadetosti ocenjevanega kar takoj popljuvan nazaj, je tale zapis iskrena in pogumna kritika, ki poda precej tehtnih argumentov. To je kritiško pisanje. In naloga kritiškega pisanja je, da vrednoti, kar novinarka počne. Argumentirano vrednoti in ne le "spljuva", kdo ti bo to razložil, ANTI888? Argumente in debato potrebujemo. Zelo. Zatorej - kljub vsemu in nekaj besedni grobosti - bravo piski!

Kaj ona vrednoti, avtoričinega dela zagotovo ne, ker v zapisanem ni slutiti, da se je poglobila. Napiše pa lahko seveda kar želi, samo tole potem ni strokovna kritika.

'strokovna kritika' - smejem se

Amen sestra Luna! Rabimo debato, argumente, neosebno izmenjavo idej, etc., ampak v tekstu zgoraj ni veliko razglabljanja o samem delu: o svetlobi, ki je (true) sfaljena, postavitvi, ampak nič o samem konceptu ali utemeljitvi zakaj je opus J.G. preslab. Kaj, če bi bilo kaj o sodelovanju med mlado, neizkušeno umetnico in mlado, še manj izkušeno kustosinjo? To se mi zdi zanimivo: mogoče je tukaj Alkatraz kiksnil?
Skurcana razstava, ker se uporablja argumente kot to, da je premlada ali da si drugi zaslužijo bolj, ker alkatraz plača razstavnino. wtf? zakaj si ravno tisti zaslužijo? Ni besede utemeljitve, kar je katastrofalno. Sem skoraj pljunila kavo med jutranjim branjem, sploh zato ker rad berem Katarinine stvari, zato sem bila še bolj razočarana. Katarina ne bit fakin Domen ali drugi čustveno debilni Šumovci!

Pozdravljeni! Ne vem, če je sploh potrebno, da komentiram, saj sem s svojo recenzijo zadovoljna. Mislim torej, da so sodbe argumentirane. Lahko jih še malo razvijam dalje, česar prostor recenzije ne mogoča v večji meri, zato pa mi je toliko bolj všeč, da sem prejela kakršne koli komentarje. :)

Moj odgovor na navajanje avtorjev poimensko, torej na izbor: ja, ta je vedno subjektiven, toda recimo, da si tega ne bi dovolila, če ne bi v zadnjih mesecih poleg razstav pregledala noro veliko portfoliev in govorila s številnimi "mladimi" avtorji o njihovih delih. Neketere reči so še v povojih, česar so se zavedali tudi avtorji, druge ne bi komunicirale znotraj galerije, tretje so težje izvedljive, so pa tudi projekti, ki se mi osebno zdijo manj kakovostni (poudarjam to osebno). "Seznam" imen se mi zdi opravičen, saj so to avtorji, katerih dela so pomensko kompleksna, materialno dovršena, razvito pa imajo tudi idejo o njihovem prezentiranju pred publiko. (Žal mi je, da moram te komponente ločevati, saj se jih včasih ne da, a ne znam povedati bolje). Če želite, vam lahko s privolitvijo avtorjev pošljem tudi kakšne portfolie in presodite sami (moj naslov ima urednik). Vsekakor se mi zdi na mestu, da se raje koga omeni, kot ne. To je čas, ko je kot umetnik izjemno težko prežveti (pri nas ni trga), zato so pozitivna opozorila na (spet po mojem osebnem mnenju) kakovostne ustvarjalce toliko bolj dobrodošla. Lahko si predstavljate, da brez razstav ni publike, ni honorarjev, avtorji pa v prijavi na finančne razpise izgubljajo točke, ker ne morejo navajati pozitivnih referenc, omemb v medijih in že predstavljenih projektov. Krog se zavrti, saj z manj točkami avtorji izgubljajo možnost podpore na razpisih, brez teh razpisnih sredstev pa težje preživijo in ustvarjajo. Boj je težak, prav zato pa se mi ne zdi pravično, da ima razstavo kar vsak projekt, sploh, ker se mnogi avtorji zavedajo, da je nekatere projekte potrebno še izpiliti pred njihovo javno predstavitvijo. Lahko bi bili vsi bolj prizanesljivi, s tem pa bi spodbujali poplavo razstav, prejemanje statusov in, na drugi strani, še večjo razpršenost finančnih sredstev, ki jih nato v premajhni količini prejema preveliko število ljudi.

Prebrala sem spremni tekst in, kar se razlage tiče, izhajala iz njega. Nisem vedela, da je to prva razstava kustosinje, pri čemer jo razumem, saj sem se v tem položaju znašla pred kratkim tudi sama. Prav tako ni nikjer pisalo, da projekt spodbuja avtorico, ki se šele profilira, iz česar bi lahko (lahko in ne nujno) sledilo, da je razstava s strani njenih pripravljalcev nekakšen še ne popolnoma reflektiran eksperiment in je zato ne smemo tako ostro soditi. Kljub temu mislim, da nisem izrekla preostrih in neutemeljenih sodb, le spodbujam k predhodnji boljši dodelavi projekta ... Navsezadnje bi kakšen pomislek v primeru razstav, kjer sem sodelovala kot kustosinja, rada slišala tudi sama, saj se zavedam nekaterih svojih napak in bi bilo bolj iskreno slišati tudi kakšno kritiko. Ena takšnih stvari je uspešna komunikacija s publiko, ki pa jo ne sme nadomeščati le zahteva po poglobitvi in verbalni razlagi. Ko projekt stoji je umetniško delo s kratko napisano razlago osredno komunikacijsko sredstvo in ne vem, kako bi se v avtoričino delo še lahko bolj poglobila, kot da sem si ga ogledovala in prebrala tekst. Če bi imela več časa, bi Jasmino vsekakor povabila na pogovor, vendar mislim, da tudi ta ne bi smel nadomeščati dela.

Z lepimi pozdravi,

Kat

Po prvem branju pisnega izdelka, ki mu t.i. kritiška piska s (so)komentatorji pravi kritika, sem si - po prvotni manjši osuplosti nad dejstvom, da si Radio Študent, ki za razliko od nekaterih drugih medijev, ni posebej znan po svojih slabih recenzijah, dovoli takšno odstopanje od osnovnih standardov tako glede sloga pisanja, kot (še posebej) glede vsebine in spodobnosti - rekel, da se je nesmiselno ozirati ter odzivati na takšna pisanja, na katera bi reagiral najbrž redkokdo, ki je kdaj prebral kakšen članek/kritiko, kjer ni v prvem planu obupanega zapolnjevanja praznin, ki so posledica pomanjkanja vsebine, s slogovno bornimi, mestoma nesmiselnimi izrazi in skovankami ter preprostimi opisi zgolj fizičnega izgleda dela, ki so prikrajšani za kakršenkoli globlji uvid in refleksijo, ki bi naj ju bila sposobna vsaka, tudi amaterska, kritičarka podati.
Zares nevredno omembe, skratka, tudi upoštevajoč dejstvo, da je avtorica v želji po čimvečji pikrosti pogosto prešla mejo nesramnosti in nespoštljivosti do umetnice, na kar morda namiguje že naslov sam. Vendar vseeno obstaja, kot omenjeno, pri kritiki določeno polje svobode pisanja kjer pride do izraza značaj in miselni domet posameznika, česar mu ne gre v nobenem primeru zameriti.
Morda bi bil v tem okviru bolj na mestu poziv avtorici besedila, naj opredeli, s kakšne pozicije ona ocenjuje umetnico za nezrelo in neprimerno za takšno razstavo ter kaj ji daje pravico, da se v tekstu izraža tako pokroviteljsko.
Kakorkoli že, bolj od vsega prej navedenega pa bode v oči skrajno tendenciozna poimenska primerjava umetnice z njenimi kolegi, ki ne zadeva le Jasmine Grudnik ter ostalih umetnikov, ki so po vsej verjetnosti brez svoje volje umešani v tako nekulturen kontekst, temveč se pisateljica besedila popolnoma nepoklicana in kot sama prizna, brez poznavanja osnovnih dejstev, meša v politiko galerije, v kateri se razstava nahaja. Razlog iz katerega pa se mi zdi, da takšno pisanje, kljub odsotnosti kulturne vrednosti, ne sme biti ignorirano - in tukaj gre kritika predvsem na RŠ - pa je dejstvo, da takšna besedila predvsem siromašijo naš kulturni prostor, ga obremenjujejo z negativizmom ter ustvarjajo neko novo nevoščljivo okolje metanja polen pod noge, česar Radio Študent kot, vsaj nekdaj, progresiven medij, ne bi smel dopustiti, še manj pa podpirati.

Spoštovani * Res ne vem, zakaj bi bila s to recenzijo žaljiva do umetnice. Morda lahko argumentirate? Ker ne gre za interpretacijo vsakega detajla, motiva? Kritika ni teoretski tekst, rš pa ni katalog. Kaj naj bi bilo po vašem mnenju še potrebno interpretirati? Niz motivov, ki sem jih zaradi slabe osvetlitve komaj uspela razbrati? Iz galerije sem odšla razočarana, saj sem se trudila bolje povezati z vsebino dela, pa nisem našla nič, kar bi me pritegnilo. Nekaj posameznikov, ki kofetka v nekem gaju, tak pa je tudi spremni tekst, ki vse skupaj spravi na izhodišče logike impresionistov.

Je tako grozno slišati, da nekaterim projetktom manjka razvoja in kritičnega uvida s strani avtorja, preden se ga postavi v galerijo?

Je tako napačno izpostaviti kvalitetne avtorje in to kar poimensko? Zakaj bi bilo bolje, da jih ne bi? Ker izključujem ostale? Mislim, da mi ti ostali ne bodo zamerili, je pa bolje omeniti koga v pozitivem smislu kot na vse pozabiti.

Sploh pa ne razumem, kako se naj bi po vašem mnenju mešala v politiko galerije? Zakaj pa naj bi metala polena pod noge?

Sicer pa, kdo pa sem? Recenzentka z večletno kilometrino, ja. Na drugi strani pa je tale recenzija že zdavnaj pozabljena in verjetno ogromno pomeni le galeriji, kustosinji in umetnici in njenim bližnjim. izrekla sem nekaj utemeljenih kritičnih pomislekov, pa se iz tega dela cel cirkus. Zakaj?! (Za reklamo?!)

Dasiravno v članku izpostavljenega dela razstavljene umetnice v Galeriji Alkatraz ne morem kritično obravnavati, menim, da je sam članek (in avtorica) deležen precej neosnovanih kritik. Če je v članku mestoma možno zaslediti poudarjen subjektivni pogled ne moremo trditi, da ni osnovan na avtoričinem poznavanju "scene" (izpostavljenih avtorjev in programa galerij v Ljubljani). Menim, da si zastavlja realna vprašanja, ki si jih je z vidika kritičnega preizpraševanja kuratorskuh vprašanj, potrebno zastavljati. Subjektivna in za slovenski prostor mestoma precej neposredna mnenja so v tem kontekstu dobrodošla in zdržijo refleksijo bralca v kolikor je nekoliko seznanjen s slovenskim likovnim prostorom. Drznost avtorice, da izpostavlja avtorje, ki si po njenem poznavalskem mnenju zaslužijo biti videni, je potrebno pozdraviti - prevečkrat se pripeti, da so avtorji trepljani po ramenu že zavoljo dejstva, da razstavljajo in ne zavoljo kvalitete svojega dela, kar zagotovo ne pripomore k dvigu ravni njihovega umetniškega ustvarjanja temveč ohranja povprečnost.

Ne komentiramo kritičnega zapisa o razstavi Jasmine Grudnik Sreča v Nikšiću, ki ga je zapisala novinarka Katarina Stopar, kajti podpiramo avtonomijo kritike, ki je pomemben mehanizem vzpostavljanja relevantnih vprašanj in pogledov na umetniško delo kot tako in na samega umetnika ter na širši umetniški sistem. Zavzemamo pa se, da tako kot je treba ohranjati avtonomijo kritike, je potrebno ohraniti tudi avtonomijo razstavne politike galerijskega prostora.

Opozarjamo, da je pristop novinarke Katarine Stopar posegel v avtonomijo naše razstavne politike, kar je nedopustno. Poimensko izpostavljanje avtoric in avtorjev, upravičenih do samostojnih razstav v Galeriji Alkatraz, brez širše vsebinske utemeljenosti, lahko zveni pristransko.

Za umetnico Jasmino Grudnik, ki pripada mlajši generaciji avtoric je, kot za veliko drugih avtoric in avtorjev, značilno da išče navdih na različnih področjih: eksperimentira in ustvarja s pomočjo različnih tehnik kot so risba, grafika, skulptura, slika in kolaž, vendar se njena umetnost ne osredotoča na en, dominanten, medij.

Za njeno razstavo smo se odločili v sklopu programa razstav mladih umetnikov in kustosov, ki je za galerijo priložnost, da realizira prvo ciljno usmeritev našega razstavišča, to je predstavitev mladih umetnikov in umetnic na področju likovne umetnosti. Galerija Alkatraz je znana kot platforma za slovenske mlade umetnice in umetnike, saj ima že večletno prakso predstavljanja njihovih del. Zavedamo se da je, še posebej v času krčenja sredstev v kulturi, situacija neuveljavljenih avtoric in avtorjev problematična in da ni veliko možnosti za pridobivanje praktičnih izkušenj na umetniški sceni. Zato želimo umetnicam in umetnikom ponuditi sodelovanje, pomoč in infrastrukturo pri njihovih samostojnih razstavah. Vsekakor se v prihodnje v tem letu veselimo avtorjev Davida Ištvana in Anžeta Ermenca, ki sta "zrela" za izpeljavo samostojnih razstav v Galeriji Alkatraz.

cela ta debata kaže na nerazumevanje vloge kritike v umetnosti (in kulturi), še več, govori o tem, kako pomembna je kritika in kako žalostno je, da ta (ne samo na rš, ampak širše) iz medijev izginja, ostaja pa le še (samo)promocija. katarinina omemba razstavne politike ni nobeno vmešavanje v njo, ampak preprosto - kritika razstavne politike, popolnoma legitimna (kritik lahko kritizira uredniško politiko, sezono nekega gledališča, filmski program sfc ipd.), da bi bilo to vmešavanje, bi bil potreben še kakšen izkazan interes (navadno v ozadju), in tudi njeno naštevanje potencialnih imen ni nobena posebnost, preberite si kdaj kakšno glasbeno kritiko. edino, kar bi kriti(čar)ki lahko očital, je blagost povedanega, pa na trenutke rahlo (pre)impresionistični slog.

Naša stališče, ki smo ga zapisali je, da je vsekakor potrebno ohranjati avtonomijo kritike in nenazadnje tudi utemeljenega kritičnega ovrednotenja razstavne politike.
Še enkrat poudarjamo, da naštevanje avtoric in avtorjev, ki naj bi jih uvrstili v svoj program, brez utemeljenih razlogov, zveni pristransko. To lahko razumemo kot neutemeljen poseg v avtonomijo razstavne politike galerijskega prostora.

Seveda bi ravno razstavna politka morala biti predmet kritike. No saj tudi velikokra je, a začuda ravno metelkovsko razstavišče dostavi najoblj SDSovski odgovor (Katarina to so tvoje domneve!).

saj ne, da Katarina izusti to (in niti ne najbolj direktno), kar v resnici vsi vedo: Alkatraz pač nima razstavne politike. Pač vse in svašta, pod krinko "Mladih" in
"priložnosti" pač razstavlja vse po spisku. Da je ironija še večja je to, da je Metelkovska galerija med bolj konzervativnimi razstavišči, kar tale SDS odgovor le še potrjuje.

Razstavna politika torej mora biti predmet kritike, seveda Alkatrazov odgovor leti na to, da bi morala kritika razstavne politike leteti na vsakokratnega avtorja, in bognedaj na razstavišče, ki je v resnici veliko bolj odgovorno za njegovo delo kot on sam, in ta Alkatrazov odgovor, ki se navidezno distancira od umetnice ter kustosinje je pač abotno. (btv: kdo je avtor tega odgovora, a je Alkatraz subjekt?).

Razstavne politke torej ni (oziroma se dojema kot pač garaža kjer lahko vsak razstavlja kar hoče, seveda lahko vsak kritizira kar hoče razen galerije?). Ta definzivni odgovor na kritiko, ki je roko na srce v nekem splošnem diskurzu do Alkatraza v resnici precej konstruktivna (mislim, saj kritika ni niti dobra, dober pa je bil Alkatrazov odgovor, ki pove veliko več kot avtorica), samo dokazue, da se Alkatraz zaveda svoje brezpomenskosti.

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness