Bauhaus – tista zmeda vmes

Spoštovane in spoštovani. Poslušate devetintrideseto oddajo Hertz Arhitektur. Tokrat o zamolčanih straneh Bauhausa – legendarne šole oblikovanja z začetka 20. stoletja.

Lansko leto smo obeležili 100. obletnico šole Bauhaus. Ob tej priložnosti je tudi Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani izdala zbornik člankov z naslovom BAUHAUS – BAUMENSCH: Človek. Umetnost. Tehnologija. Zbornik je komentirala že radijska kolegica Ana Lorger

. Prispevek pravilno izpostavlja nereflektiranost obeleževanja Bauhausa izven konteksta. In zares je poročanje o Bauhausu enako nereflektirano že vsaj od razstave v newyorški Momi leta 1938: Bauhaus, 1919–1928, ki jo je kuriral sam ustanovitelj šole Walter Gropius.

V izjavi za javnost ob razstavi je povzeta sedaj že klasična zgodba o avantgardni šoli, ki ni niti dosti daljša niti kaj drugačna od variante, ki jo slišimo na predavanjih. Na razstavi so bili izpostavljeni Gropius sam in nekaj njegovih izbranih kolegov. Izpostavljenih je bilo le nekaj izbranih let delovanja institucije. Razstava je vključevala tudi opus mojstrov, ki je nastal izven in mimo šole, tako je očitno, da je ta relativno majhna šola že zgodaj postala piarovski označevalec za tiste, ki so preživeli, da so njeno zgodovino lahko kurirali.

Izjava za javnost se zaključuje z že klišejskim naslovom ustreznega poglavja v učbeniku arhitekturne zgodovine: »Vendar je glavna tema razstave Bauhaus kot ideja. Ideja, ki se zdi veljavna tako danes kot takrat, ko je Bauhaus cvetel.«

Nadaljevali bomo s kritično obravnavo te ideje tako, da se bomo osredotočili na obdobje, ko – vsaj po Gropiusovih kriterijih – Bauhaus ni cvetel.

Kaj je ideja Bauhausa? Kot institucija je Bauhaus združitev weimarske akademije za umetnost in weimarske šole za umetnost in obrt. Prvi ravnatelj je bil že omenjeni Walter Gropius. Izziv, kot ga je zaznala kulturna zavest zgodnjega 20. stoletja, je bil novemu vsakdanu množično proizvedenih uporabnih izdelkov dodati estetski izraz in v novih pogojih proizvodnje utemeljiti celostno umetniško delo. Kako naj bi se to zgodilo, torej kakšen bo delež obrtniške vzgoje, kakšen delež umetniške in kakšen naj bo odnos do tehnologije ter industrije, so bile teme polemik že v predzgodovini Bauhausa. Združitev umetniške in obrtniške institucije je bila tako prvi kompromis, na katerem so se kopičila nadaljnja protislovja navidezno enotne ideje Bauhausa.

V razglasitvi weimarskega Bauhausa iz leta 1919 piše:

»Ustvarimo nov ceh obrtnikov brez razrednih razlik, ki arogantno ločujejo obrtnika in umetnika. Skupaj si zamislimo in ustvarimo novo stavbo prihodnosti, ki bo sprejela arhitekturo in kiparstvo in slikarstvo v enotnosti in ki bo nekoč, iz rok milijonov delavcev, zrasla proti nebesom kot kristalni simbol nove vere.«

Platnico publikacije je krasil lesorez s podobo katedrale. Vsakega od njenih treh stolpov je zaključevala peterokraka zvezda in iz vsake peterokrake zvezde so sijali žarki svetlobe. Pod podobo je napis Zukunftskathedrale oziroma Katedrala prihodnosti.

Razglasi Bauhausa o samem sebi so sprva združevali dva očitna motiva: usodo sodobnosti – naj bo množična proletarizacija ali industrializacija; ter poklic preteklosti – naj bo predmoderni status obrtnika ali celostna umetnina katedrale.

Čisto diskurzivni poudarki ene ali druge težnje so skozi leta delovanja bolj ali manj izraziti, a v projekt reforme šolanja in poklica vedno vključeni. Zgodnjemoderna izkušnja profesionalcev, ki je privedla do ustanovitve šole, je občutek krivde zastarelosti kulture v luči novih načinov proizvodnje. Določila izdelkov – njihove oblike, materialnosti in številčnosti – so zdaj v sferi industrije, neodvisna od obrtniške zavesti. Ideja Bauhausa je na novo utemeljiti enotnost Objekta in Tehnike tako, da se ohranijo pogoji obrtništva in avtorstva ter privilegiji, ki pridejo s tem. Zgodovina Bauhausa je zgodovina te neuresničljive ideje in notranje-institucionalnih trenj, ki iz neuresničljivosti ideje tudi izhajajo.

Eno od teh trenj nastopi že zgodaj: prva tri leta delovanja Bauhausa je zaznamoval profesor Johannes Itten. Ta švicarski slikar je bil nosilec več glavnih predmetov oziroma delavnic. Itten je zagovarjal in poučeval mističen odnos med avtorjem in delom. Kakršna koli umetniška sinteza, po Ittenu, izhaja iz avtorjevega samostojnega uma. Celo tako samostojnega, da je Itten zagovarjal neodvisnost od države in prepustitev umetnika trgu – politično neskladno z ostalimi mojstri na šoli, ki jim je javno financirana piar institucija ugajala. Itten je bil tudi član mazdaznancev, kulta, ki je obujal staro perzijsko religijo zoroastrianizma. Svoje mistične ideale je vključeval tudi v svoje poučevanje. Zapovedoval je askezo, post, dihalne vaje in jogo ter temu ustrezen estetski (ne)izraz. Že med njegovo kariero v Bauhausu pa so se na šoli, na vabilo Gropiusa, uveljavile tudi druge močne osebnosti. Polne zanosa nad tehnologijo in metafizičnimi dognanji o kvadratih so si iz brezimnih množic sovjetske šole Vkhutemas prišle na Bauhaus ustvarit ime in usmeriti Bauhaus na pot, ki nam je večinoma poznana.

Do leta 1928 je Bauhaus dozorel kot institucija; to je verjetno tudi eden od kuratorskih motivov, ki so prvo razstavo o Bauhausu v ZDA omejili na obdobje med letoma 1919 do 1928. Leta 1925 se je šola preselila iz finančno vse manj naklonjenega Weimarja v politično bolj oportuni Dessau. Pečat zrelosti je bila tudi stavba, v katero so se preselili. Zgradbo v Dessauu je po principih Bauhausa projektiral Gropius. V šolskih delavnicah so jo opremili in poslikali hišni mojstri in vajenci. Novost je bil tudi arhitekturni oddelek, ustanovljen leta 1927. Gropius je k vodenju oddelka sprva povabil nizozemskega arhitekta Marta Stama, ki pa je bil karierno in profesionalno dovolj zadovoljen, da je povabilo zavrnil. Vabilo je tako padlo Hannesu Meyerju, ki še bo središče zamolčane zgodbe Bauhausa.

Ko je naslednje leto ravnatelj Gropius odstopil, »da bi se osredotočal na osebne projekte«, kot piše v na začetku oddaje omenjeni izjavi za javnost, je za naslednika predlagal Miesa Van der Roheja, ki je povabilo spretno zavrnil. In tako je Hannes Meyer, drugič druga izbira, postal drugi ravnatelj Bauhausa. V kratkem obdobju njegovega ravnateljevanja Bauhaus postane resna arhitekturna šola.

V poznejšem odprtem pismu se je Meyer predstavil takole: Švicarski arhitekt, poročen, živim ločeno, 174 cm visok, osiveli lasje, sivo-modre oči. Posebne karakteristike? Zunanjih nič.

Meyer je v skladu s svojim zavračanjem umetnosti in avtorstva v šolo uvedel nekaj temeljnih novosti. Prevod njegovega manifesta Gradnja je bil letos izdan v knjigi Funkcija v arhitekturi pri založbi ZRC SAZU. V manifestu pravi:

»vse reči tega sveta so proizvod enačbe:
(funkcija × ekonomija)«

in nadaljuje z naštevanjem nekaterih novih materialov ter zavrne umetnostno vizijo arhitekture:

»arhitektura kot ‘afektni dosežek’ umetnika ni upravičena do obstoja.«

Meyerjev osrednji arhitekturni predmet so množična stanovanja, za katere tudi iz prej citirane funkcije bolj natančno izpelje sledeče:

»1. spolno življenje
2. spalne navade
3. vzdrževanje malih živali
4. vrtnarjenje
5. telesna nega
6. zaščita pred vremenom
7. stanovanjska higiena
8. skrb za avto
9. kuharija
10. ogrevanje
11. osončenost
12. oskrba

Takšne zahteve so izključni motivi stanovanjske gradnje.«

Večina osrednjih vprašanj Bauhausa je bila za Meyerja zastarelih ‒ odgovore je že podal razvoj sam. Arhitektu ne pripisuje nalog obrtniških ali estetskih sintez, sprejme tiste naloge, ki jih arhitektom nalaga faza produktivne reorganizacije mest. To je čista tehnična funkcija intelektualca kot organizatorja produktivnega cikla.

Meyer je razumel snovanje stavbe kot socialno, psihološko, tehnično in ekonomsko organizacijo življenja – ne kot estetski, temveč kot znanstveni proces. Zato vsakršno snovanje ne more izhajati iz ideala, temveč iz izmerljive in dokazljive realnosti kot take. V skladu z idejo znanstvenega snovanja je Meyer zastavil tudi nov model delovanja šole.

Učni proces je bil reorganiziran v skladu s tehničnimi novostmi industrijske gradbene proizvodnje. Gradbeni inženir in industrijski svetovalec sta združila moči za standardizacijo načina produkcije. Profesorska mesta so zasedli novi obrazi, ki so delili Meyerjeve nazore. Uvedeno je bilo preučevanje relevantnih znanstvenih in družbenih teorij. V izogib metodološki stagnaciji so bila redno organizirana gostujoča predavanja. Predmeti in delavnice Kandinskega in Kleeja, ki sta poučevala likovno teorijo in kompozicijo, so bili umaknjeni z obveznega programa, saj so bila tovrstna znanja v Meyerjevi viziji arhitekta-organizatorja nepotrebna. Zaradi tega je med »uveljavljenimi« mojstri in novim ravnateljem nastal konflikt.

Pod drugim ravnateljem Bauhausa so abstraktne akademske vaje zamenjala realna naročila. Dvajset tisoč nemških sob so krasile v Bauhausu izdelane tapete. To obdobje je bilo priča tudi prvim gradbenim izvedbam, in sicer petih stanovanjskih stavb v Dessauu in srednje šole v Bernauu pri Berlinu. Šolo je Meyer organiziral kot tovarno. Uveden je bil osemurni delavnik in študentske mezde. S tem je želel ravnatelj povečati dostopnost študija in premoženjsko izenačiti študente. Značilno študijsko formo delavnic je zamenjal z brigadami.

Meyerjevo vodenje Bauhausa je bilo znotraj ideje Bauhausa škandal. Pravzaprav ni jasno, zakaj je funkcijo sploh sprejel. V odprtem pismu, ki ga je objavil, ko ga je župan Dessaua obvestil o njegovi odstavitvi, pravi:

»Kaj sem našel ob svojem imenovanju? Bauhaus, katerega ugled je presegel njegove dosežke [...], Univerzo oblikovanja, ki je iz vsakega čajnika naredila problem konstruktivistične estetike. Katedralo socializma, v kateri se je prakticiral srednjeveški kult. Revolucionarni kader, ki je zrl levo in hkrati upal, da bo nekoč kanoniziran v istem srednjeveškem templju.

Vse poti k šoli, ki bi odgovarjala običajnim življenskim potrebam, so onemogočale incestoidne teorije.

[...] Povsod je umetnost davila življenje. To je vodilo v tragikomično situacijo, v kateri sem se znašel: Kot ravnatelj Bauhausa sem se boril proti Bauhaus stilu.«

Meyer je Bauhausu postavil politično zahtevo in vprašanje, ki ga zastavlja tudi Walter Benjamin:

»Se pravi, preden vprašam: kakšen je odnos določenega pesništva do proizvodnih odnosov neke dobe, bi rad vprašal: kakšen je položaj pesništva znotraj teh proizvodnih odnosov?«

Kjer je Meyerju uspelo prekiniti z idejo Bauhausa oziroma kjer je lahko zastavil to pravo vprašanje, je to delovalo v nekakšno škodo njegovemu dobremu umetniškemu imenu. Njegovo prvo pravilo projektiranja: »Nikoli ne projektiram sam. Vsi moji načrti so izšli, od samega začetka, iz sodelovanja z drugimi.« Odklanjanje kulta avtorstva Meyerja že formalno izključuje iz arhitekturnega zgodovinopisja. Ne smemo pozabiti, da je relativno majhna šola Bauhaus, ki je gojila ravno kanonizacijske metode in od začetka delovala kot piarovska institucija, kanonizirana. Veliko večji sovjetski Vkhutemas, ki je vpisoval desetkrat več študentov, pa je zaradi nepodpisanih izdelkov izključen iz meščanskega zgodovinopisja. Obdobje med Gropiusom in Miesom je v zgodovini Bauhausa – kot bi se izrazil profesor na Fakulteti za arhitekturo Univerze v Ljubljani ‒ »neka zmeda«, ker nihče ni nikjer podpisan. Združevanje dela in povezovanje disciplin, se je sicer Bauhausu z operativnega stališča obrestovalo. Šola je v Meyerjevem obdobju obratovala z večjim finančnim presežkom in poučevala več študentov. Najuspešnejši ravnatelj pa je predstavljal škandal.

Odprto pismo županu Meyer začne:

»Istočasno, ko sem prejel vaše pismo z mojo odstavitvijo s funkcije ravnatelja Bauhausa brez opozorila, sem v Berlinskem časopisu prebral, da so neko služkinjo brez opozorila odpustili, ker si je drznila svoje dolžnosti opravljati brez nogavic, z golimi nogami. Pripravljen sem se postaviti na njeno stran, saj sem tudi jaz bil odpuščen, ker sem imel razgaljene ne noge, temveč svoje nazore.«

Meyer je na tej točki – pismo in odstavitev sta datirana 1. avgusta 1930 – odpustitev pripisoval svojim deklariranim simpatijam do marksizma. Desničarski časopis je poročal, da so študenti peli komunistične pesmi in da je Meyer doniral komunističnemu stavkovnemu odboru rudarjev. V pismu je ugovarjal, da je sicer strogo branil šolo pred vplivom partije in celo preprečil ustanovitev študentske komunistične celice. Izpostavil je tudi ironijo, da je njegov prihajajoči naslednik Mies Van der Rohe, ki ga je Gropius vnovič povabil in ki je pozicijo ravnatelja tokrat sprejel, projektiral spomenik komunističnima mučencema Rosi Luxemburg in Karlu Liebknechtu.

Meyerjevi odkriti nazori so verjetno igrali le posredno vlogo pri njegovi likvidaciji. Posredno vlogo je verjetno igrala tudi naraščajoča napetost med Nacionalsocialistično stranko in lokalno socialdemokratsko vlado. Neposredne vzvode in interes za likvidacijo Meyerja pa je imela v rokah užaljena stara garda profesorjev, ki so še vedno stavili na skladnost »srednjeveškega kulta« in nove industrijske realnosti. Zgodovina Bauhausa ponavadi tu obžaluje kriminalno zaprtje šole s strani Nacionalsocialistične stranke, a je naciste pravzaprav prehitel sam Kompromies Van der Rohe. Nasledil je pomirjene profesorje in stavkajoče študente, ki disciplinirani in politično organizirani niso hoteli sprejeti starih avtoritet, izhajajočih iz »afektov« posameznih mojstrov. Stavkajoče študente je tretji ravnatelj razpustil in šolo začasno zaprl.

Ideja revitalizacije arhitekta kot mojstra, ki bo meščanski kulturi podaril skladnost, ki ji jo je kapitalistična realnost vzela, vztraja do danes. Oktobra letos je Ursula von der Leyen, predsednica Evropske komisije, napovedala novi evropski Bauhaus. V članku, ki ga je napisala ob tej priložnosti, povzame zglajeno zgodovino in pomen Bauhausa, ki smo ju problematizirali, in posodobi teren, na katerem bi ideja Bauhausa izvajala svoje čudodelne avantgardije. Podnebne spremembe, onesnaženost, digitalizacija, demografska eksplozija. Na tem mestu bi izpostavili le, da upravljanje z demografsko eksplozijo ne bi bil povsem nov teren za idejo Bauhausa. Nekateri diplomanti Bauhausa se namreč lahko pohvalijo tudi z oblikovanjem taboriščnega pohištva v Tretjem rajhu. Kanonizirajte ta dosežek skladnje med objektom in tehniko.

Kot nas je Bauhaus pospremil k industrijski družbi, nas bo evropski Bauhaus pospremil k … No, ne vemo, kaj bo drugače, ampak novi Bauhaus, pravi predsednica, mora biti predvsem kulturni projekt nove Evrope v sklopu Green New Deala. Poleg funkcionalnosti in estetske dovršenosti je nov faktor sinteze tudi trajnost. Predsednica napove, da bomo v naslednjih dveh letih priča prvim petim projektom novega evropskega Bauhausa.

Spet smo pri temi, s katero smo zaključili že prejšnjo oddajo. Temeljna protislovja produkcijskih razmerij so zvedena na oblikovalski problem. Išče se nova soglasja med intelektualnim delom ter kapitalistično reorganizacijo. Če pa oddajo morebiti posluša tudi novi ali nova Gropius in novi ali nova Meyer: Uči se iz zgodovine, že danes predlagaj glasbeno podlago za 639. izvedbo Hertz Arhitektur.

Poslušali ste oddajo Hertz Arhitektur na Radiu Študent. Pripravila sta jo Uroš in Blaž. Lektorirala je Nina. Tehniko je s spretnimi prsti vihtel Kramar, bral sem Rasto.