HERTZ ARHITEKTUR #19

HERTZ ARHITEKTUR #19

Oddaja
23. 1. 2017 - 20.30

Spoštovana javnost, ni še vse minilo. Prav lepo pozdravljeni v novi oddaji Hertz arhitektur, ki ji je po silovitih mukah in diplomatskih zavojih, ki bi ji jih zavidal celo prerok nove evropske prihodnosti Dimitrij Rupel, uspelo najti mesto v novi programski shemi. V tem letu je predvideno, da si bo Hertz arhitektur večerni termin zadnjih ponedeljkov v mesecu izmenjeval z novo oddajo, ki bo prav tako posvečena arhitekturi in o kateri vam bo kaj več konec prihodnjega meseca povedala nje avtorica Mateja Kurir.

Morda bi se morali ta mesec posvetiti temam, ki so nedavno tudi v javnosti že naletele na odziv in se tičejo ljubljanskih urbanističnih inovacij: vstopnin za Tivoli, tridesetih milijonov evrov javnega denarja za garažo pod tržnico ali pa celo same preureditve dela Slovenske ceste, ki beleži svojo prvo prometno nesrečo s smrtnim izidom.

Toda dovolimo si to temo preložiti na kak prihodnji termin. Tokrat obravnavamo knjigo, ki je že v začetku lanske jeseni izšla pri založbi ZRC in predstavlja tretjo izdajo v okvirih knjižne zbirke Teoretska praksa arhitekture, potem ko smo drugo izdajo vzeli v obzir že v petem Hertz arhitektur, julija davnega dva tisoč petnajst. Gre za prevod knjige Anthonyja Vidlerja Zgodovine neposredne sedanjosti s podnaslovom Invencije arhitekturnega modernizma.

Ker iskalno polje spletne strani Radia Študent ob vpisu imena avtorja knjige izvrže le en zadetek, dovolite, da začnemo s krajšo predstavitvijo avtorja. Gospod, ki je pred petimi leti nase poveznil že sedmi križ, je svoje prve članke začel objavljati konec šestdesetih. In če zgolj preletimo naslove le-teh, ugotovimo, da ga je že v izhodišču najbolj zanimalo vprašanje modernosti v arhitekturi, ki ga je skušal misliti preko mnogih vstopnih točk. Površen pregled njegovega opusa kaže, da se je mnogo posvečal Le Corbusierju in Ledouxu, njegovi sodobniki pa, ki so pritegnili največ njegove pozornosti, so bili arhitekti Frank Gehry, Peter Eisenman in Bernard Tschumi.

Histories of immediate present: Inventing Architectural Modernism, kakor je naslov knjige v izvirniku, je pri slovitem MIT-ju izšla leta 2008 in sledi temi njegove doktorske disertacije na Tehnološki Univerzi v Delftu na Nizozemskem. Če smo si že drznili reči, da je Vidler tekom svojega siceršnjega opusa skušal razumeti moderno arhitekturo skozi več vstopnih točk, bi si lahko drznili enako reči tudi za to delo.

Tako Vidler v knjigi v nizu povzame način razumevanja moderne arhitekture skozi perspektivo štirih, morda kar najpomembnejših teoretikov modernizma – Emila Kaufmanna, Colina Rowa, Reynerja Banhama in Manfreda Tafurija, ki jih postavi v oklepaj z uvodom in zaključnim poglavjem Postmoderna ali posthistoire. Sodeč po samem branju, gre ocena, da sta ravno uvod in pa zaključno poglavje najbolj zanimiva dela knjige. Kakor se za pravo umetnostnozgodovinsko razpravo spodobi, se uvod zares bere kot zelo dober triler.

Če v nadaljevanju povzamemo avtorjev prispevek k razumevanju omenjenih teoretikov, je ta kronološko urejen, narativen in natančen, vendar se zdi, da se Vidler odmika od tega, da bi z njihovimi tezami posebej polemiziral in pritisne na plin znova šele v samem zaključku knjige, ko razodene širšo sliko svojega razmišljanja o modernosti v obče. In zato, kakor ni polemiziral Vidler, se bomo tudi v naši obravnavi bolj kot ne ognili obravnavi obravnavanih arhitekturnih teoretikov, pač pa se bomo posvetili vsebini ali, če smemo reči, metodi Vidlerjevega razmišljanja.

Vidler vpreže svojo razpravo z vprašanjem odnosa med modernostjo in zgodovino v določenem momentu. Dotakne se različnih avtorjev, ki so znotraj arhitekture zaznali obnovo pozivov k avtoriteti zgodovinske arhitekture napram sami abstraktnosti CIAM-ovskega arhitekturnega jezika. Gre za to, čemu je Pevsner pravil "vrnitev historicizma", Charles Jencks "postmodernizem" in Tafuri "hipermodernizem". Zazdelo se je, da se pozivi k historizaciji vršijo iz dveh osnovnih intenc: upravičiti in dati globino trenutni praksi ter umestiti modernizem v obstoječe načine pripovedovanja umetnostne zgodovine.

Glede historicima Vidler priznava, da je znotraj zgodovine arhitekture zmeraj obstajala določena samoumevna povezava med arhitekturo in zgodovino, češ, zgodovina je zmeraj bila tista vsebina in vir, iz katerega se je arhitektura nekega časa tvorila odnosno upravičevala. Celo več: po Vidlerju bi naj vse od Albertija do Schinkla veljalo, da je arhitektova dolžnost, da s svojimi deli izpisuje upravičenost zgodovinske reference in šele s tem tudi lasten arhitekturni, lahko tudi inovativen doprinos.

Jezik modernizma je, nasprotno, v svojem začetku tvoril vtis, da izhaja iz načel, ki tvorijo prelom z napredovanjem zgodovine, in da gre za načela, ki so osnovana na abstraktnem mišljenju prostora, forme in tudi konstrukcije, ter je bil šele v drugem koraku podvržen procesu zgodovinjenja. Ali obratno, tudi lastna izhodišča je modernizem povratno podaljšal v zgodovino, s tem ko je lastno razumevanje sebe prepoznal v svoji arhitekturni predzgodovini kot kontinuiran proces iznajdevanja in za zakladnico formalnih in prostorskih premikov. In več, Vidler navaja Jamesona, ko ta pravi, da je modernizem, kot ga poznamo, danes že produkt zgodovinjenja in tako tudi historičnega oživljanja. S tem, ko je postal slog, je s svojo slavno zgodovino  postal pionir postmodernizma.

Od tod sledijo Vidlerjeve ugotovitve, da ima za Kaufmanna modernizem v arhitekturi status razsvetljenskega projekta, čigar izhodišča prepoznava že v arhitekturi Ledouxa iz 18. stoletja. Da Rowe prepoznava začetek modernizma v dvoumni in kompleksni naravi manierizma 16. in 17. stoletja, Banham pa v tem, da je modernizem osnovan v navdušenju nad napredovanjem tehnologije, in da je Tafuri našel izvor modernizma v delitvi, rezu na tehnični eksperiment in kulturno nostalgijo, ki sta jo v renesanso dostavila Brunelleschi in Alberti. In ko s tem opravi...

... z zadnjim poglavjem Vidler prodre v jedro lastne razprave. Obregne se ob splošno predstavo glede razlike v odnosu modernizma in postmodernizma do zgodovine. Po njegovih ugotovitvah modernizem s svojimi avantgardami zgodovine ni zavračal, pač pa jo je dejansko edini zares spoštoval. Bodisi preko Hegla bodisi preko Marksa je modernizem do kraja upošteval zgodovino kot temeljno dejavnost družbenega sveta - v ničemer ni mogoče biti bolj zgodovinski kot v poskusu, da se temu, kar bi naj zgodovina bila, upreš. In nasprotno, za Vidlerja je dobrodošlica postmodernizma zgodovini pravzaprav prezrtje zgodovine, ki tvori mimobežen odnos, v katerem zgodovina postane ahistorični, brezkonfliktni in "valdadanamjevsejasni" mit. Dopolnimo z navedkom:

"Misliti kot modernist bi potemtakem pomenilo, da razmišljamo o zgodovini kot dejavni in globoko moteči sili; da jo obravnavamo v skladu z njenimi zahtevami; da se realistično ali idealistično spopademo z zgodovino in jo poskušamo preoblikovati. Takšno razmišljanje je zares zgodovinsko. Misliti kot postmodernist pa bi, prav nasprotno, pomenilo, da zanemarjamo vse, kar rabimo za potrebe naših trenutnih stališč. Zgodovina je v postmodernizmu uporabljena in zlorabljena; modernizem se je boji in se ji zoperstavlja."

Vidler nadaljuje, da je mogoče zgodovinjenje modernizma tako razumeti ne zgolj kot neko stvar postmodernizma, pač pa, da se le-to tako umešča v tradicijo ideje posthistoire, ki pa je časovno predhodila samemu pojavu postmodernizma. Po Cournotu je posthistoire neizogiben rezultat zgodovinskega mišljenja, ki nastopi v trenutku, ko neka določena človeška stvaritev, bodisi je to institucija ali objekt, doseže stopnjo, znotraj katere več ni možnosti za njen razvoj, pač pa zgolj za neskončno izpopolnjevanje. Ali če sledimo še formulaciji Hendricka de Mana: za postzgodovinsko je mogoče opisati tisto dogajanje, v katerem določeni dosežki več ne nastopajo zgodovinsko dejavno, torej več ne proizvajajo novega, pač pa postanejo čisto receptivni ali eklektično posnemovalski. Gre za stanje v kulturi, ki po 'dovršitvi smisla' postane 'oropana smisla'.

Vidler sklene, da smo priča temu, da je tako v okviru posthistoire mogoče tudi modernost razumeti kot zaprto in zaključeno zgodovinsko polje, kjer se modernost obuja kot slog v isti maniri, kakor se obujajo tudi slogi iz zakladnice klasične motivike. Zanj bi modernost morala ostati nenehni projekt ponovnega vrednotenja in inovacije, ki temelji na eksperimentu in notranjem preiskovanju, kar za arhitekturo pomeni, da ne sme ostati zgolj citiranje že izoblikovanega jezika, temveč ravno preučevanje in razvoj arhitekturnega jezika ter tako tudi arhitekturnih del.

Zgodovina neposredne sedanjosti je knjiga, ki sloni na obravnavi dveh pojmovnih dvojcev brez krmarja: modernost - postmodernost in zgodovina - postzgodovina. Vidler počne predvsem dvoje. Prvič, zagovarja moderni odnos do zgodovine oziroma nje moderno razumevanje, in drugič, brani modernost pred tem, da postane del postzgodovinskega mita. To pa pomeni, da Vidler vztraja v vezi med arhitekturo in zgodovino, s to vezjo pa je arhitekturi zagotovljena univerzalnost. Kaj mislimo s tem? Če resnično priznavamo moderno razumevanje zgodovine, to pomeni, da je arhitekturi zagotovljeno mesto v zgodovini in bo v zgodovini ostala ne glede na to, kaj se bo z njo dogajalo; kaj se bo dogajalo z njenim formalnim jezikom, z njenimi programi in vsebinami.

Pri tem pa je po svoje tragično ravno to, da s takim razumevanjem arhitektura intervenira v sedanjost ravno kot že to odprto polje, ki lahko vase načeloma sprejme karkoli. Problem 'konca zgodovine' je v tem, da 'anything goes', da je narava tega pojma končna ravno v svoji odprtosti. Vidlerjev optimizem nam narekuje, da je naša naloga tako zgodovinsko in dinamično raztolmačiti občutek za našo lastno modernost. Ta naloga bi po njegovem vključevala takšen pristop k zgodovini, ki bi zavračal zaprtja in nove oblike finalizma ter vsa vprašanja, ki jih je že razprla modernost, vidi kot še naprej odprta.

Kakor zapiše Petra Čeferin v spremni besedi, obravnava arhitekturni zgodovinar štiri različne zgodbe o modernizmu: neoklasično, manieristično, futuristično in renesančno. Pri tem je potrebno biti pozoren, da Vidler v vsaki od štirih študij razbira temo izvora modernizma. Vprašanje izvora pa ne more biti iskanje določenega zgodovinskega dejstva, ki se je dogodil in kakor se je dogodil, 'Wie es eigentlich gewesen'. Tu se ne predstavlja zgodovin, ki so se borile za dejstva, pač pa za interpretacijo in sklepe. Tema izvora modernizma je specifično paradoksna. Iskanje izvora modernizma zveni podobno bedasto kot Stranka modernega centra. Če kaj, bi morali predvsem razumeti, da je tisto prelomno v modernizmu to, da za svoje delovanje ne potrebuje lastne utemeljenosti v določenem izvoru, bodisi moralnem bodisi zgodovinskem. In najbrž bi sedaj morali znati videti predvsem to, da je, kar se nam sedaj kaže kot zgodovinski prelom, na začetku bil eksperiment odprave zgodovine in najbrž nam arhitekture pri tem ni potrebno omeniti posebej.

 

Aktualno-politične oznake: 
Institucije: 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentarji

spisano

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.