HERTZ ARHITEKTUR #34

Spoštovane in spoštovani. Dobrodošli v štiriintrideseti oddaji Hertz arhitektur.

V nocojšnjem HA-ju se bomo posvetili razumevanju napetosti, ki so vzklile ob recentni javni polemiki med »gradbeniki« in »arhitekti« glede tega, kdo oziroma kateri poklic oziroma katera strokovna in tudi poklicna kvalifikacija je ustrezna za vlogo odgovornega vodje projekta pri vrsti objektov, ki jim pravimo stavbe; gre za kompetenčni spor. Oddaja si ne zastavlja cilja, da bi ugotovila, ali ima prav ta ali ona stran in si tudi ne bo prizadevala, da bi sama kakorkoli prispevala k rešitvi spora, pač pa si bo zadala morda celo težjo nalogo - ugotoviti, kaj nam ta spor pravzaprav sporoča. Pri tem se bomo ozirali na vrsto javnih objav s strani predstavnikov te in druge stroke ter na poročanja medijev v tej zadevi.

7. junija letos je Dnevnik poročal, kako je Ministrstvo za okolje in prostor, nadalje MOP, v primeru izdaje gradbenega dovoljenja za trgovino mednarodnega pohištvenega giganta od investitorja zahtevalo dopolnitev vloge za gradbeno dovoljenje. V tej zahtevi je bilo podano, da odgovorni vodja projekta ne sme biti nihče drug kot pooblaščeni arhitekt in ne pooblaščeni gradbeni inženir, kot je bilo to navedeno.

20. junija je MOP na svoji spletni strani nato podal tudi javno obrazložitev glede tega, kdo je lahko pri določenem namenu gradnje, kakor navaja ministrstvo, odgovorni vodja projekta. V bistvenem se MOP sklicuje na 15. člen Pravilnika o podrobnejši vsebini projektne dokumentacije, ki v 1. odstavku določa, navajamo:

»Vodilni načrt iz četrtega odstavka prejšnjega člena je načrt, ki ga določa vodja projekta s strokovnega področja, ki glede na namen objekta prevladuje.«

Namen objekta pa celovito in natančno določa Uredba o razvrščanju objektov, ki objekte v izhodišču deli na: stavbe, gradbene inženirske objekte in druge gradbene posege. Če smo za hip pikolovski, velja omeniti, da je zanimivo, da se MOP ne sklicuje na 12. člen Gradbenega zakona, ki pojasnjuje vlogo projektanta. Ta v 3. odstavku pravi, da mora projektant, ki je sicer pravna ali fizična oseba in izdeluje projektno dokumentacijo ter izpolnjuje pogoje za inženirsko ali arhitekturno dejavnost, za vodenje izdelave projektne dokumentacije določiti pooblaščenega arhitekta ali pooblaščenega inženirja iz stroke, ki glede na namen gradnje prevladuje in ki za projektanta opravlja poklicne naloge v eni od predpisanih oblik v skladu z zakonom, ki ureja arhitekturno in inženirsko dejavnost. Kaj predstavlja namen gradnje, gradbeni zakon namreč natančeje ne določa.

Da se ne izgubimo že takoj na začetku; MOP skratka v nadaljevanju obrazložitve uspe pojasniti ali podati mnenje, ki ga je mogoče strniti tako: vodje projektov za inženirske objekte, pa tudi za industrijske, tehnične in kmetijske objekte, če njihova pojavnost v prostoru ni takšna, da bi vplivala na kvaliteto prostora, naj bodo pooblaščeni inženirji (gradbeništva, strojništva ...), medtem ko pa je vodenje projektov za stanovanjske stavbe, stavbe v javni rabi in stavbe, ki bistveno prispevajo k urejenosti prostora, namenjeno arhitektom.

Pojasnilu je sledil poziv upravnega odbora Inženirske zbornice Slovenije ministru Zajcu, da naj se po njihovem sporno pojasnilo umakne, saj da iz zakona ni mogoče razbrati, kako je MOP prišel do pristranskega in samosvojega zaključka glede prevladujočih strok; predsednik sekcije gradbincev pri inženirski zbornici Andrej Pogačnik pa je sprožil upravni spor. 20. avgusta je sledilo pojasnilo Fakultete za arhitekturo, v katerem dekan dr. Matej Blenkuš pojasni, za katere kompetence bi naj program arhitekture na eni in gradbeništva na drugi strani usposabljal svoje študente, pri čemer poda tudi zanimivo genezo tega, kako je besedna zveza »prevladujoča stroka« v gradbeni zakonodaji sploh pristala.

Toda za samo širše razumevanje nastalega spora je morda najbolj pomenljiv zaključek pisma, v katerem se dekan dotika bodočega razvoja gradbene zakonodaje, ki bi naj vendarle vključila vlogo vodje gradnje in čemur bi se študijski programi arhitekture gotovo prilagodili s posebnim podiplomskim programom, da pa so za opravljanje takega dela vendarle najpomembnejše neposredne izkušnje z gradbišča. Namreč, 24. oktobra 2017 je bil v Sloveniji sprejet nov gradbeni zakon, ki je stopil v veljavo s 1. junijem 2018. Ko je bil zakon še v fazi javne razprave in priprave, se je v njem pojavila vloga vodje gradnje, ki je že v tistem času povzročala polemike med »arhitekti« in »gradbeniki«, natančneje: med Inženirsko zbornico in Zbornico za arhitekturo in prostor. V pripravi zakona se je vloga vodje gradnje izpostavljala kot ena ključnih točk pri reševanju problematike gradnje, saj bi naj ta kot imenovan s strani investitorja bedel nad izpolnjevanjem predpisanih zahtev med izvajanjem gradnje, za skladnost gradnje z gradbenim dovoljenjem in izpolnjevanje bistvenih zahtev. Bil naj bi vezni člen, čeprav bi lahko bil hkrati tudi v vlogi projektanta, med projektantom in izvajalcem in bi s svojimi obveznostmi napram državi bil odgovoren za ustrezno izvedbo gradnje. To je arhitekturna stroka pozdravljala, gradbena pa se je na to kritično odzivala, a do vzpostavitve vloge »vodja gradnje« nato v končni obliki zakona ni prišlo.

Da bi morda dobili bolj živo predstavo o predmetu takratnega spora, bomo v nadaljevanju prisluhnili nekaj izsekom iz oddaje Televizije Slovenija Odkrito, ki je bila na sporedu 10 dni pred zaključkom javne razprave o zakonu, 9. februarja 2016, in jo je vodila Vida Petrovčič:

HA34flis001.mp3

Širšo sliko stanja v gradbeni stroki predstavi Jože Renar, direktor Zbornice gradbeništva in industrije gradbenega materiala:

HA34renar001.mp3

Stališče arhitekturne stroke je pojasnil strokovni sodelavec ZAPS-a Vladimir Krajcar:

HA34krajcer001_popr.mp3

Iz dosedanjega povzemanja razprave je tako mogoče ugotoviti sledeče:

Prvič, razprava o vodji gradnje je skoraj enaka razpravi o tem, kdo je lahko odgovorni vodja projekta. Drugič, navkljub načelnemu zadovoljstvu arhitektov nad predlogom zakona, tak zakon, ki bi uveljavljal vlogo vodje gradnje, še ni bil sprejet.

Tretjič, čeravno bi kompetenčni spor lahko razumeli kot navaden kruhoboj - vodja gradnje ergo več keša - ali pa bi v sporu lahko prepoznavali okruten boj za oblast ali vsaj za pripoznanje te ali one stroke, iz razprave niti ni tako zelo težko razbrati, da strani posredujeta interese dveh končnih udeležencev pri gradnji - naročnika in izvajalca, pri čemer se arhitekti postavljajo v vlogo nekoga, ki bo branil interes naročnika, gradbena stroka pa v vlogo tistega, ki zagovarja interes izvajalcev gradbenih del oziroma gradbenih podjetij.

Razmerja, torej dolžnosti in prekrške, med udeleženci pri gradnji ob investitorju in izvajalcu nastopata tu še projektant in nadzornik, ureja Gradbeni zakon, posebej pa razmerja med izvajalcem in investitorjem glede na posamezno gradnjo in pogodbo določa v posebnem poglavju še Obligacijski zakonik, katerega del pa so, če niso posebej izključene iz pogodbe, tudi Posebne gradbene uzance. Gre za dokument, ki podrobneje ureja razmerja med naročnikom in izvajalcem in ga ne sprejema zakonodajalec, pač pa ga sprejme določena oseba ali združenje oseb, ki ni zakonodajalec.

V primeru naše zakonodaje so še zmeraj v veljavi Posebne gradbene uzance, ki jih je leta 1977 sprejela takratna Privredna komora Jugoslavije. Te med drugim določajo, da mora tehnična dokumentacija o gradnji biti sestavni del pogodbe, da je izvajalec dolžan pravočasno preučiti in podrobno pregledati dokumentacijo ter naročnika obveščati v zvezi s pomanjkljivostmi dokumentacije in zahtevati dodatna pojasnila. Po drugi strani pa te gradbene uzance nalagajo, da mora izvajalec omogočiti naročniku kontrolo kakovosti opravljenih del s tem, da mu posreduje dokaze o kvaliteti uporabljenega materiala in opreme ter podobno. Skratka, Obligacijski zakonik pri gradbenih pogodbah med naročnikom in izvajalcem vključuje dokument s podrobnejšimi strokovnimi določili, ki v bistvenem obsegu predstavljajo strokovni pojmovni okvir tega, da se določena gradnja lahko izpelje po nekih občih pravnih pravilih.

V luči razmerij, ki jih določajo gradbene uzance, se zdi vprašljivo, čemu bi naj bil vodja gradnje potem še sploh potreben. Še posebej, če upoštevamo, da bi nastopal hkrati v vlogi projektanta - zato, da bi odpravljal lastne pomankljivosti? Da bi bil torej nekdo, ki hkrati ne ve in ve? Po drugi strani se postavlja vprašanje, po katerem kriteriju se naj izvajalec postavlja na mesto arbitra ugotavljanja pomanjkljivosti, če je vendar že vsa arhitekturna, gradbena in strojna stroka narisala, spisala in podpisala dokument, ki bi moral biti tak, da izvajalcu omogoča kvalitetno opraviti svoje delo - je tako zaradi odgovornosti, ki jo izvajalec prevzema?

Kdo naj bo torej v procesu gradnje ta, ki ve, in kdo je v procesu gradnje ta, ki ve, tudi kadar mora za to nositi polno odgovornost? Je to res lahko arhitekt, ki po blatantno demagoškem mnenju arhitekta Aleša Vrhovca v Delu dne 28. septembra obvlada 80 % vseh ostalih strok? Jih zares 80 %? In če jih zares toliko, mar jih ne bi moral, da bi lahko odgovorno nastopal kot vodja gradnje, potemtakem obvladovati 100 %? Si Aleš Vrhovec upa trditi, da svojo stroko, arhitekturo, obvlada 100 %?

Najbrž bi družbi ne smelo biti v interesu, da gradbišča postanejo pralnica bodisi javnega bodisi zasebnega premoženja in bi o neki krovni funkciji, ki nadzoruje celoten niz od projektiranja, nadzora in izvajanja in s tem varuje premoženje državljanov, bilo zelo primerno razmisliti in jo nato vključiti v del neke zakonodaje. Vendar, a je to res stvar kompetenčnega spora, nekakšnega »nadmudrivanja«, v katerem so se znašli arhitekti in gradbeniki? Prvenstveni interes glede neke krovne nadzorne funkcije bi moral imeti naročnik, ki je v najpomembnejših zadevah urejanja prostora še zmeraj javnost. Zato v primeru kompetenčnega spora MOP ne bi smel biti tisti, ki bo odrejal, katera stroka sme biti odgovorni vodja projekta in tako nekoč v bodočnosti vodja gradnje, pač pa bi to vlogo projektantom pravzaprav moral odvzeti. Morda pa tega ne naredi zato, ker ni več nikogar, ki bi delo vodje gradnje zares lahko opravljal.